Jubilejni sejem bo po pričakovanju minil brez viteških nazivov, kajti tisti trenutek, ko so ugasnile kamere, ki so ovekovečile slavnostni podpis prehranskega kodeksa, so se akterji agroživilske verige spet prelevili v stare dobre Balkance - z vsemi globoko zakoreninjenimi manirami, ki pritičejo temu geografskemu pojmu. Tako še naprej izigravajo drug drugega: trgovci živilcem in kmetom z najrazličnejšimi triki zbijajo ceno, živilci surovino za svoje proizvode kupujejo tam, kjer je cenejša, ne od vrtičkarskih slovenskih kmetov, ki je ne morejo proizvesti tako poceni kot tuji zemljiški velikani, kmetje pa, odkar velja kodeks, pšenice ne prodajajo le sosedom v Avstrijo in Italijo, ampak tudi Indijcem. Globalizacija pač.

Zgodba s tako imenovanim prehranskim kodeksom je potrdila, da preobrata v glavah ljudi ni mogoče doseči s šopkom papirja, katerega vsebina ni za nikogar zavezujoča in ki kršiteljev ne sankcionira. Ni dovolj, če kmetijski minister (v konkretnem primeru Dejan Židan) akterje pred kamerami pozove: "Imejte se radi," če jim država te ljubezni ni zmožna "privzgojiti" tudi z učinkovitimi inšpekcijskimi službami in varuhi konkurence. Tako je bil podpis kodeksa le hollywoodska predstava za javnost.

Že čez nekaj dni je sledila streznitev. Mercator je nekatere svoje dobavitelje v skopem elektronskem sporočilu obvestil, da želi v 14 dneh z njimi prekiniti poslovno sodelovanje. "Trideset let smo sodelovali s tem trgovcem, pa nismo vredni niti toliko, da bi nas poklicali na pogovor. Je to dosežek prehranskega kodeksa?" so se ogorčeni spraševali izgnani dobavitelji. Podpisniki kodeksa in nadzorniki njegovega izvajanja pa so ob tem tiščali glave v pesek.

Glavnina direktorjev živilskih podjetij zdaj na glas priznava, da od kodeksa ni nobene koristi. No, ena je: na njegovi podlagi so vpeljali sistem neto-neto cen, po katerem dobavitelji vnaprej vedo, koliko bodo dobili za svoj izdelek, saj naj trgovec ne bi mogel od njih naknadno zahtevati dodatnih popustov. A jih. Tako živilci ugotavljajo, da si trgovci na račun neto-neto cen režejo še debelejši kos kruha kot v preteklosti. Če se izrazimo v medicinski terminologiji: operacija uspela, pacient umrl.

Glede na stanje v agroživilski verigi je bilo utopično pričakovati, da ga bo izboljšal kodeks. Slovenske kmetije so še zmeraj majhne in razdrobljene (v dvajsetih letih so se povečale le za poldrugi hektar), zato ne morejo biti konkurenčne, kmetje pa veliki individualisti, ki se otepajo vsakršnega povezovanja in organizirane prodaje. Individualistična je tudi živilska industrija, ki ima za nameček neizkoriščene proizvodne obrate ter obilje neprepoznavnih blagovnih znamk, zato je lahek plen tako konkurence iz tujine kot domačih trgovcev, od katerih je usodno odvisna. Trgovci, ki so s pretirano vnemo gradili svoje prodajne prostore, prav tako kopičijo izgubo in so zato prisiljeni stiskati za vrat tiste pod seboj.

Začaran krog, ki ga lahko razrešijo le temeljiti premiki v glavah vseh: kmetov, živilcev, trgovcev in političnih odločevalcev.