Besedilo in fotografija:Matjaž Kranjec
Štirje so v tem trenutku, ki tvorijo Štefetovo družino. Enainštiridesetletni oče Iztok, devetnajstletni sin Mario, dve leti mlajša Jožica in najmlajša Mojca, ki je prav v teh dneh praznovala svoj dvanajsti rojstni dan. Ni bil prav srečen dan za praznik. Pa vendar. Mame ni z njimi, že nekaj časa. Dve leti so sami z očetom in se preživljajo, kakor vedo in znajo. Pa jim je šlo kar dolgo solidno od rok, pred časom pa se je vse zalomilo. Denar, stanovanje, služba, vse je šlo k vragu. In znašli so se na ulici. Dobesedno vsi. Čez noč so postali razseljena družina, ki pa je močno povezana med seboj in bi rada živela skupaj. Kako naj jim to uspe?
"Koliko imam v žepu? V tem trenutku imam petnajst evrov, s tem moram nekako nas vse preživeti, dokler se kje kaj ne najde. A kje in kako? Na srečo je najmlajša Mojca našla streho nad glavo pri prijateljih tukaj na Polici, dali so ji posteljo v kuhinji. Jožici so ponudili streho pri fantovih starših, da tam preživi čas do jesenskega nadaljevanja šolanja v Rogaški Slatini, če nam bo uspelo, da bomo našli denar za poplačilo dijaškega doma. Jaz sem na prijateljevem vrtu. Šotor sem si postavil. Poletje je, moji kolegi motoristi so mi v našem klubskem domu v Višnji Gori omogočili, da tam poskrbim za svojo osebno higieno in nekako gre. Kako bo jutri, tega pri najboljši volji ne vem. Trudil se bom, da bom družino preživel, da jo bom spravil do kruha, a v tem trenutku je to težko, zelo težko," razlaga Iztok, medtem ko sedimo v kuhinji pri njegovih prijateljih, kjer je na vrtu postavil šotor, majhen iglu.
Nadarjeni sin v bolnišnici
Tretji je sin Mario in z njim ni preprosto. "Fant je v bolnišnici, ima težave s psiho. Zbolel je pred časom, ker je imel občutek, ker si je vbil v glavo, da smo ga vsi zapustili, da smo se mu umaknili. Zdaj se zdravi, ni preprosto, dolgotrajno zdravljenje bo, preden se bo vrnil nazaj, da postane spet takšen, kot je nekoč že bil. Kar naprej ga tlačijo neke more in skrbi, nečesa se stalno boji. Je pa izredno priden in nadarjen, vpisal se je celo na fakulteto, vsi upamo, da jo bo nekoč lahko tudi nadaljeval." Sicer so vsi trije Iztokovi otroci nadarjeni, dobro jim gre v šoli. Jožica hodi v šolo za steklarsko tehnico v Rogaško Slatino, zdaj počasi končuje, začela bo tretji letnik, če bo seveda denar za to in za poplačilo doma tam. "Rada bi končala šolo, potem pa bi mi bilo všeč, da bi nekoč živeli skupaj, če bi bilo to sploh mogoče, če bi nam uspelo. Ne bi šla rada stran od svojih, ne bi šla drugam. Zdaj sem začasno pri fantu, dokler si ne najdemo svojega stanovanja. Tudi sama sem delala poleti kot natakarica, da sem nekaj zaslužila, vendar se je nekaj zalomilo. Nenadoma sem ostala brez dela in seveda tudi brez tistega malo denarja, ki bi ga lahko zaslužila."
Tudi za Mojco vsi pravijo, da je nadarjen otrok. Menda jo najbolj veseli slikanje, tja se namerava tudi usmeriti. "Zdaj grem v sedmi razred. Nekoč bi bila rada slikarka, kar naprej nekaj slikam in rišem. Jeseni bi rada šla tudi v slikarski krožek, če bomo to lahko plačali. Ampak takole, kot mi živimo zdaj, res ni lepo živeti. Na morju sem bila enkrat z Rdečim križem, drugače pa ne grem nikamor." Tudi Joži ne gre nikamor na počitnice, ne more, za take stvari ni denarja. Imajo pa vsaj prijatelja, psička, Virus mu pravijo. Je njihov ljubljenček, predvsem na Mojco je zelo navezan. To je zdaj njihovo življenje gori nad Grosupljem, kjer se borijo, kjer tuhtajo, kako bodo nekoč morda spet lahko normalno zaživeli.
Težave s stanovanjem
Kako se je zgodilo, da so zabredli tako daleč? "Kjer smo živeli doslej, je gospodar rekel, da moramo stran, ker nisem mogel poravnati najemnine. Dolžan sem mu bil samo eno najemnino, čeprav se je naokoli govorilo drugače. Naj pojasnim. Dve leti in pol je od takrat, ko sem odšel od žene. Takrat so bili otroci še pri njej. Je pa imela žena hude psihične težave, zato mi je socialna delavka v Grosupljem priporočila, da bi jaz prevzel otroke. Strinjal sem se, ampak sem jim povedal, da nimam stanovanja. Pa so obljubili, da mi bodo pomagali s plačilom najemnine, če si ga kje najdem. Našel sem ga v Lučah pri Grosupljem, za štiristo petdeset evrov na mesec. Bilo je kar sprejemljivo."
Iztok in otroci so se preselili tja, socialna služba jim je pomagala z enkratno pomočjo petsto evrov. Iztok je delal kot voznik kamiona pri podjetju, ki pa se ni izkazalo kot prav resno in zanesljivo. "Ko mi je pogodba potekla, smo se dogovorili, da grem na borzo. Devet mesecev sem prejemal po 550 evrov podpore, za 350 evrov pa se je nabralo otroških dodatkov. Nekako je šlo, nekako smo lahko preživeli. Le hčerki nisem mogel plačevati dijaškega doma v Rogaški Slatini. Potem je letos prišla nova zakonodaja in vse je šlo navzdol. Vzeli so nam otroške dodatke in štipendijo, vse skupaj združili v nekaj novega, za nas pa je to pomenilo dvesto evrov denarja manj. Za nas ogromno. Maja sem dobil novo odločbo in prispevki za otroke so se s 325 evrov zmanjšali na 150. Več kot polovico so vzeli. Zdaj še štiri mesece ne bomo prejemali nič, ker moramo povrniti za nazaj tisto, kar so nam dajali po njihovi zakonodaji. In zdaj smo, ne mi zameriti, dobesedno v riti."
Poleg tega se je Iztoku začelo rušiti tudi glede dela, tudi tega je bilo vse manj. Ne dela in ne denarja ni bilo nazadnje nič več. "Tam, kjer smo živeli, sem pomagal gospodarju pri delu, in kazalo je, da se bom lahko pri njem zaposlil kot pomočnik, ker ga je potreboval. Pri njem sem delal šest mesecev, enkrat mi je dal dvesto, drugič pa petsto evrov. Poleg tega sem plačeval še najemnino 450 evrov. Delal sem po cele dneve. Drugega maja letos mi je potekel status na borzi, petnajstega maja me je zaposlil. Tako sem junija dobil plačo štiristo evrov, najemnina je bila 450. Kako naj jo poravnam? Julija se je vse skupaj samo stopnjevalo, denarja ni bilo, plačati nisem mogel. Šel sem na socialno službo, od tam so me poslali na občino, povsod pa so mi rekli, da ni stanovanj. Morali smo iz stanovanja, drugega nam ni preostalo. Z otroki te sicer ne morejo zabrisati kar na cesto, a so bili taki pritiski, da sem se zbal. Raje sem odšel in otroci z menoj."
Poletje na travniku pred hišo
Kolegi so mu ponudili nekaj prostora v svojem domu za zasilno preživetje, potem se je oglasil prijatelj s Police. "Zdaj smo tukaj, kjer bomo ostali začasno, vsaj toliko, da si opomoremo. Saj je poletje. Pomembno je, da so otroci pod streho. Že to je lepo, da je Mojca lahko pod streho, da je Jožica za zdaj na varnem in na suhem. Upam, vse bomo tudi naredili, da bo Jožica lahko šla jeseni v Rogaško Slatino, da bomo lahko uredili glede doma, da bo tam imela tudi hrano."
Ko ga povprašam, kako bo živel jeseni in pozimi v šotoru, ko bo prišlo deževje, ko bodo nastopili mrzli zimski dnevi, me začudeno pogleda. "Saj ne bomo tu ostali večno. Vse bom naredil, da se čim prej izvlečemo iz tega blata in iz teh težav. Toliko si še zaupam in in prepričan sem, da tudi zmorem. A vse to, kar se je na hitro dogajalo v tem letu, je bil za vse nas strašanski šok, od katerega si še nismo opomogli in se tudi težko povsem razumsko in premišljeno odzivamo. Delo mi ni tuje. Po poklicu sem pek, dvajset let sem delal v pekarni. Potem me je potegnilo, da bi šel za voznika, ker je bila to moja želja od otroštva. Od tu naprej se je vse začelo nekako podirati, kar sem vam tudi povedal. Neredna plača, neredno delo, zamude izplačila, borza, nazadnje se človek znajde v breznu. Brez vsega, zdaj s petnajstimi evri v žepu. Še sreča, da mi trenutno pomagajo prijatelji, da lahko otroci nekako preživijo, da imamo kaj za v usta. Oblačila so še od prej, so še dobra, nekaj časa bodo še vzdržala. Morajo."
Če bo treba, bo služila za šolo
Iztok se je z otroki vred spopadel s težkimi razmerami. Nihče med njimi ne namerava odnehati. "Če ne bomo zmogli plačati doma v Rogaški Slatini, si bom eno leto vzela odmor in skušala v tem času zaslužiti toliko denarja, da bom potem lahko nadaljevala. Nameravam končati šolo, to zagotovo," je odločna Jožica. Tudi Iztok niti v sanjah ne razmišlja o tem, da bi se vdal v usodo. "Kje pa, o tem sploh ne razmišljam. Tudi o tem ne, da bi vso jesen ostal na vrtu pod šotorom. Vse bom naredil, kar je mogoče. Neprestano iščem kakšno službo, delo, kup prošenj sem že napisal. Stanovanje iščem še naprej. Občina mi je ponudila subvencijo za plačilo stanarine, če si najdem novo stanovanje, ampak nastane nova težava. Ko rečeš za pogodbo, je pogovora takoj konec in tako ostaneš še naprej na cesti. Zdaj sem še lahko v šotoru, da pa bi bili pozimi kje zunaj, se ne sme zgoditi. Tu gori mi zelo pomagajo, brez njih ne bi šlo. A to je le začasno. Veste, otrok ne dam nikamor, preveč smo navezani drug na drugega, tudi oni nočejo od mene."
Doda, da bi bilo mnogo laže, če bi se v takih razmerah znašel sam. "Marsikaj sem že preživel, imam izkušnje, sam bi se nekako že prebil. Hudo je zaradi otrok. Zaradi njih moram vse čim prej urediti. Otroci ne morejo živeti v takih razmerah, zanje me zelo skrbi. Ko zvečer utrujen ležim, ko se kažejo vse te podobe razmer, v katerih smo, do treh zjutraj strmim v zrak in razmišljam, kaj se bo še dogajalo, kaj bomo naredili. To je težko, tudi zame."