Leta 1955 je temnopolta Rosa Parks zaključila tečaj o "rasnih odnosih" na Ljudski šoli Highlander. Na tem tečaju se je govorilo tudi o taktikah civilne nepokorščine. V četrtek, 1. decembra 1955, Parksova ni hotela upoštevati navodil voznika avtobusa na javni liniji v Montgomeryju in vstati ter odstopiti svojega mesta belcu, ki je vstopil na avtobus. Zaradi nespoštovanja sedežnih pravil na avtobusu je bila aretirana, 5. decembra 1955 pa spoznana za krivo s kaznijo v višini 10 ameriških dolarjev in 4 ameriške dolarje za sodne stroške.

V noči aretacije Rose Parks je Ženski politični odbor, ki ga je vodila Jo Ann Robinson, po Montgomeryju razdelil letake, na katerih je pisalo naslednje:

Še ena ženska je bila aretirana in vržena v zapor, ker na avtobusu ni vstala in odstopila svojega mesta belcu. To je že drugič po aretaciji Claudette Colvin, da je bila temnopolta ženska zaradi tega aretirana. To se mora končati. Tudi temnopolte osebe imajo pravice, kajti če se temnopolte osebe ne bi vozile z javnimi avtobusi, ti ne bi mogli voziti. Tri četrtine potnikov je temnopoltih, pa vendar smo žrtve aretacij ali pa moramo stati ob praznih sedežih. Če ne bomo ukrepali, se bo to nadaljevalo. Naslednjič si lahko aretirana ti, ali tvoja hčerka, ali mati. Primer te ženske bo na sodišču obravnavan v ponedeljek. Zato pozivamo vse temnopolte, da se v ponedeljek vzdržijo uporabe avtobusov v znamenje protesta proti aretaciji in sojenju.

Akcija se je nadaljevala vse do 20. decembra 1956, ko je stopila v veljavo sodba Browder vs. Gayle, kar je vodilo v odločitev ameriškega vrhovnega sodišča, da so zakoni v Alabami in Montgomeryju o segregiranih javnih avtobusnih linijah neustavni.

Vozniku, ki je poklical policijo v primeru Rose Parks in podpisal nalog za njeno aretacijo, je bilo ime James Fred Blake. V kasnejših komentarjih na dogodke je Blake povedal: "Tej Parksovi nisem nič hotel, le opravljal sem svoje delo. Kršila je mestni odlok, kaj naj bi torej naredil. Prekleti avtobus je bil poln in ona se ni hotela premakniti. Sledil sem navodilom."

Tako je. James Fred Blake je sledil navodilom. James Fred Blake je zgolj opravljal svoje delo. James Fred Blake ni imel izbire.

Podobno kot naš finančni minister Janez Šušteršič, ki je aprila letos ob pisanju zakona o uravnoteženju javnih financ povedal, da smo "zdaj v situaciji, ko nimamo druge izbire, kot da znižamo primanjkljaj in poskušamo ne ubiti gospodarstva". Ali če beremo med vrsticami, "nimamo druge izbire, kot da v imenu znižanja primanjkljaja skrčimo socialno državo". "Nimamo druge izbire", kot da postavimo kapico na znesek denarnih nadomestil za registrirano brezposelne. Znižamo starševska nadomestila. Ukinemo stanovanjske subvencije za mlade družine. 26 tisoč upokojencem, med njimi tudi vojnim internirancem in borcem NOB, znižamo pokojnine. In tako kot James Fred Blake tudi Janez Šušteršič sledi "navodilom". Navodilom, ki tokrat izhajajo iz postopka zaradi presežnega proračunskega primanjkljaja, po katerih mora Slovenija tega znižati pod tri odstotne točke BDP do leta 2013.

A da ne bi delali krivice dr. Šušteršiču. Kajti on še zdaleč ni edini primer sindroma razpršene (ne)odgovornosti. Ta sindrom, katerega najbolj pogost znak je vztrajno ponavljanje besed "varčevanje, signal finančnim trgom, nujno", namreč epidemično razsaja po celotnem evropskem političnem prostoru in še posebej v vladah posameznih držav. Torej v samih epicentrih nacionalne politične moči. Poglejmo primer politične sage o vnosu fiskalnega pravila v slovenski pravni red, ki ga v zadnjem času spremlja že prav histerična besedna kanonada. O nasprotnikih vnosa fiskalnega pravila v ustavo Republike Slovenije se v tem trenutku govori kot nedržavotvornih, pobalinskih in talibanskih osebkih, če povzamem zadnje besedne puščice ekonomista in očitno tudi strokovnjaka za talibane Jožeta P. Damijana. Zdi se, kot da se za nasprotnike vnosa fiskalnega pravila v ustavo že pripravlja slovenska različica Guantanama. Mogoče pa je tako vrsto idejne karantene imela v mislih prva Janševa vlada (katere minister za razvoj je bil prej imenovani J. P. Damijan), ko je v resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023 med drugim zapisala, da bo pred Izolo zgradila otok?

Cinizem gor ali dol, dejstvo je, da imamo v Sloveniji v tem trenutku koalicijo, ki v primeru vnosa fiskalnega pravila v ustavo govori uglašeno in repetitivno kot pokvarjen gramofon. "Vnos fiskalnega pravila v ustavo RS bo pozitiven signal mednarodnim finančnim trgom" je stavek, ki se oglaša iz tega gramofona. Le kako je prišlo do takšne usklajenosti zagovornikov vnosa fiskalnega pravila v ustavo RS - kljub temu da iz strokovnih krogov prihaja vse več opozoril o negativnih učinkih tega dejanja? Vzemimo zgolj primer dr. Udeta, nekdanjega ustavnega sodnika in člana strokovne skupine za pripravo ustavnega zakona o spremembi 148. člena ustave RS, in njegov članek "Izkoriščanje krize za ustavno uveljavitev neoliberalizma" v zadnji številki Sobotne priloge Dela. Če vprašate eminentnega profesorja psihologije Irvinga Janisa (1972), vam bo odgovoril, da je to klinični primer kolektivne racionalizacije, tj. delovanja skupine, ki ignorira opozorila drugih. Če vprašate priznana ekonomista Carmen Reinhart in Kennetha Rogoffa (2008), vam bosta odgovorila s citatom, da je "sposobnost vlad in investitorjev, da se preslepijo, bila konstanta njihovega dela (od leta 1800 dalje)".

Ali trdim, da je naša vlada zapadla v trans kolektivne racionalizacije? Natanko to. In še več. Kajti v tej točki smo pozabili na naslednje dejstvo: vlada RS se v promociji vnosa fiskalnega pravila sama postavlja v položaj nemočnega izvrševalca močnejše politične volje, v tem primeru pakta o fiskalnem pravilu. Pakt je torej za vlado RS avtoriteta, ki jo je treba brezpogojno spoštovati. V kontekstu mednarodnega prava je to na neki način logično. Kar ni logično, pa je brezpogojno vztrajanje vlade RS pri vnosu fiskalnega pravila v ustavo RS, čeprav pakt tega eksplicitno ne zahteva.

Dr. Ude v že omenjenem članku celo zapiše, da "pravno ni nobenega dvoma, da je Slovenija že z ratifikacijo pakta izpolnila obveznost spoštovanja in upoštevanja pakta v nacionalnih proračunskih postopkih ter da so določbe zakona o ratifikaciji pakta in s tem pakta samega v našem pravnem sistemu zavezujoče in trajne". Zakaj torej tako močna kolektivna racionalizacija vlade RS v tej točki? Odgovor sem v bistvu zapisal že v enem izmed prejšnjih stavkov - pakt sam, tj. avtoriteta. Ali povedano drugače, vlada RS pod avtoriteto pakta nima druge izbire, kot da … vnese fiskalno pravilo v ustavo RS. In tako vlada RS (v njeni perspektivi) ubije dve muhi na en mah: pošlje "pozitiven signal mednarodnim finančnim trgom", sočasno pa še "mednarodni politični skupnosti" v smislu, poglejte, kako vzorni in poslušni učenci smo. Obenem pa se odreši kakršnekoli politične odgovornosti, saj je nad njeno suvereno politično močjo kaj drugega kot - avtoriteta pakta.

V smislu političnega taktiziranja vse lepo in prav, bi najbrž komentirali politični strategi. A gre za popačeno sliko. Zelo popačeno sliko. Kaj si namreč lahko mislimo o vladi, ki tako vdano sledi avtoriteti? O tem bi morda lahko več povedal psiholog Stanley Milgram, ki je leta 1961 izvedel izjemno odmeven eksperiment na temo sledenja avtoriteti, v katerem so prostovoljci v telo "učenca" in pod nadzorom znanstvenika spuščali (navidezne!) elektrošoke vse do 450 voltov. Rezultati so pokazali, da se je kar 26 prostovoljcev od skupno štiridesetih povsem podredilo avtoriteti znanstvenika in učencu zadalo tudi najmočnejše, 450-voltne elektrošoke. Le tretjina jih je na neki točki odnehala, saj niso bili več pripravljeni povzročati bolečine, čeprav jih je avtoriteta k temu spodbujala. Po pravici povedano ne verjamem, da bi se med to tretjino znašel kakšen član vlade RS. Glede na očitno in taktično podredljivost avtoriteti pa bi kar nekaj članov vlade in koalicije našli v vlogi šoferja avtobusa v Montgomeryju Jamesa Freda Blaka, ki piše kazen temnopolti Rosi Parks.

Seveda vlada RS teh besed ne bo nikoli priznala. Čeprav se jih nekateri njeni člani zavedajo. Da bi pregnali prekletstvo slabih občutkov Festingerjeve kognitivne disonance kot stranskega produkta kolektivne racionalizacije, zato vse večji del vladne koalicije uporablja strategijo, ki bi jo filozof Harry G. Frankfurt elegantno poimenoval - sranje. Sranje je po Frankfurtu preslepitev. V nasprotju z golim laganjem gre pri sranju bolj za prevaro kot laž. Lažnivec je nekdo, ki namenoma širi neresnice. Tudi preslepitev je navadno prikrivanje nečesa lažnega. In ta je precej blizu sranju. Bistvo sranja je namreč, da ni napačno, temveč da je ponarejeno. Da bi lahko ustvaril laž, mora lažnivec vedeti, kaj je resnica. Tisti pa, ki se nameri, da se bo izmazal s sranjem, ima veliko več svobode. Pripravljen si je izmisliti čisto vse (Delo, 11. avgusta 2012).

Kot konkreten primer takšnega po Frankfurtovo definiranega sranja lahko vzamemo mag. Andreja Širclja, vidnega član SDS in predsednika odbora DZ za finance. Mag. Šircelj je v intervjuju za Delo pred dvema tednoma povedal, da "se je politika zlatega pravila vodila že v prvi Janševi vladi". No, dr. Stanovnik z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je v odgovor na te besede zapisal, da gre pri mag. Širclju bodisi za sprenevedanje bodisi za nerazumevanja zlatega pravila, in spomnil, da kriterij zlatega pravila ne upošteva konvencionalnega javnofinančnega primanjkljaja, temveč zgolj strukturni javnofinančni primanjkljaj, to je primanjkljaj, ki izloča učinek gospodarskega cikla. In dalje - dejstvo je, da je prva Janševa vlada vodila javnofinančno politiko v izrazitem nasprotju s kriterijem zlatega pravila. Tako je po podatkih ministrstva za finance strukturni javnofinančni primanjkljaj leta 2007 znašal 2,9 odstotka, leta 2008 pa celo 4,8 odstotka bruto domačega proizvoda (Delo, 18. avgusta 2012).

Aktualni primer po Frankfurtovo definiranega sranja je tudi predsedniška kampanja Boruta Pahorja, kjer Pahor z dnevnim igranjem vloge "malega človeka" delavca spreminja v marketinško spremenljivko. Ob tem, da je ta isti Pahor 11. junija 2010 v enem izmed javnih nastopov povedal, da le stežka preživi s svojo 3.002 evra vredno plačo.

Če se vrnemo k postopku prisilnega vnašanja fiskalnega pravila v ustavo RS, se nam torej vse bolj jasno kažejo obrisi vlade, ki na ekonomskem področju tako slepo kot strahopetno beži k nedrjem takšne in drugačne zunanje avtoritete, kar skuša prikriti z vse bolj izdatno količino besednega sranja, kombiniranega s praznim političnim marketingom v stilu "resnega obraza Radovana Žerjava". A brez skrbi, nakopičen in zunanjemu opazovalcu dobro prikrit zunanji manjvrednostni kompleks Janševa vlada pospešeno zdravi na notranjem ideološkem parketu, bodisi z zmanipuliranimi državnimi proslavami, demonizacijo osvobodilnega boja ali navsezadnje z vztrajnim ignoriranjem oziroma prikrojevanjem odločb ustavnega sodišča v primeru "izbrisanih".

Kako ironično: ko gre za vprašanje spoštovanja človekovih pravic izbrisanih, je za Janševo vlado ustava velika ovira. Spomnimo se odločb ustavnega sodišča o izbrisanih iz let 1999 in 2003 in nato tako imenovanega ustavnega zakona o izbrisanih iz leta 2007, ki je izbrisanim odrekel možnost odškodnin. Nasprotno pa je v primeru fiskalnega pravila ta ista ustava za naslednjo Janševo vlado veliko zatočišče.

Ampak saj vemo - zganjati ideološki boj na hrbtih več kot 25.000 izbrisanih in zdaj 26.000 upokojencev je veliko bolj avtoritativno kot pa slepo sledenje zunanjim avtoritetam.

Goran Lukič, ZSSS