Politična jesen se je že začela. Kakšne se vam zdijo vladne ideje?
Vladne ideje so nekako v stilu trenutnih "popularnih" idej v Evropski uniji. Predvsem v smislu evropskih institucij kot je Evropska centralna banka (ECB), v smislu promocije fiskalne vzdržnosti, ki se prevede v fiskalno pravilo, ki se v slovenski inačici prevede v ustavo – tako vsaj razmišljajo koalicijski politiki. Poleg tega pa zraven dodajo za ščepec strukturnih reform, ki so v obliki bodisi zakona o delavnih razmerjih bodisi pokojninske reforme. Ne bi rekel, da nas čaka vroča jesen, imamo že kar vroče poletje.
Napovedi Janše in Vizjaka glede javnega sektorja in pokojninske reforme se, kot smo videli pretekli teden, še stopnjujejo …
Prva stvar je to, da zdaj očitno Janša oziroma koalicija poskuša na vsako silo izvesti te reforme. Na kakšen način? Očitno z demonizacijo. To pomeni, da moraš imeti nek cilj, ki ga napadeš in ga skušaš v očeh javnosti očrniti. Javni sektor je očitno zelo priročno sredstvo demonizacije, ker je "neotipljiv, velik". A če pogledamo obseg javnega sektorja v Sloveniji, ni prav nič večji kot v tujini. V primerjavi s skandinavskimi državami, s katerimi se tako radi primerjamo, je celo manjši. Zdaj se seveda vprašamo, kaj ta gonja proti javnemu sektorju pomeni. Prva stvar je, da se bo znižala kakovost javnih storitev, druga pa ta, da se bo znižala kupna moč večjega dela prebivalstva, kar bo vplivalo na prihodke in javni dolg se bo konsekventno povečal.
S tem, ko Janša govori, da je javni sektor prevelik, si politično sicer nabira točke za to demagogijo, v fiskalnem smislu pa si pljuva v lastno skledo.
Zakaj ta gonja?
Moje osebno mnenje je, da je koaliciji zmanjkalo idej. Vprašanje je, če so kdaj sploh imeli kakšno kreativno idejo že na samem začetku. Očitno so mislili, da bodo s tem, ko so se spravili na določene točke, kot na primer na sindikate javnega sektorja, pridobili. Mislili so, da bo javnost na njihovi strani in bodo lažje uresničili reforme. Zdaj se je zgodilo ravno obratno. Vse to je posledica zaletavosti in enosmernosti vlade.
V koaliciji so se znašli v vrtincu lastne demagogije. Zdaj, ko ugotavljajo, da fiskalno pravilo, zapisano v ustavo, ne bo šlo skozi, za vsako ceno želijo iti v fazo dve, kjer so strukturne reforme.
Bo po vašem mnenju Janša vezal zaupnico na vpis fiskalnega pravila v ustavo ali ta možnost, ker "ne bo šlo skozi" odpade?
Moje osebno stališče je, da je Janša star politični maček. Na žalost pa je tudi dokaj močen politični strateg. Tudi v tem smislu je določena možnost. Kaj bo naredil, je seveda vprašanje zanj. Že velikokrat je pokazal, da je ena izmed njegovih metod izsiljevanje.
Kako pa ste sindikati pripravljeni na jesen?
Ves čas spremljamo te dogodke. Socialni dialog se je zdaj obrnil v smer socialnega sporazuma, ki ima premor, a se ga bo čaz kakšen teden znova zagnalo. Po drugi strani pa je zelo močen občutek, da vlada raje kot s sindikati komunicira z javnostjo, ki jo želi zmanipulirati in iz sindikatov ustvariti sovražnike. To je precej žalostno, saj se moramo konec koncev na neki točki usesti za pogajalsko mizo, in če imaš na drugi strani precej živčnega in arogantnega socialnega partnerja v obliki države, potem gre ta reakcija na vse druge socialne partnerje. Tukaj ni le problem kredibilnosti vlade, ampak tudi njene živčnosti.
.jpg)
Vem, da je to malo zlajnano, ampak zdaj je žogica na strani vlade. Zdaj so oni tisti, ki bodo odločili, do katere mere izvajanja strukturnih reform bodo šli. Pri pokojninski reformi so znaki, da se deli koalicije zavzemajo za "sindikalno zlato pravilo", kar je 40 let delovne dobe. Mi še nismo dobili nobenega novega predloga pokojninskega zakona. Po drugi strani so bila pri delovni zakonodaji v javnost poslana neka izhodišča, kjer se skuša vpeljati nova oblika enotne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, do katere smo sorazmerno skeptični.
Zakaj?
Sploh ne vem, kaj naj si mislim. To je popolnoma nov sistem, ki se je v Španiji izkazal za ne ravno učinkovitega. To ni bila tovarna delovnih mest. Delodajalci imajo svoje razloge, zakaj so proti, mi imamo svoje. Predvsem je problem pri tej vstopni točki. Pogodba je razdeljena na tri dele in v prvem delu delavec sploh ni zaščiten. Delodajalec ga lahko v prvih petih mesecih kadar koli odpusti.
Pri drugih reformah je tako - naša reakcija bo odvisna od tega, kako agresivna bo vlada.
Kako vidite vse te reforme? Je mogoče, da bo čez pet, morda deset let, stanje v državi boljše?
Stvar je v usmeritvi in perspektivi. Usmeritev predvsem v smislu tega, da je šla Slovenija oziroma vlada v smeri, da bi pospeševala gospodarsko rast skozi strukturne reforme. Medtem, ko je druga usmeritev, kateri smo na sindikalni strani zagotovo bolj naklonjeni, takšna, da se zvišuje gospodarska rast skozi investicije. Ob tem priznavamo, da so določene strukturne reforme potrebne. Tukaj je Slovenija na čelu z ministrstvom za gospodarstvo, naredila veliko premalo. Imamo evropska sredstva in strukturne sklade, ki jih ne znamo črpati. Primer iz infrastrukture: do zdaj smo iz finančne perspektive, ki je še vedno veljavna, za železniški promet uspeli počrpati štiri odstotke sredstev. Imamo velike težave z infrastrukturo. Obenem pa imamo finance, ki so nam namenjene, in denarja ne znamo črpati.
Ko smo ministrstvo za gospodarstvo prosili, če bi se lahko s socialnimi partnerji vključili v pripravo nekih smernic za črpanje evropskih sredstev, v šestih mesecih nismo dobili niti odgovora. Nesposobnost se prikriva z zgodbami fiskalnega pravila in strukturnih reform.
Kako se je delovanje sindikatov s časom spremenilo? Morda skozi oči krize ali z menjavo vlade…
Obe vladi sta priključeni na nemško-francoski vlak, zdaj se temu reče nemška kompozicija. Prejšnja vlada nekoliko bolj, ker je bil aktualen dvojček Sarkozy-Merkel. Zdajšnja vlada je še vedno močno priključena na to ideologijo. Usmeritev je ista – gospodarska rast skozi strukturne reforme. Na sindikalni strani se zdi, kot da gre za deja vu. Ko pride valjar novih strukturnih reform, se vedno znova govori, da so nujne. In vedno znova, ko se reforme zgodijo, ni tistega učinka, katerega se je pričakovalo.
Na terenu se naše delo zaradi ogromno stečajev spreminja v socialni korektiv, v socialno ustanovo. Ogromno imamo klicev za socialno pomoč, ogromno imamo konkretnih zgodb. To je zelo žalostno. Jaz sem tu pet let, in v zadnjih dveh letih se je ta slika zelo okrepila. Ta socialen del. Tu si država zatiska oči. Govori o bonitetnih ocenah in o tem, kakšen signal bomo dali Evropi. Na nivoju regije, na nivoju vasi in mest pa si ne upa pogledati delavcem v oči in se soočiti s situacijo.
Prioritete našega članstva so zelo jasne. Dajte nam delo, s katerim bomo lahko ne samo preživeli, ampak dostojno živeli. Situacijo bi tako lažje speljali, tudi strukturne reforme, a država tega ne vidi.
Stanje glede sociale je na terenu torej porazno…
A ni porazno samo v smislu materialnega položaja, tudi v smislu psihološkega. Vse več ljudi se preprosto ne upa izpostaviti. Vse več ljudi pada v nek fatalizem, da bo takšna situacija, kakršna je, ostala za vedno. Kriza je postala nekaj normalnega. To je najhujše, kar se lahko zgodi. Tudi signal države je: "Sprijaznite se, tako bo". Kakšen je to razvojni preboj, o katerem se govori?
Kje je perspektiva?
Razvojna perspektiva se v Sloveniji izvaža. Gre preko mladih, ki gredo vsak dan delati v Avstrijo, preko mladih, ki gredo v Avstralijo. Gre tudi v druge smeri preko bolj zrele generacije, ki gredo delati v Nemčijo. Ena izmed variant za ohranjanje pokojninskega sistema je tudi stalen pritok migrantov. Od kje bodo zdaj v Slovenijo prihajali migranti v gručah, ko pa imamo takšne zgodbe, kakršne imamo? Mi nismo zapravili samo ekonomskega kapitala gospodarske konjunkture, ampak smo zapravili tudi socialni kapital Slovenije kot države, v katero se splača priti.
Nekaj sva že omenila, pa vendar, kaj bi morali narediti na področju zaposlovanja?
Na globalni ravni naj bi se stanje glede števila zaposlenih povrnilo nazaj do leta 2016. Na koncu leta 2008 smo imeli v Sloveniji 66 tisoč brezposelnih, zdaj jih imamo 105 tisoč, govorimo o luknji 50 tisoč brezposelnih. Če bomo čakali, da to luknjo zapolnimo do leta 2016, bomo imeli ogromno socialnih zgodb, o katerih sem govoril prej.
Slovenija tradicionalno ni uspela gospodarstva preoblikovati tako, da bi proizvajalo višjo dodano vrednost. Osnova trga dela v Sloveniji je polpredelovalno podjetje, ki je odvisno od večjega podjetja v tujini. Ko nastane globalna kriza, se hitro pretoči v Slovenijo. Druga stvar je vlaganje v kadre, ki ga ni bilo. Delodajalci so razmišljali tako: "Mi se bomo šli lastniško konsolidacijo, dobili bomo kredite iz bank, hkrati pa bodo delavci tiho, ker v njih ne bomo vlagali, ne bodo informirani, saj je vseeno, če ne bo razvoja podjetja, ker mene takrat itak ne bo več tam." To se mora spremeniti.
Kaj pa je največja težava pri mladih?
Tu gre za dodatno nezaupanje s strani delodajalcev. V času krize preprosto nočejo zaposlovati. Če že zaposlujejo, zaposlujejo za določen čas, pa še to ne več. Zdaj je popularen s.p., avtorska pogodba, podjemna pogodba. Delodajalci so ugotovili, da je v Sloveniji 22 oblik dela in jih z veseljem izkoriščajo. Dajo račune na mizo, računovodkinjo vprašajo, kaj je ceneje, in vzamejo dva na avtorsko pogodbo ter enega študenta. V njihovih očeh je bolje tako, kot da bi dva zaposlili za nedoločen čas. Tako delavcu zagotovo ne daš pozitivnega signala, ker ga spremeniš v potrošno robo.
OECD je naredil raziskavo. Izračunali so, kolikšen je v celem življenju prispevek v davkih enega visoko izobraženega delavca in drugega s srednjo izobrazbo. Če odšteješ stroške izobraževanja, visoko izobražena oseba pripelje v proračun okoli 89 tisoč dolarjev več davkov in prispevkov. Država bi se morala tega zavedati. Vsaka oseba, ki z diplomo kelnari, je izgubljen kapital. To se degradira celo do volonterskega pripravništva. Ministrstvo za javno upravo in pravosodje da ven razpis za volontersko pripravništvo. Potem ti celo cinično rečejo, pa saj boš dobil izkušnje. Kaj pa hrano?
Vidite v naslednjih desetih letih kakšno izboljšanje na vseh ravneh družbe?
Saj nimamo druge izbire. Vedno moraš svoje delo bazirati na upanju, da bo bolje. Osnovna stvar je, da se miselni okvir politike spremeni. Da ni več talec ekonomskega totalitarizma, te liberalne ideologije. Slovenija se oklepa tega miselnega toka. Včasih so imeli Američani washingtonski konsenz, zdaj je tu bruseljsko-frankfurtski konsenz. Tega se mora politika otresti. Nazaj mora pridobiti suverenost svojega razmišljanja v smislu politične ekonomije.
Je pričakovati, da se lahko to zgodi v okviru politike, kakršno imamo danes?
Politika je na koncu odvisna od svojih volivcev. Če bo politika svojo lastno javnost ignorirala, potem naj se ne dela neumno in se ne skriva v plehke razlage "so nam tako rekli na evropski komisiji" ali "signal finančnih trgov je tako rekel". Kdo je ta finančni trg? Ta finančni trg je v zadnjih letih posrkal 4500 milijard evrov pomoči od davkoplačevalcev. In potem mi dajemo temu trgu signal, da bomo varčevali. Ne, hvala.
V bližnji preteklosti smo videli veliko protestov nezadovoljnih delavcev. Bili so mirni. Se lahko to ob naraščanju nezadovoljstva spremeni?
Na nivoju posameznika ljudje vidijo, kaj se dogaja. Zaenkrat razmišljajo za štirimi stenami. Ta frustracija je še vedno za štirimi stenami. Kaj se bo zgodilo, ko bo našla skupni imenovalec pri sosedih, in ko bodo sosedi našli skupni imenovalec pri ljudeh z nasprotne stolpnice in tako naprej, ne vem. Potem pa se lahko realno vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bo ventil počil. Slovenija gre po poti tega, da politika zavrača pogled na socialno tkivo države, ki je vse bolj nevidno, zavrnjeno in odrinjeno. Če bo politika videla svoje volilno telo v bonitetnih agencijah in ECB, se lahko zgodi kar koli.
