V podjetju imamo gentlemanski dogovor, da smo olimpijski – lačni zmag in športni. Zavoljo slednjega sem zato ob 18.00 zaklenil pisarno in se spravil na tenis. Servis, hud forehand, tek na mrežo in za zaključek še enostaven volley v … eee, mrežo? Na televiziji je izgledalo tako preprosto! Prideš, mahneš, zmagaš. Preklet bodi, Rafa!
Na poti domov iz poklicne deformacije opazujem Citylight plakate (saj veste – tiste svetlobne vitrine na pločniku, ki bojda skrbijo za urban videz mesta). Nekateri me ne navdušijo, prej nasprotno. Premajhen font, bedasto sporočilo, nepremišljeno oblikovanje.
Ampak od daleč vse izgleda tako enostavno. Pametno komunicirati na Facebooku, zmagati v tenisu, ustvariti odlične (in učinkovite!) oglase – ko gledamo končni produkt, si zlahka predstavljamo, da lahko to naredimo tudi mi in za povrhu še boljše! Šele v trenutku, ko je treba zavihati rokave, spoznamo resnično naravo zveri. Veliko dela, kratki roki, kup neznank, nočno iskanje idej …
Zato se mi zdi pravi izziv zavihati rokave in se spoprijeti z zverino, šele takrat se stvari začnejo dogajati – naj gre za ustanovitev lastnega podjetja ali pa le iskanje idej s prijatelji. Karkoli je boljše kot od daleč fantazirati, kako bi bili mi boljši.
