Turistični in muzejski rudnik v rdečih številkah

Predsednik uprave družbe Postojnska jama se lahko pohvali tudi z največjim zaslužkom. Za njegovih 120.000 evrov bruto letnega prihodka je moralo jamo obiskati skoraj 5300 odraslih obiskovalcev, za zaslužek direktorice javnega zavoda Parka Škocjanske jame 3000 obiskovalcev, za Antonijev rov 1000 obiskovalcev. Čeprav zelo različno plačani, se z enim strinjajo vsi: slovensko podzemlje ni zlata jama.

Z izjemo podzemlja Pece je obisk vseh jam in rudnikov lani narasel. Turistični rudnik na Koroškem, ki obiskovalce vabi v drobovje nekdaj pomembnega mežiškega rudnika svinca in cinka, se je lani med primerjanimi soočil tudi z največjo izgubo. "Potrebna so znatna vlaganja in napori v promocijo, še posebno, ker Koroška ni turistično prepoznavna. So pa avanturistične aktivnosti v podzemlju zanimive za določene ciljne skupine obiskovalcev. Edini na svetu imamo poleg turističnega rudnika urejenih šest kilometrov kolesarskih poti v podzemlju, zanimiva pa je tudi naša nova ponudba vožnje s kajaki po potopljenem delu rudnika," pravi Suzana Fajmut Štrucl, direktorica zasebne družbe Podzemlje Pece. Z rdečimi številkami so lani leto sklenili tudi v "javnem" Antonijevem rovu, kjer si obiskovalci lahko ogledajo utrinek 500-letne dediščine pridobivanja živega srebra.

"Samo poslovanje muzejskega rudnika je drago. Poleg visokih investicijskih stroškov je treba upoštevati še stroške vzdrževanja. Tudi samo obratovanje muzejskega rudnika je dražje kot obratovanje "navadnega" muzeja, saj je treba pri vodenju obiskovalcev upoštevati tudi rudarsko zakonodajo, na vsakih 15 obiskovalcev mora biti denimo en vodič," pravi likvidacijski upravitelj idrijskega rudnika Marko Cigale. A dodaja, da kljub nedonosnosti muzejskega rudnika trud ni odveč, saj prav zaradi Antonijevega rova Idrijo obišče 16.000 obiskovalcev na leto, ki kakšen evro zapravijo še kje drugje v mestu.

Park Škocjanske jame s premostitvenim kreditom

Za Park Škocjanske jame je bilo lansko leto nadpovprečno, zabeležili so rekorden obisk. A se kljub temu letos niso mogli izogniti najemu premostitvenega kredita, ki ga potrebujejo za uspešno kandidaturo pri črpanju sredstev iz strukturnih skladov. "Omeniti je treba tudi, da je narava dela v parku izredno sezonskega značaja, kar pomeni, da pride velika večina obiskovalcev v park v času poletne sezone, in posledično je tudi priliv na naš račun le sezonskega značaja. Kljub našemu trudu, ki ga vlagamo v enakomerno razpršenost obiska čez vse leto, prihaja do dnevnih viškov v juliju in avgustu," dodajajo v parku.

O donosnosti podzemlja tako, kot pravijo, ne morejo govoriti, saj so "usmerjeni v trajnostni način razvoja, kar v prvi vrsti pomeni, da naše poslanstvo ni v izkoriščanju jam. Naše osnovno vodilo je varovanje in ohranjanje jam ter zemeljskega površja, ki je postavljeno na ogled širni javnosti, saj so Škocjanske jame del svetovne dediščine." Škocjanske jame so edine, ki se v veliki meri financirajo iz javnih sredstev, lani so ta predstavljala približno polovico njihovih prihodkov. Če bi jih postavili zgolj na trg, bi bile v krepki izgubi.

Postojnska jama z dobičkom tudi zaradi visokih cen vstopnic

Postojnska jama je unikum - je največja slovenska znamenitost v večinski zasebni lasti. Iz javnih sredstev vanjo ne pride niti evro, prav tako je šel do zdaj mimo njih ves evropski denar.

Je pa morala družba - edina med primerjanimi - lani v javni proračun plačati 1,6 milijona evrov koncesijske dajatve. Skoraj vse ali 99 odstotkov denarja sta si razdelili občina Pivka in Postojna, odstotek ali 16.000 evrov je romalo v državno malho. Če pogledamo drugače, država vendarle nekaj vrne v jamo. Del koncesijskega denarja, približno pol milijona evrov, se v obliki naložb v jamsko infrastrukturo vrača nazaj v jamo.

"Državi plačamo za 5,2 milijona evrov davkov, koncesij, nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in drugih prispevkov na leto. To je skoraj polovica vseh naših letnih prihodkov," pojasnjuje Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame. "Vsaka koncesija je z gospodarskega vidika previsoka, a ko govorimo o naravni vrednoti, nanjo ne moremo gledati z vidika gospodarstva, temveč z vidika pomembnosti naravne vrednote in v kakšnem stanju jo hočemo zapustiti našim zanamcem," pravi in ob tem ne tarna.

Tudi on priznava, da podzemlje ni zlata jama sama po sebi. "Če Postojnska jama ne bi bila že uveljavljen turistični cilj, bi me težko prepričali, da bi v njej razvijal svoje vizije. Tudi zaradi slovenske zakonodaje o odprtih jamah, ki je ena najstrožjih na svetu. Jame so v strokovnem smislu za raziskovalce vedno magnet, v ekonomskem in turističnem pogledu pa je treba biti previden," pravi, a dodaja, da sam uspešnost meri glede na zadovoljstvo gosta in ne po donosnosti. Zadnja pride po njegovem mnenju ob zadovoljnem gostu sama po sebi.