Že na okrogli mizi, ki je potekala kot uvod v 16. festival Dnevi poezije in vina, je bilo jasno, da bralcem pripisuje polni primat nad analiziranjem njegove literature, sam pa veliko raje spregovori o okoliščinah, v katerih je doslej napisal 27 pesniških zbirk, ki so zaznamovale nizozemsko literaturo, nad 30 izjemno branih knjig za otroke ter deset proznih in dramskih besedil za odrasle. Pisanje poezije se od pisanja otroških zgodb razlikuje v tem, da na začetku ne veš, kaj boš dobil na koncu, pravi. "Sploh si ne morem predstavljati, o čem bi lahko bila naslednja pesem."
Še nekoliko vznemirjenega in vidno navdušenega smo ga intervjuvali takoj po petkovem večernem branju, ko je nastopil kot častni gost festivala.
Kakšni so vaši vtisi po zaključenem branju? Ste vajeni pozornosti, namenjene "častnemu gostu"?
Branje mi je bilo v zadovoljstvo, a nisem navajen biti častni gost na literarnih festivalih. Priznam, da nanje ne hodim pogosto. Biti častni gost je sploh posebna izkušnja.
Kako ste doživeli ptujski festival, v čem se razlikuje od drugih?
Festival je sproščen, topel, na splošno prijeten. Tukaj sem s svojo soprogo in oba se zelo dobro počutiva; sva zadovoljna.
Na okrogli mizi smo ugotovili, da o svojem delu neradi govorite. A vendar, kako bi definirali svoj osnovni impulz k pisanju?
Ne vem. Pišem že od 15. leta. Zame je to zelo naravna stvar. Podobno kot jem, ko sem lačen.
Slišali smo, da je bil velik vpliv vaš stari oče.
Bil je iz nizozemske družine, ki je od 17. stoletja trgovala v Rusiji, kamor so se odpravljali s konji in kočijami. Cela vas je trgovala v Sankt Peterburgu in tam je bila nizozemska kolonija. Okoli leta 1830 je moja družina ostala v Rusiji, kjer sta se rodila moj stari oče in moja mama. V ruski revoluciji so izgubili posel in premoženje ter se revni vrnili na Nizozemsko. Moj stari oče je vse življenje upal, da se bo lahko vrnil v Rusijo. Umrl je leta 1955 in močno je zaznamoval prvih 13 let mojega življenja.
Kako je vplival na vaše pisanje?
Zelo sem bil impresioniran nad njegovo življenjsko zgodbo, nad tem kako in o čem je pripovedoval. Tudi sam je bil pisatelj, čeprav ni nikoli ničesar objavil. Mogoče imam dar po njem.
Vam je njegove zgodbe uspelo prepeljati v živalske zgodbe? Ali v pesmi?
Pravzaprav mi ni povedal veliko zgodb. Sam sem si izmislil zgodbe, ki bi lahko bile resnične glede na okoliščine njegovega življenja. Eno knjigo sem napisal po tem receptu: zgodbe, ki bi mi jih lahko povedal stari oče.
Kaj je zahtevalo ob vašem zdravniškem poklicu več zbranosti in trdega dela, poezija ali živalske zgodbe?
Poezija je nastajala na ozadju vsega, to sem vedno počel nekako sproti. Dejstvo je, da ti pisanje poezije ne pobere vsega prostega časa. A zahteva več koncentracije, ob pisanju pesmi me pogosto skrbi. Ko napišem eno, se mi zdi, da ne bom mogel napisati še ene, saj je pretežko. Pri otroških zgodbah me ne bi tako zaskrbelo, če ne bi mogel napisati še ene - poezijo pišem že od nekdaj in grozno bi se počutil, če je ne bi več mogel pisati. Res pa je, da poezije ne bere mnogo ljudi, medtem ko se otroška literatura dobro prodaja in moj založnik hoče, da napišem čim več zgodb za otroke.
