Manca Košir vzklika, naj ne odpirajo oken, ker "on" ne mara prepiha. Po desetih minutah čakanja se topla, nagnetena telesa razmaknejo. Glasno ploskanje, nekaj obiskovalcev začne skandirati: "Boris, Boris!", a njihov glas hitro ponikne, starejša gospa s krvavo rdeče namazanimi ustnicami dahne: "To je božji čudež!" Ne, to je uvodni prizor včerajšnje predstavitve nove Knjige o Radi Borisa Pahorja, ki so jo izdali pri Cankarjevi založbi in tako počastili pisateljev 99. rojstni dan.
Stoletnica zvezde
Boris Pahor pride s šopkom rožic z belo-modro-rdečo vrvico, se usede in na glas ugotovi, da je postal filmska zvezda. Vpraša se, ali bi za knjigo obstajalo enako zanimanje, če bi bil dvajset let mlajši, in ugovarja, da bi v ospredju morala biti njegova literatura in ne dejstvo, da bo imel kmalu sto let. Urednik in Pahorjev sogovornik Zdravko Duša opraviči založniško hišo, češ da ne jaha na valu podžiganja avtorjeve popularnosti, temveč meni, da stoletnica "najpomembnejšega slovenskega pisatelja" ni majhna stvar in jo je treba zaznamovati. Če so Otonu Župančiču Belokranjci za petdesetletnico prinesli 50 kilogramov krompirja, lahko Mladinska knjiga, ki dela knjige in ne sadi krompirja, svojemu pisatelju podari novo knjigo, pravi Duša. Knjiga o Radi je Pahorjev osebni dnevnik, posvečen spominu na umrlo ženo in sestavljen iz dogodkov v času njunega poslavljanja, med drugim pa tudi iz številnih komentarjev aktualnih in zgodovinskih dogodkov, refleksij lastne literature ter opisov stikov s sodobniki.
Po uredniški predstavitvi knjige pisatelj nameni preminuli ženi Radi Premrl-Pahor nekaj nežnih besed, se ji zahvali za ljubezen in oporo ter pogumno držo, ki jo je v odnosu do različnih oblasti pokazala v času njunega skupnega življenja. Nato nadgradi govor z drugo temo: nacionalnostjo. Že Kardelj mu je, pravi Pahor, razlagal, da bo komunizem uničil nacionalnost, in to zato, ker naj bi ta pripeljala do nacionalizma. Na to lahko, tako pravi Pahor, le odmahne z roko. Toda, med današnjimi Slovenci obstaja ravno ta problem: pozabili so na lastno nacionalnost! Politiki se pretvarjajo, da nacionalnosti ni in vse počnejo v rokavicah, je grmel pisatelj. Slovenska kulturno gospodarska zveza poudarja le jezik, namesto da bi poudarjala narod. Levičarji so prispevali k temu, da mladi na obali ne jemljejo Slovenije kot svoje dežele. In ti levičarji celo menijo, da je on, Pahor - nacionalist!
Čut za nacionalnost
Prisotno ljudstvo vzravna hrbtenico v stolih in na glas odobrava: "Tako je!" Ob Pahorjevem vzkliku "Kaj hočete s Slovenijo narediti?!" se razleže enotno ploskanje in Konzorcij postane podoben mitingom iz starih časov. Pahor nadaljuje z diagnozo slovenske družbene bolezni: to je razklanost, ki obstaja od časov NOB in se je prenesla na vsa področja družbe, med drugim tudi ekonomsko. Rešitev: treba je okrepiti "čut za nacionalnost". Tako bomo poenotili družbo, vzpostavili solidarnost in ukinili egoizem. In uteha narodu: ne glede na to, da se leta slovenskega trpljenja niso poplačala z ustanovitvijo uspešne države, za to še vedno obstaja potencial, saj so Slovenci velik narod, trdi Pahor. "Mi smo narod, ki nima nobene potrebe, da bi zaslužke drugih šteli za bolj pomembne kot naše! Nimamo sile, a imamo inteligenco, kulturo, izume, iznajdbe." In dokaz za to: "Že pred dvajsetimi leti je izšla knjiga o tem, kaj je slovenska inteligenca dala Združenim državam Amerike." Poleg tega se je antifašizem začel prav med Slovenci in tudi to je treba dokazati svetu, še doda.
"Narod, ki je majhen kakor Slovenci, bi moral imeli parlament, ki bi bil kakor svetišče," je dvakrat ponovil Boris Pahor. A je svetišče včeraj bilo nekje drugje: med srečnimi ljudmi, ki so kolektivno kimali z glavami in se počutili vredne in pomembne navkljub morebitnim drugim življenjskim neuspehom, osebnim težavam ali finančnim spodrsljajem. Vedeli so, da so veliki, ker so pripadniki nečesa večjega od sebe. In če to ni bil lep izraz nacionalnosti, potem res ne vem, kaj je.
