Nedeljska nevihta je bila idealen čas za kratek premislek – kaj pravzaprav hočem od naše politike? Samo udrihati je postalo preveč enostavno (in zaradi tega prav nič zabavno), saj se izvoljeni predstavniki ljudstva resnično niti ne trudijo več skrivati svojih neumnosti. Če torej ne želim udrihati, kaj mi ostane? V treh (egocentričnih) točkah recimo tri želje:

Če lahko naš aktualni predsednik potreplja po rami DJ Umeka (kar mi je sicer všečna ideja, da ne bo pomote), naj potreplja po rami še druge junake. Zakaj ne bi poklical npr. šefa Coca-Cole in rekel:»Yo, modeli! [naš predsednik je namreč »kul«] Tule pri nas imamo noro dobre kreativne agencije – kaj, če organiziram eno srečanje na Brdu?«

Hrvaški predsednik Ivo Josipovič je junija preko Facebooka poslal odprto pismo investitorju in zvezdniku Silicijeve doline, Dave McClure-u. Povabil ga je na Hrvaško, spoznavat startupe in iskat priložnosti. Zadeva je seveda pritegnila kup pozornosti, pozitivnega odziva in na koncu dosegla želen rezultat. Tudi pri nas se razvija startup scena. Kaj, če naša politika napiše 10 takšnih pisem na teden?

Če politika nima nobenih drugih idej, razen dodatnih dajatev, naj se preprosto spelje s poti. Vsak drugi podjetnik, ki ga spoznam, razmišlja o odhodu v tujino, ustanovitvi podjetja v davčni oazi ali bližnjicah skozi zakon. Te ideje so »core business« le za davčne svetovalce, vsem ostalim nam je to popolnoma odveč. Kaj, če (pozor, sledi povsem nora ideja!) politika enostavno pusti podjetjem, da delajo svoj posel?

»Lead, follow, or get the f*** out of the way,« gre znani angleški rek. V prostem prevodu za politiko: vodi (z novimi idejami), sledi (tistim, ki jih že imajo) ali pa se prekleto spelji s poti. To je edino, kar kot podjetnik pričakujem od naše politike. V bistvu niti ne tako veliko, kaj?

PS: Vse skupaj je seveda zelo naivno, ampak trik je v tem, da se namesto »zakaj« vprašamo – zakaj ne?