Letos poleti je izšla še njena druga kratkoprozna zbirka Sedem besed, ki jo lahko beremo kot nadaljevanje in dopolnitev prve, saj v njej srečamo podobne junake in teme ter značilno pisateljičino sposobnost, da "navadnim" življenjskim zgodbam podari avro izjemnosti. Sicer pa Sedem besed zaznamuje še majhen oblikovni eksperiment: v vsaki izmed 14 zgodb avtorica izbere in odebeli stavek s sedmimi besedami, ki jih nato v zadnji, petnajsti zgodbi združi v svojevrstne magistrale.
Čeprav se Mirana Likar Bajželj vživlja v različne junake in je v svojih zbirkah upodobila nogometaše in smučarje, strežaje in družinske očetje, ji gre največje priznanje za to, da je v območje kakovostne literature z marsikaterim estetskim in spoznavnim presežkom vrnila teme, ki smo jih prevečkrat povezovali z nezahtevnim pisanjem. To so zgodbe iz območij intimnega, družinskega in zakonskega življenja, zgodijo se med kuhinjo, jedilnico in spalnico, govorijo o porokah in jedilnih priborih, ljubimcih in družinskih mitih ter različnih generacijah žensk, ki so v mladosti prestopale meje in se ljubile z revolucionarji (Medaljon iz Sobotnih zgodb) ali pa vse življenje obžalovale svojo ubogljivost (Bilanca iz zbirke Sedem besed). Lep primer avtoričine sposobnosti, da v tisočkrat povedane zgodbe vnese nove perspektive, najdemo tudi v rahločutni upodobitvi otroških glasov. Kita (iz prve zbirke) in Kaj je največje (iz druge) govorita o nasilju nad otroci, a pri tem ne postaneta klasični pripovedi o trpljenju, temveč se raje poklonita otroški neupogljivosti in samostojnosti ter magičnim doživetjem skozi otroške oči: toploti poletnega dne, vabljivim kepicam sladoleda, pisanim predmetom v izložbah ter umetnosti izgovarjanja zelo dolgih besed. Celo udarec, "črn in na koncu zlat", se nekako zlije z zasanjano atmosfero.
Še ena zanimiva značilnost zgodb Mirane Likar Bajželj je, da se pogosto odigrajo okoli usodnih trenutkov, ki se kažejo kot takšni iz vsevedne pripovedovalčeve perspektive, a junaki še ne vedo, da se nahajajo v vmesnem prostoru med starim včeraj in novim jutri. Pripovedovalka pa se večkrat ustavi tik pred usodnim razpletom in prepusti bralcu, naj sam zariše potek zgodbe. Tako počne tudi v eni izmed najboljših zgodb nove zbirke Nadin prt, ki jo je Aleksandar Hemon uvrstil v zbirko Best European Fiction (Najboljša evropska proza) in bo naslednje leto izšla pri ameriškem založniku Dalkey Archive Press. Glavno junakinjo Nušo srečamo na ulicah malega dalmatinskega mesta, v beli obleki, na poti pred cerkveni oltar, ki pa - kot se z vsakim korakom zaveda junakinja - ne pelje drugam kot v slepo ulico. Napetost trenutka podčrta intenzivnost čutnih vtisov - kamnov pod tenkimi podplati, vonja po soli, nafti in kanalizaciji, lukenj na cerkvi; med njih se vrivajo hipni spomini na nekdaj dolgočasno življenje, ki ga je razburkala strastna afera, presekala nenačrtovana nosečnost in zatemnilo spoznanje o sumljivem značaju bodočega moža. Tik preden Nuša dahne "da" - ali "ne" - se zgodba konča. In takšen konec je tukaj idealen, saj sta obe možnosti enako verjetni, možni in razumljivi.
Po drugi strani pa nekatere druge zgodbe prav vpijejo po nadaljevanju. Takšna je na primer Prah z juga: zgodba se konča, ko se mlada Srbkinja, priseljenka v Italiji, odloči, da ima dovolj zoprne tašče in mehkužnega moža. A smo o mladi dami izvedeli že preveč podrobnosti - je nezaposlena teatrologinja, ki jo pritegne srbski diler in bo ostala brez prebite pare, če se loči od moža - da nas ne bi mikalo: in kaj se je potem zgodilo? Takrat se zdi, da bi nekatere zgodbe lahko funkcionirale tudi kot prva poglavja romanov, zato bo zanimivo počakati, kam bo avtorico pripeljala daljša forma, če ji bo v prihodnosti morda namenila pozornost.
