"Starši so mi privzgojili zelo spoštljiv odnos do kruha, čeprav ga ni nikoli primanjkovalo. A marsikje ga je in starši so ga otrokom delili s težkim srcem, skoraj po koščkih. Danes se je zato, ker ga je povsod dovolj in tudi veliko vrst, odnos do tega dragocenega živila zelo spremenil, žal na slabše, sploh pa se le redko kdo vpraša, kako dolga je pot od setve pa do peke," pravi članica Etno odbora Jureta Krašovca Možnar iz Laškega Irena Plevnik.

Tako žetev kot mlačev sta bili naporni

Člani omenjenega odbora, ki sestoji iz kar desetih društev, so v Jurkloštru pripravili že 27. prikaz starih ljudskih šeg in delovnih opravil, tokratni delovni naslov pa je bil Od setve do kruha. Omenjeno temo so izbrali, ker želijo, da bi se v prihodnjih letih povsod po naši deželi več sejalo in več želo, s čimer bi poskrbeli za boljšo samooskrbo. Da bi se spomnili, kako so to počeli nekoč, so poskrbeli v Jurkloštru, kjer so zavrteli čas nazaj. "Letošnja letina je slaba, več kot polovico so pospravile miši in drugi glodavci," so se med vihtenjem srpov pomenkovale žanjice, ki so požeto žito oblikovale v snope, moški - vezači pa so jih zlagali v kopice. Z lojtrnim vozom so nato snope odpeljali domov, kjer se je začela mlačev. Mlatiči so s cepci ločili zrnje od klasov, kar je bilo naporno delo, ki je trajalo tudi po več dni. Zato ni čudno, da so vmes tudi kakšno ušpičili in ponagajali domačim dekletom, da so se malo razvedrili. Po vsakem končanem delu pa so imeli likof, kjer poveselili in zaplesali, če so godci raztegnili meh.

Za dober kruh le najboljša moka

V Jurkloštru so prikazali tudi, kako so nekoč izdelovali škope, primerne za prekrivanje streh. Najprej so slamo ločili od žita in jo nato ravnali na tako imenovani babi. "Saj ne vem, zakaj se temu pripomočku tako reče, morda zato, ker imajo te grablje tako dolge zobe," je rekel Ivan Jelenc. Še preden je žito romalo v mlin, so ga od plev očistili še z vejanjem, s čimer so ločili najboljše žito, primerno za hrambo v kaščah, in tisto slabše, ki je bilo namenjeno za prehrano živali. Premožnejši kmetje so v mlin zrnje običajno vozili, mnogi pa kar nosili v koših ali oprtih. Skoraj pri vsaki kmečki hiši pa so imeli preprost pripomoček za mletje - žrmlje, s katerimi so moko mleli sproti. "Za dober kruh mora biti tudi moka najboljša," so povedale gospodinje, ko je iz krušne peči že prijetno dišalo po sveže pečenem kruhu, ki ga je bilo dovolj za vse obiskovalce. Med temi je bil tudi 10-letni Žan, ki je priznal, da je marsikaj videl prvič, saj danes večino nekoč težkih ročnih del opravijo stroji.