Center, ki naj bi spodbujal mreženje sorodnih javnih in zasebnih institucij doma in tujini, omogočal povezovanje programov za sodobni ples, zagotavljal vadbene in uprizoritvene prostore, ponujal podlago za raziskovalno dejavnost na področju teorije in zgodovine sodobnega plesa ter skrbel za prizorišče za rezidenčno dejavnost, se je v poslovne prostore, nastanjene v nekdanji policijski postaji Moste, vselil januarja letos. Toda institucija, ki je bila primarno namenjena plesu, ni nikoli dobila vadbenih prostorov, zaradi česar so ob njenem odprtju plesalci za fotografe in kamere kratek nastop pripravili kar v sobah, namenjenih za pisarniško dejavnost. Že pred tem pa se je na ustanovo zgrnila kopica organizacijskih težav, saj se je zalomilo že pri imenovanju sveta zavoda, zaradi česar je prvi vršilec dolžnosti direktorja, Igor Teršar, za razrešitev s te funkcije zaprosil že pred koncem lanskega leta, medtem ko je njegov naslednik, koreograf Matjaž Farič, to pozicijo zapustil spomladi. Odtlej je ustanova delovala brez vodje.
Kaj se po ukinitvi centra obeta sceni sodobnega plesa?
Center sodobnih plesnih umetnosti je bil prva "državna" ustanova s tega umetniškega področja. Njegovo delovanje bi pomenilo neko stalnost in lažji razvoj, ki ne bi bil v tolikšni meri odvisen od muhavosti kulturnih politik. Po njegovi ukinitvi je sodobni ples spet samo v domeni nevladnih organizacij, ki jim država ni dolžna zagotavljati delovanja, saj niso "njene". Programi in projekti na tem področju se financirajo v glavnem s sredstvi, pridobljenimi na razpisih. Jasno pa je, da je za posamezne nevladne organizacije namenjenih manj sredstev kot za javne zavode.
Nacionalna institucija bi pomenila tudi lažje mednarodno povezovanje v mreži velikih institucij in sodelovanje pri odločitvah o porabi sredstev v velikih mednarodnih projektih. Tam smo Slovenci zdaj predvsem kot opazovalci in izvajalci želja drugih. Hkrati se je treba zavedati, da vse bolj in bolj izgubljamo velike talente, potencial, ki ga bo težko nadomestiti in bo pripomogel zgolj k uspehu tujih skupin. Tako se lahko v določenih primerih provincialno hvalimo, da je kak izjemen plesalec v sloviti tuji skupini Slovenec, pri nas pa kljub svojim kvalitetam ni našel dovolj trdne opore za svoje delovanje.
Ker je sodobni ples samo v domeni nevladnega sektorja, je njegova produkcija brez javnega zavoda veliko bolj ranljiva. Začelo se je z zniževanjem že odobrenih sredstev za produkcijo, nadaljuje se s spremembami na področju samozaposlenih, kar je pri nas status večine plesalcev in koreografov, ter končuje pri ukinjanju dodatne podpore organizacijam, ki so pridobile evropska sredstva. Veliko težje je pridobivati sredstva iz tujine. Če ima slovenski proračun na razpolago manj sredstev, pa bi vsaj z določenimi mehanizmi lahko olajšali pridobivanje mednarodnih sredstev, ki so še na voljo. Kvalitetna sodobnoplesna produkcija ne more biti samo komercialna dejavnost, zato so čudni komentarji, ki mešajo plesne šole in sodobni ples. To je tako, kot bi želel baletnim solistom odvzeti plačo in jim rekel, naj si jo zaslužijo z delom v privatnih plesnih šolah.
Pred dnevi ste dejali, da je sodobni ples zdaj na istem kot pred dvajsetimi leti. Zakaj ni mogoče reči, da je na istem kot pred nekaj več kot letom dni, preden je bil center ustanovljen?
Ker je z ukinitvijo Centra sodobnih plesnih umetnosti vlada naredila tudi simbolno potezo. Posredno sporoča, da slovenski dosežki s področja sodobnega plesa za kulturno politiko niso dovolj relevantni. Mobilizacijski naboj, ki je bil ustvarjen v procesu prizadevanja za prvi javni zavod s področja sodobnega plesa, je bil iztrošen tako rekoč v prazno. Učinki niso samo strukturni in ekonomski, temveč tudi psihološki. Vlada ni priznala napora umetnikov pri ustanavljanju zavoda, temveč je imela pred očmi samo napake prejšnje vlade in vsebina centra zanjo sploh ni bila pomembna. Umetniki smo bili v primeru centra samo kmetje na šahovnici politike.
Če je vlada center pravkar ukinila, najverjetneje nekaj časa ne bo imela namena ustanoviti novega. Prej je bilo torej vsaj upanje, da se bo nekaj spremenilo, zdaj pa vemo, da bo stanje enako, če ne še slabše, saj se varčevalni ukrepi močno poznajo tudi v neinstitucionalnem sektorju.
Je v kratkem času svojega delovanja centru sploh uspelo udejanjiti kakšne spremembe oziroma kaj konkretnega postoriti za plesalce in koreografe?
Center ni imel imenovanega sveta zavoda, ki bi ga moral imenovati že prejšnji minister. Moj predhodnik je že kmalu po imenovanju želel, da ga razrešijo, do takrat, ko sem ga nasledil, pa je preteklo več mesecev. Za vršilca dolžnosti direktorja sem bil imenovan tako rekoč zadnji dan dela prejšnje vlade. Ko sem začel delati, smo se vselili v obnovljene prostore na Zaloški, ki niso imeli ne telefonskega priključka ne internetne povezave. Vsi komunikacijski vodi so bili prerezani. Treba je bilo urediti vse formalnosti v zvezi z varovanjem in vzdrževanjem prostorov, med drugim smo želeli urediti podaljšanje najemne pogodbe z ministrstvom za notranje zadeve (MNZ), saj se sedanja izteče že v novembru, načrtovana pa je bila tudi druga faza adaptacije prostorov, ki naj bi služili za rezidenčna stanovanja umetnikov. Hotel sem pridobiti zagotovila, da z denarjem centra ne bi urejali prostorov, ki bi čez nekaj mesecev spet pripadli MNZ in sem zato oblikoval posebno ekipo sodelavcev, a ji je bila kmalu po formiranju onemogočena eksistenca s prepovedjo sklepanja pogodb.
Nihče izmed delujočih v centru ni bil zaposlen. Moj delodajalec, prejšnje in zdajšnje ministrstvo, pristojno za kulturo, je dva meseca brez slabe vesti kršil delovnopravno zakonodajo. Delal sem brezplačno, brez pogodbe o delu, a sem ves čas verjel, da se bo to uredilo. Kot umetnik s polja sodobnega plesa sem vedel, da je to zgodovinska priložnost za vse ustvarjalce s tega področja, zato sem bil pripravljen delati zastonj. Ko pa mi je bilo jasno povedano, da bodo center ukinili, v brezplačnem delu za državno institucijo nisem več videl smisla. To se je zgodilo sredi priprave programa dela, ko smo že imeli pripravljene pogodbe za izvedbo plesnih predstav in zagon umetniškega delovanja ob svetovnem dnevu plesa, pa tudi sredstev za ta programski začetek je bilo na računu dovolj in so tam še zmeraj.
Tik pred mojim odhodom smo že vsi delali zastonj in zalagali ministrstva s poročili, v katerih smo morali na primer v načrte vrisovati, kje kdo sedi. Dnevno so prihajali zahtevki za nesmiselna poročila, zato časa za ukvarjanje z zavodom sploh nismo več imeli. Ob menjavi vlade so nas po telefonih tudi nadirali uradniki z raznih ministrstev, med drugim mi je uslužbenka ministrstva, ki je želela imeti poročilo v tistem trenutku, čeprav je zahtevane podatke že imela, po telefonu zabrusila, da se bo treba navaditi delati drugače. Jaz sem delal zastonj, ona je dobivala plačo, pa je na nas osorno prelagala svoje delo. Zdelo se je, kot da na ministrstvih med seboj ne komunicirajo več in vse podatke vedno znova zahtevajo od zunaj ter da so obveščene sodelavce potisnili na stranski tir. Morda bi se res dalo narediti več, toda želel bi spoznati junaka, ki bi v takih razmerah to zmogel.
Ob odprtju je tedanji začasni minister Boštjan Žekš dejal, da je to, kar bo v centru nastalo, odvisno od ljudi, ki bodo tam delovali, sedanji minister Žiga Turk pa je izjavil, da center ni zaživel tako, kot bi moral. Te izjave dajejo vtis, kot da ste za propad centra krivi tisti, ki ste v njem delovali...
Center je bil po domače povedano državna institucija, država pa ni poskrbela niti za imenovanje vseh potrebnih organov upravljanja niti za osnovne formalnosti z delovnopravnega področja. Še več, država je pri tem kršila predpise in zakonodajo. V luči tega so omenjene izjave zelo zanimive.
Že nekaj mesecev je od vaše razrešitve z mesta vršilca dolžnosti direktorja, a vas menda še vedno terjajo za denar, ker nihče ni plačeval računov.
Po razrešitvi nisem imel več pooblastil za kakršno koli zastopanje zavoda. Zaradi vladne prepovedi sklepanja pogodb tudi pogodbeno v zavodu ni mogel delati nihče drug ali ga zastopati. Čeprav denar za plačevanje računov je, ne obstaja pooblaščena oseba, ki bi jih lahko poravnala, zato se neplačane obveznosti kopičijo. Ob sklepanju pogodb za storitve so nekatere družbe zahtevale tudi moje osebne podatke, saj so po njihovem mnenju državne institucije zelo neredni plačniki.
Ministrstvo je kot glavni razlog za ukinitev centra navedlo varčevanje, toda na tak način bo v resnici prihranilo le drobiž...
V primerjavi z raznimi poroštvi države in nenehnimi sanacijami bank, ki ne dajejo želenega učinka, je to manj kot drobiž. Je pa veliko, če primerjamo s povprečnim gospodinjstvom. In prav na to stavijo nasprotniki centra.
Nekaj denarja pa je v opremo ministrstvo le vložilo. Menda je bil kupljen tudi že montažni mobilni studio za vadbo. Kje bo ta, doslej nakupljena oprema, sedaj dobila dom?
Ob moji razrešitvi je bil del tehnične opreme nameščen v Center kulture Španski borci, saj je imel ta s Centrom sodobnih plesnih umetnosti sklenjen dogovor o sodelovanju. Studio je obtičal na dvorišču proizvajalca, načrtovana pa je bila njegova začasna postavitev v Mariboru za potrebe Evropske prestolnice kulture. Kaj se je s to opremo dogajalo po mojem odhodu, mi ni znano. Pa tudi na primopredajo še zmeraj čakam.