Znanstveniki so v ponedeljek opozorili, da je raven arktičnega ledu prišla do rekordnega minimuma v zadnjih 33 letih, odkar s sateliti spremljajo stanje ledu. Nekateri so tudi ocenili, da bi se lahko led na Arktiki v poletnem obdobju v celoti stalil že do leta 2015, 2016 in opozorili na velike podnebne spremembe, ki bi jih to prineslo. V luči tega smo se pogovarjali s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj.

Znanstveniki napovedujejo, da bo Arktika do leta 2015/16 v poletnem obdobju ostala brez ledu. Je to po vašem realna ocena?

Ta napoved je po mojem mnenju vseeno malce pretirana. Realnejša številka bi bila leto 2030. Moramo pa tudi razumeti, kaj to pomeni, da ne bi bilo ledu. To bi se zgodilo le septembra. Konec poletja, konec polarnega dne bi se ta površina tako zmanjšala. To ne pomeni, da pozimi ne bi bilo ledu. Znanstveniki vedno opazujejo ta minimum, ki se pojavi konec avgusta, začetek septembra.

Kakšne spremembe bi to prineslo?

Razumeti moramo, da je ta del iz več razlogov zelo občutljiv. Prvi je popolnoma političen. Ne ve se, čigavo je to območje. Nastanejo lahko denimo teritorialni spori med Rusijo, Kanado, Dansko … Imamo tudi skoraj zanesljive podatke, da je na tem območju pod površjem nafta. To bi lahko zelo zapletlo interese držav, ki bi nenadoma začutile priložnost za črpanje nafte. Lahko pa najdemo tudi pozitivne strani. Ladje bi recimo imele skrajšano pot, ne bi rabile pluti čez Panamo, lahko bi šle kar počez.

S klimatskega stališča bi pa to izjemno pospešilo še druge podnebne spremembe. Ta del severne poloble, Grenlandija, Arktika, sta nekakšna termostata za severno poloblo. Če bi mi to izgubili, bi to le še pospešilo ogrevanje. Pa ne le to, tudi vremenski vzorci bi se spremenili. Lahko bi dobili več snega, lahko bi bilo manj dežja. Ta del je torej pomemben za neko podnebje, kot ga imamo. Čim ga ni, nas čaka nekaj, kar zelo težko napovemo.

Letošnje temperature na Arktiki sicer niso bile v nobenem primeru ekstremno tople. Kako to, da je prišlo do takšnega taljenja?

Na Arktiki se proces zdaj dogaja že najmanj 30 let. Stvari se počasi stopnjujejo in tudi niso vedno vidne. Ne gre le za to, da imamo manjšo površino ledu. Led je tudi tanjši, zato rabi manj, da se stopi. Tudi če temperature niso ekstremno tople, recimo že zadostujejo takšne temperature, kot so bile letos.

So tudi različni dodatni razlogi, ki lahko prispevajo k minimumu. Da se tali, je jasno, ni pa vedno vse le v ogrevanju. Letos konec julija, začetek avgusta je prišlo do močnih vetrov, nekakšnega arktičnega ciklona, ki je ta led zelo 'razmetal' in tako še dodatno prispeval k temu minimumu.

Nekaj je tudi teh naravnih ciklov, ki delujejo. Naravne variabilnosti – tudi če ne bi bilo ogrevanja, bi lahko bilo enkrat več, drugič manj ledu. Lahko da se je letos sestavilo tudi več stvari. Vendar več kot tri četrtine vzroka je v ogrevanju.

Veliko ljudi teorijo o globalnem segrevanju zavrača, češ da so takšni procesi in nihanja naravni.

Podnebni sistem je tako zapleten, da ga do zadnje podrobnosti pravzaprav ne poznamo. Tudi izmeriti ne moremo vsega, konec koncev. Glavni argument je, da je zaenkrat vse, kar se dogaja, skladno z napovedmi, ki sicer temeljijo na modelih, za katerimi pa stoji fizika. Kar se dogaja, je torej skladno z napovedmi klimatologov. Če pa vzamemo skeptike, pa nikoli ne povejo, zakaj se to dogaja. Dokler nimajo neke alternativne razlage, jih ne moreš resno jemati. Seveda je tudi to ena možnih razlag.

Najmočnejša komponenta, ki bi spreminjala podnebje, pa je Sonce. To je po mojem mnenju tisto, ki bi lahko povzročalo, kar se dogaja. Vendar pa Sonce v zadnjih 50 letih nima nobenega večjega izseva. Celo obratno je. Sonce se v zadnjih desetih letih pravzaprav nekako hladi. To se smešno sliši, toda dejansko seva manj kot v preteklosti. Tako da bi lahko ta hip dejansko prispevalo k ohlajevanju. Ta hip – govorim o zadnjih desetih letih.

Žal je tu človeški dejavnik v največji meri tisti, ki to povzroča. Tu pa so seveda še naravni cikli, ki dodajo svoje. Ali pa celo upočasnijo to, kar povzroča človek. To je težko razmejiti. Je pa seveda Arktika le en delček stvari, ki se dogajajo. Gledati je treba celo sliko. Imamo najtoplejše poletje v ZDA, pa v Sredozemlju, imamo najhujše suše in tako naprej. Ne gre za osamljene stvari in ko to sestavimo skupaj, vidimo, da je proces dejansko globalen in da tu niso glavni razlog neka lokalna nihanja.

Ti vzorci se tudi ves čas ponavljajo v smeri, ki jih razlagamo z antropogenimi spremembami. Ljudje si velikokrat predstavljajo, da se bo globalno ogrevanje kazalo le v podobah ogrevanja. Suša, višje temperature … to ni res, podnebne spremembe niso samo nujno ogrevanje. Tudi ekstremno hladne in snežene zime so posledice ogrevanja, če gledamo vremenska dogajanja v celoti.

Podnebne spremembe se torej kažejo v ekstremih?

Pri ekstremih moramo biti pazljivi. Ko rečemo, da je ekstrem posledica podnebne spremembe, delamo napako. Reči moramo, da je verjetnost, da se ekstremi zgodijo, zaradi podnebnih sprememb povečana. Podnebne spremembe torej ne povzročajo posameznega ekstrema, povzročajo pa, da se ekstremi, ki so se včasih dogajali redkeje, zdaj dogajajo pogosteje. Ne bi pa mogli reči, da je letošnja suša posledica podnebnih sprememb. Ampak to, da smo jo imel že leta 2003, 2006 in tako naprej – to pa so posledice.

Na kakšen način bi te podnebne spremembe vplivale na pridelavo hrane v globalnem smislu?

Suše, ki jih na kopnem opazimo, so pravzaprav res ironija, ker globalno segrevanje v bistvu povzroča, da je padavin več. Ampak kje te padejo, pa je zaradi podnebnih sprememb zelo spremenjeno. Na morju denimo pade več vode, kjer je ne rabimo, nad kontinenti pa manj. To je ta sprememba vremenskih vzorcev, o katerih sem govorila.

Dolgoročno bi to pomenilo katastrofo.

Seveda. Katastrofa je predvsem zato, ker smo tako globalizirali kmetijstvo, da zdaj računamo na ameriško žito, kitajsko žito, na rusko žito. Tudi to je prispevalo k ranljivosti, ne le podnebje. Končna posledica te katastrofe je torej tudi posledica človeškega vsiljivega obnašanja. Odvisni smo le od določenih predelov sveta, kjer pridelujejo hrano. Je pa jasno – voda, voda in še enkrat voda je tisto, kar dela hrano. Mi ta pojem preveč ločujemo od hrane. Suša na ta globalizacijski način, ki ga imamo, tu je pa še tudi tisti specifično človeški moment, ko v krizah zaslutimo priložnost in se po domače povedano pojavijo špekulacije. Mi imamo zdaj cel sloj prebivalstva, ki živi od špekulacij, od tega, da podnebne spremembe povzročajo te dogodke. Vse to s špekuliranjem in hitrimi zaslužki potem še zapečatijo. Nisem agrarni ekonomist, da bi vedela, koliko prispeva to. Ampak začne se s podnebnimi spremembami, piko na i pa na koncu postavijo še špekulanti in borze.

Na vse te spremembe se bomo morali prilagoditi. Ne le človeštvo, ampak tudi živalstvo in rastlinstvo …

To je pa zdaj tisto, kar je pravzaprav najbolj moralno sporno. S hitrostjo podnebnih sprememb mi rastlinam in živalim enostavno ne puščamo dovolj časa, da bi se prilagodile. Nekateri govorijo o približno polovici vrst, ki se enostavno ne morejo v nekaj desetletjih tako drastično spremeniti, da bi se prilagodile. Kaj naj zdaj naredi polarni medved, dobi krila? Človek pač ima to možnost, da se bo prilagodil. Prilagoditvena sposobnost človeka pa niso le možgani, ampak tudi denar. Znotraj človeške vrste pa imamo dva sloja – bogatega, ki se bo prilagodil, ker si to lahko privošči, je izobražen in ima denar, in revne dežele. Kaj bo Afrika, nepismeni, brez denarja, brez izobrazbe… Njihova prilagoditvena možnost je minimalna. Sliši se lepo – prilagodili se bomo, bodo pa tudi ogromne žrtve. Tudi pri ljudeh lahko rečemo kot pri živalih – če bo časa premalo, se prilagoditi sploh ne da.

"Vse skupaj se ne more dobro končati"

Ob koncu pogovora je Lučka Kajfež Bogataj opozorila na stvari, ki trenutno polnijo svetovne naslovnice - gospodarska kriza, finančna kriza, evro, brezposelnost. "Če pogledamo, koliko pozornosti, koliko denarja, koliko političnih ur gre za to, ob tem pa se dogajajo veliko bolj usodne stvari, za katere ni denarja, interesa, pozornosti. Če nam bo bolj važno reševanje ene valute, kot pa konec s hrano, vodo, osnovnimi vejami, na katerih sedimo, je jasno, da se stvari ne morejo dobro končati," je zaskrbljena Kajfež Bogatajeva.

Osnovni razlog za to je po njenem v tem, da je "človek sposoben načrtovati in gledati le kakšno leto vnaprej". "Za vse, kar je nad 20, 30 let pa po mojem mnenju nismo niti genetsko prilagojeni, da bi znali načrtovati. Morda malo opravičila. Imamo pa možgane in če tega nimamo v genih, bi se morali pa prisiliti," je še dodala.