Vsesplošno nezaupanje v vladne ukrepe in institucije ter posledična negotovost sta namreč paralizirala celotne ekonomije, pospeševala depresijsko spiralo in povzročila, da so imeli protikrizni vladni ukrepi nepričakovane nasprotne učinke. Vsak sprejet ukrep je depresijsko spiralo tako samo še poglabljal; v pogojih vsesplošnega nezaupanja se je potrošnja in z njo ekonomska aktivnost krčila z neverjetno, nesluteno hitrostjo. V takšnih brezizhodnih razmerah na vrhu ekonomske depresije je predsednik ZDA Franklin Roosevelt v svojem inavguracijskem govoru sredi marca 1933 izrekel znamenite besede, da sta neimenovani, neutemeljeni in neupravičeni teror strahu in vsesplošnega nezaupanja edini stvari, ki se ju moramo v takšnih razmerah zares bati. Temačno vzdušje in upad spontanega optimizma sta pravzaprav recepta za počasno odmiranje in usihanje gospodarske aktivnosti, podjetnosti in potrošnje, vse to pa seveda še poglablja depresijsko spiralo.
Čeprav se seveda Rooseveltu in njegovim svetovalcem v resnici ni niti sanjalo, kako zaustaviti depresijsko krivuljo, so s povrnitvijo zaupanja v državne organe ter njihove odločitve in ukrepe napravili enega izmed najpomembnejših korakov na poti k zaustavitvi negativnih trendov, ekonomskemu okrevanju, zagonu rasti in ekonomske aktivnosti.
Začarani krog
Podobne so tudi nedavne švedske izkušnje uspešnega reševanja bančne krize iz začetka devetdesetih let, v kateri je bilo kar pet od sedmih švedskih bank s skoraj 90-odstotnim tržnim deležem insolventnih. Ob popolnoma drugačnem globalnem makroekonomskem okolju in lastni monetarni politiki se je prav splošno zaupanje v švedske državne organe, politični in pravni sistem ter sodstvo in izvoljene organe oblasti izkazalo za enega izmed temeljnih pogojev uspešne sanacije bank in hitrega reševanja resne ekonomske krize. Ozračje zaupanja ter kultura dialoga sta tako omogočila lažjo dosego soglasja o učinkovitih ekonomskih ukrepih med vlado in opozicijo ter predvsem lažjo predstavitev ter sprejetje teh težkih, a nujnih, ukrepov pri domači javnosti. Zaupanje je recimo tudi prispevalo k prepričanju, da bo novoustanovljena agencija za sanacijo bank Secorum svojo nalogo opravila na pošten in pravilen način, ne da bi pri tem favorizirala katero izmed vpletenih strani, politično stranko ali da bi bili za njeno ustanovitvijo skriti kakšni drugi, temačni cilji. Švedska pot se je seveda, skladno z vsemi ekonomskimi predvidevanji, izkazala za pravilno, obstoj zaupanja pa je skupaj z ostalimi mikro- in makroekonomskimi ukrepi (pokojninska reforma, reforma trga dela, zmanjševanje transakcijskih stroškov itd.) omogočil sanacijo bančnega sistema in ponoven gospodarski zagon.
Slovenska realnost je žal daleč od prej opisanih primerov in zgledov. Slovenska politika je namreč zaradi lastnih potreb skozi zadnjih nekaj let sistematično diskreditirala skoraj vse avtonomne družbene podsisteme (šolstvo, sindikate, univerze, kulturnike, podjetnike, javno zdravstvo itd.) in vzpostavljala permanentno ozračje medsebojnega nezaupanja, negotovosti, strahu in plenilske logike. Pozivi k resetiranju države, javna natolcevanja o politični motivaciji sodnikov, tožilcev in ostalih državnih organov, nenehni ideološki spopadi in kar je še podobnih neumnosti so tako samo zrcalo tega sistematičnega diskreditiranja in vzpostavitve uničujočega ozračja popolnega nezaupanja. Sedaj, v času izrednih ekonomskih razmer, ko bi bilo zaupanje v izvršno, sodno in zakonodajno vejo oblasti ključno za učinkovito izvedbo ukrepov, pa seveda politika žanje, kar je sejala. Ob oblikovanju ekonomskih reform in rešitev (fiskalno pravilo, holding za upravljanje državnega premoženja, sanacija bank, davčna politika, pokojninska reforma, trg dela itd.) so vladni predlogi ne glede na to, ali je predlog dejansko dober ali slab, sprejeti z vnaprejšnjim nezaupanjem, ki seveda temelji na prepričanju, da se za njimi skrivajo določeni partikularni interesi te ali one družbene skupine. Tako se vrtimo v neskončnem, samouresničujočem se začaranem krogu. Ozračje nezaupanja in negotovosti tako onemogoča oziroma zavira nujno sprejetje ključnih reform in rešitev, vzpostavlja strah in odpor do sprememb, zmanjšuje zasebno potrošnjo, investicije in ekonomsko aktivnost. Nekakšna strašljiva zmrzal in posledična likvidnostna kriza, ki v teh vročih mesecih tako počasi zajema celotno družbo, je posledica prav te depresijske spirale, kombinirane z nezaupanjem in strahom. Še hujše posledice za ozračje zaupanja (tako v Sloveniji kot na mednarodnih finančnih trgih) in posledično ekonomsko aktivnost pa prinašajo tudi s strani slovenske politike izpeljana šokantna razgradnja pravne države, pravne varnosti, nenehno šikaniranje sodne veje oblasti ter podrejanje policije in tožilstva.
Zaupati pravnemu sistemu
Temeljno vprašanje je seveda, kako ponovno vzpostaviti tisto osamosvojitveno, a v vseh teh letih na žalost izgubljeno medsebojno zaupanje. Eden izmed možnih odgovorov je vsekakor, ob vzpostavitvi zaupanja v zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, tudi hitra ponovna vzpostavitev prepotrebnega zaupanja v delovanje slovenskega pravnega sistema, pravne varnosti in vladavino prava. A ne zaradi morebitne odločitve Evropske unije ali kakšnega nebodigatreba mednarodnega sporazuma, ampak predvsem zato, ker vladavina prava v ekonomskem smislu obstoječo negotovost/nezaupanje med različnimi subjekti na trgu pravzaprav pretvarja v predvidljivost, gotovost in varnost. Ta, s strani vladavine prava vzpostavljena predvidljivost/varnost v bistvu pomeni, da se lahko ljudje pri svojem poslovanju in interakcijah z drugimi zanesejo na izpolnitev danih obljub, zavez in dogovorjenega načina obnašanja, ki jih v primeru kršitev uveljavi ali zagotovi učinkovito delujoč pravni sistem. Obstoj negotovosti pa povzroča sprejemanje pod-optimalnih, neučinkovitih odločitev, zavira gospodarsko aktivnost, pomeni direktno izgubo ali pa nezmožnost pridobitve različnih koristi in s tem posledično tudi zmanjšuje našo blaginjo. V svetu negotovosti sicer določene ekonomske aktivnosti še vedno potekajo, vendar so v večini primerov omejene na simultane izmenjave, medtem ko večina sekvenčnih izmenjav (ki sestavljajo večino današnje ekonomske aktivnosti) ugasne oziroma poteka ob velikih transakcijskih stroških.
V takšnem svetu negotovosti dejansko počasi, korak za korakom, ekonomsko nazadujemo in vzpostavljamo družbo, v kateri je glavnina resursov namenjena popolnoma neproduktivnim dejavnostim (kot je recimo zasledovanje različnih ekonomskih rent) in v kateri odpiramo Pandorino skrinjico moralnega hazarda, oportunizma, špekulacij in nepotrebnega trošenja resursov. Varnost, predvidljivost in gotovost, ki jo zagotavlja učinkovit pravni sistem (neodvisno sodstvo, tožilstvo in policija), tako omogoča med igralci na trgu vzpostavitev medsebojnega zaupanja (v izpolnitev danih obljub, zavez), zaupanje omogoča sodelovanje, sodelovanje pa na koncu omogoča izmenjave, ki spodbujajo ekonomsko aktivnost, gospodarsko rast ter pospešujejo alokacijsko učinkovitost in družbeno blaginjo.
Vse našteto je zato alarmantni poziv vladi in celotni slovenski politiki, naj za božjo voljo že enkrat začneta slediti izjemnemu Rooseveltovemu zgledu in v najkrajšem možnem času ponovno vzpostavita izgubljeno medsebojno zaupanje, pomirita strahove med potrošniki, podjetji in poslovneži, raztopita zmrzal ter začneta samozavestno, odločno in enotno obvladovati nastali položaj.
Doc. dr. Mitja Kovač, LL.M., Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
