Zastavek je drugje, po vrtu so namreč nameščeni merilniki gibanja vetra in svetlobe, ki vplivata na rastline, in to dvoje je računalniško "prevedeno" v ptičje petje. Obiskovalec pri tem procesu ni "nedolžen"; ko namreč naprave zaznajo njegovo premikanje, poseben finančni algoritem, podoben tistim, ki izračunavajo špekulativnost naložb, izračuna, katera rastlina je imela od te navzočnosti največ koristi - in ta sprememba se odraža v zvoku ptic. Ko človek obmiruje, se zvok povrne v prvotno stanje.
O čem nam govori ta mikrozgodba? O neverjetnem številu vplivov in njihovi povezanosti pri nečem tako "naravnem", kot je fotosinteza rastlin, in hkrati v nečem tako simboličnem, kot je vrt, metafora raja? Ali o družbenem modelu, ki je pozabil na to krhkost ravnovesja, ki je vsakršno rast pospešil do maksimuma, njene koristi prepustil peščici, škodo pa večini? In pri tem popolnoma pozabil tudi na lepoto?
Absurdnost totalitarnega
Romunska skupina ColectivA se je v predstavi XmmDinYkm lotila dokumentov nekdanje tajne romunske službe Securitate, skoznje pa primera pisatelja Dorina Tudorana, ki je leta 1985 zapustil Romunijo. V ozračje preplavljenosti z dokumenti, na s kredo popisana tla celotne dvorane vstopa gledalec s stolom v rokah že v negotovosti - sme pohoditi "dokumente"?
Štirje igralci si po žrebu določijo vloge - v okviru totalitarizma so zasliševalci, ovaduhi, nadzirani in zapisnikarji (videosnemalci) pogosto zamenljive pozicije, in tudi oni si jih med predstavo menjavajo. Tako torej sedijo med nami in sledeč avtentičnim dokumentom rekonstruirajo kafkovsko zgodbo o pisateljevi prošnji za izstop iz države, ki ji je takoj sledila kazen, odpustitev iz službe in onemogočanje nove. Razgrinja se absurdni mehanizem oblasti, ki na neštete načine, s podtaknjenimi lažmi, birokratskimi sofizmi, patriotskimi demagogijami, grožnjami in neskončnimi zavlačevanji ustvarja agonijo, ki vse bolj spodnaša tla človeku, ki bi zgolj rad odšel. ColectivA pri tem nenehno dekonstruirajo: s potujitvenimi prijemi zamenjave vlog in s tem tudi perspektive gledanja na dogodke, s projekcijo zasliševanj na stene, s prekinjanji, z vključevanji občinstva (presenetljivo majhen del se odzove na poziv k podpori disidenta, večina ostane inerten "narod", na katerega se sklicuje oblast), in s ponavljanji - s tistim backwards na daljinskem upravljalniku. Če se na tak način predstava izogne enoznačni, linearni tragični pripovedi o dobrih in zlih, o odtujenem režimu in nedolžnem ljudstvu, pa se dramaturgija v tej večplastnosti žal zdrobi do te mere, da postaneta namerna repetitivnost in izčrpavanje za gledalca te sicer zelo dobro igrane predstave mestoma dolgočasna, sporočilo pa zato nekoliko zvodeni.