Ob tem brezposelnost in revščina v Španiji nezadržno rasteta, nadomestila za brezposelnost se znižujejo in skrajšuje obdobje prejemanja, pravice do zdravstvenih in izobraževalnih storitev se krčijo oziroma so plačljive, socialna pomoč na vse področjih usiha. Sindikati zahtevajo referendum o varčevalnih ukrepih in za jesen napovedujejo splošno stavko.

V skladu s strategijo evropske komisije in ECB ter vero nemške vlade pomoč "zapravljivim južnim državam" ni zastonj in se mora izvajati pod budnim nadzorom evropskih institucij. Rezultati te strategije in zahtevana socialna cena pa postavljajo pod vprašaj smiselnost ukrepov in bistvo demokracije. Novi varčevalni paket pomeni še ostrejše reze od tistih, ki so jih koalicijski poslanci sprejeli že v začetku julija in s katerimi naj bi prihranili 65 milijard evrov. Vendar je bila takšna zahteva evropske komisije v zameno za odobritev 100 milijard evrov pomoči iz evropskega stabilizacijskega mehanizma (ESM) za reševanje potapljajočih se španskih bank.

Novi rezi v višini 37 milijard evrov na račun javne porabe so bili sprejeti pred 22 dnevi. V zameno naj bi od evropske komisije in ECB dobili leto dni odloga za uravnoteženje španskih javnih financ, ki bi se tako premaknilo v leto 2014, ko naj bi proračunski primanjkljaj zmanjšali na zahtevane 3 odstotke. Po predvidevanjih vlade naj bi se letošnja javna poraba skrčila za 13 milijonov, leta 2013 za 39 milijonov in leta 2014 za 50 milijonov evrov, kar pomeni skupaj nekaj več kot 102 milijardi evrov oziroma okoli 10 odstotkov španskega BDP.

Do maksimalnega profita!

Zahtevani pogoji za denarna posojila evropskih skladov in ECB pomenijo dosledno uresničevanje neoliberalnih ideoloških predpostavk, ki se skrivajo v vztrajno ponavljajočih se in zavajajočih floskulah in lažeh in ki jih v popolnoma enakih formulacijah slišimo iz ust vseh desnih voditeljev Evrope. V Sloveniji smo jih lahko slišali od predstavnikov sedanje Janševe in prejšnje Pahorjeve vlade, vsi do zadnjega pa želijo prepričati ljudi, da drugega izhoda sploh ni. Te pogoje lahko strnemo v dve poglavitni kategoriji: oklestenje javne porabe, tudi s sprejetjem zlatega fiskalnega pravila, in strukturne spremembe. Prikriti namen prvega je popolna izločitev države iz ekonomije in razgradnja socialne države, drugega pa, da se odpravi sleherna regulativa, ki bi ovirala kapital na poti do maksimalnega profita, s spremembo trga delovne sile, ki prinaša nižje plače zaposlenih in odpravo njihovih pravic. Edinole tako je po zagotovilih zagovornikov neoliberalne ideologije mogoče doseči kompetitivnost domačega gospodarstva na svetovnih trgih in posledično rast ekonomije, kar naj bi vodilo k zmanjšanju dolga in hkrati do dviga bonitetnih ocen države na finančnih trgih.

Nekdanji predsednik ECB Jean-Claude Trichet je pred časom dejal: "Ideja, da bi varčevalni ukrepi lahko povzročili stagnacijo, je zgrešena, ker bodo politike, ki spodbujajo zaupanje, spodbudile tudi oživitev gospodarstva, ne pa ga zavirale." Toda dejstva kažejo povsem drugače. Načini lotevanja krize niso povzročili le gospodarske stagnacije, temveč tudi globoko recesijo, socialne posledice pa imajo lahko tudi hude politične učinke tako v državah prosilkah pomoči kot na ravni EU. Posebej problematično je dejstvo, da poskušajo krizo zdraviti z istimi ukrepi, ki so jo povzročili, in jo hkrati izrabljajo za implementacijo neoliberalnega ideološkega sistema, ne oziraje se na strahotne posledice za ljudi in gospodarstvo. To žrtvovanje in samoodpovedovanje naj bi po njihovem prepričanju pomagalo uzreti luč na koncu tunela, a se zaenkrat vidijo le luči vlaka, ki vozi v nasprotni smeri in bo vse skupaj povozil, kot je pred časom dejal filozof Slavoj Žižek.

Po besedah ameriškega nobelovca Paula Krugmana na vprašanje, kaj je povzročilo to krizo, neprestano poslušamo odgovor, "da je krizo evra povzročila fiskalna neodgovornost, vendar je skorajda obratno. Čeprav evropski voditelji vztrajajo, da je problem v previsoki porabi zadolženih držav, je dejanski problem premajhna poraba v Evropi kot celoti. Njihovi poskusi, da bi stanje popravili z vsakič bolj strogimi varčevalnimi zahtevami, so odigrali ključno vlogo pri poglabljanju krize."

Premier Rajoy trdi, da je največja težava španskega gospodarstva v tem, "da smo predolgo živeli na račun zunanjih kreditov", ki znašajo po njegovih navedbah že 900 milijard evrov, po nekaterih drugih ocenah pa več kot 1300 milijard. Za plačilo obresti in dela glavnice bo morala Španija letos zagotoviti še 57 milijard evrov (kar je okoli 7,2 milijarde več kot lani), leta 2013 pa samo za obresti 25,3 milijarde evrov, poleg dodatnih najmanj 8 milijard obresti od novih posojil oziroma zaradi padanja bonitete in nedavnega dviga obrestne mere. S tem, ko se povečuje proračunski primanjkljaj, se povečuje tudi dolg, ugotavlja Rajoy in kljub "nevšečnostim" prisega na varčevalne ukrepe.

ECB - eden od lobijev Bundesbanke

Česar Rajoy ne pove, je, da je višji proračunski primanjkljaj v veliki meri posledica prav varčevalnih ukrepov in da je donosnost državnih obveznic, ki jih država prodaja za tekoče financiranje, prvi razlog, da v zmešnjavi sprejetih ukrepov, ki namesto spodbujanja rasti potapljajo gospodarstvo (razen bančništva seveda), finančni trgi ne vidijo izhoda iz krize. Drugi razlog pa je ta, da Evropska centralna banka ne igra vloge, ki bi jo dejansko morala. Ekonomist in politolog Vicenc Navarro, profesor na Univerzi Johns Hopkins v Baltimoru, ugotavlja: "ECB ni centralna banka, marveč eden od lobijev Bundesbanke." Običajna vloga centralne banke je, da ob dvigu obrestne mere natisne denar in s tem kupi javni dolg države, da jo zavaruje pred špekulacijami finančnih trgov, pojasnjuje Navarro v nedavnem intervju za špansko radijsko mrežo Cadena Ser.

Po njegovem mnenju se danes pozablja, da stopnjo obrestne mere javnega dolga določa centralna banka in ne finančni trgi. ECB pa tiska denar, a se le izjemoma spušča v nakup javnega dolga članic v težavah, in še to skoraj nelegalno, saj za nakup nima mandata. To pomeni, da ne ščiti držav z evrom, temveč njihov javni dolg prepušča na milost in nemilost bonitetnih hiš.

Za razumevanje vzrokov krize v območju evra in današnjih težav Španije se moramo spomniti, da je bil evro vzpostavljen kot mehanizem za ponovno združitev obeh Nemčij. Nemška vlada je tedaj postavila dva pogoja: prvič, evro naj regulira institucija (ECB), ki bo pod njihovim nadzorstvom, in drugič, s sprejetjem stabilizacijskega pakta je treba države članice prisiliti k fiskalni varčnosti, tudi v pogojih recesije, kot je sedanja. Pristanek na te pogoje je bil skladen z ideološko prevlado neoliberalizma na obeh straneh Atlantika, promotor te ideologije v Nemčiji pa je bil lokalni finančni kapital, ki je kot osrednji cilj za vzpostavitev evropskega finančnega sistema zahteval nadzor nad inflacijo s poudarkom na vlogi ECB in zmanjšanju vloge države; ta namesto državi daje prednost zasebnim bankam in izvoznim podjetjem, razlaga Navarro. Z različnimi ukrepi je tedanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder (1998-2005) postavil izvozni sektor kot osrednji motor nemške ekonomije namesto notranjega povpraševanja. Ta politična arhitektura, na katero se še danes opira kanclerka Angela Merkel, je v svoji veri v kompetitivnost pripomogla h gromozanski akumulaciji finančnega kapitala na račun nizkih plač nemškega delavca.

V skladu z idejo, da se mora kapital plemenititi, se je nemški finančni kapital usmeril v kupovanje zasebnega in javnega dolga držav, ki je po mnenju bonitetnih hiš obetal visoko rentabilnost, ter v investicije v nepremičninski balon. Med takšne so se uvrščale države z evrskega obrobja, kot je Španija, kjer je nemški finančni kapital med drugim pripomogel k rasti nizke kupne moči prebivalstva s posojili. Ko se je dotok kapitala iz nemških bank v periferijo ustavil (zaradi panike, da bi se okužil s toksičnimi finančnimi instrumenti ZDA), so nepremičninski baloni počili in v nekaj mesecih povzročili luknjo v velikosti 10 odstotkov španskega BDP.

Sledil je val brezposelnosti in razkril ogromen strukturni primanjkljaj, ki ga je rast javne porabe na krilih nepremičninskega balona dotlej prikrivala, hkrati pa je bil deloma tudi rezultat znižanja in ukinjanja davkov v dobrih časih. V nasprotju s "trojko" ekonomisti Navarro, Krugman in Joseph Stiglitz ugotavljajo, da ogromna rast javnega primanjkljaja ni posledica povečanja javne porabe, temveč izpada državnih prihodkov, zato vsiljeni varčevalni ukrepi niso rešitev niti za javni primanjkljaj niti za zmanjšanje dolgov. Da pomeni večji primanjkljaj večji dolg in nižjo bonitetno oceno ter s tem višjo obrestno mero za državne obveznice, s katerimi se skuša država financirati, je ugotovil tudi Rajoy, ne pove pa, da so strožji varčevalni ukrepi hkrati vzrok za povečanje primanjkljaja.

Obrisi nove oblike fašizma

In kaj je naredila ECB? Odgovor je nič za države v škripcih, obnaša se kot zaščitnik zasebnih bank oziroma finančnega kapitala. Namesto da bi posodila denar državam, je španskim in italijanskim zasebnim bankam od decembra 2011 posodila že okoli 500 milijard evrov po letni obrestni meri, nižji od 1 odstotka. ECB pravi, da je bil namen posojila zagotoviti učinkovitost finančnega sistema v območju evra in odpravo kreditnega krča. V bankah pa so s tem denarjem, namesto da bi ga usmerili v kreditiranje gospodarstva, kupovali državne obveznice oziroma javni dolg z donosnostjo 6 do 7 odstotkov (Španija, Italija) oziroma v primeru grškega javnega dolga celo do 23 odstotkov. Gre za gromozanski biznis. Mnoge španske banke, ki so pri tem sodelovale, so zašle v težave zaradi količine toksičnih aktiv, potem pa od države zahtevale, da jih rešuje. Država je morala zaprositi za pomoč ESM, ki ji je bila odobrena ob zahtevi ECB, da Madrid sprejme paket omenjenih varčevalnih ukrepov, ki spravljajo v obup večino prebivalstva, ki je tudi samo visoko zadolženo.

Uradne razlage trdijo, da je namen pomoči in posojil ECB pomagati španskemu finančnemu sistemu. Realnost je drugačna. Njihov namen je, kot pravi ekonomist Navarro, "pomagati, da države in banke z obrobja poplačajo svoje dolgove bankam iz centralnega dela Evrope", in navaja ekonomskega svetovalca nemške vlade Petra Bofingerja, ki odkrito priznava, da "pomoč ni namenjena tem državam, marveč našim lastnim bankam, ki imajo veliko zasebnega kapitala v teh državah". Ni čudno, da se je v nekem digitalnem španskem časopisu pojavila zahteva, naj Španija zapusti območje evra in konča s četrtim rajhom.

Guverner ECB Mario Draghi je nedavno jasno povedal, da je vsakršna pomoč državam v škripcih pogojena z deregulacijo trga delovne sile in zmanjševanjem javne porabe. Draghi, ki trobi po taktih Bundesbanke in nemškega ministra za ekonomijo Philippa Röslerja, je bil navsezadnje guverner Bance d'Italia oziroma italijanske centralne banke, katere 95 odstotkov kapitala je v rokah zasebnih bank. ECB torej ni javna evropska ustanova, ki bi služila članicam območja evra, marveč prej delniška družba v službi finančnih trgov.

Sistem reševanja dolžniške krize je perverzen, ker rešuje interese finančnega kapitala, nima pa namena rešiti krize, marveč jo le uporabiti za dokončno uveljavitev neoliberalnega sistema. Zahtevani ukrepi v zameno za odobritev pomoči so za prebivalstvo pogubni, saj mu grozi, da bo ostalo brez pridobljenih pravic do zdravstvenih storitev, izobraževanja, pokojnin, delovnih in socialnih pravic. Revščina je narasla do te mere, da so se v Andaluziji že pojavili primeri "ekspropriacije" hrane v supermarketih za preskrbo javnih menz, občinska vlada katalonskega mesta Gerona pa je bila primorana sprejeti odločitev o namestitvi ključavnic na smetnjake, da bi ljudem preprečili brskanje za hrano. Gre za izpraznjeno demokracijo, ki bo obstala le, kolikor bo rentabilna za vladajočo finančno oligarhijo, tako se vsaj zdi. Model, ki se vzpostavlja, kaže obrise neke nove oblike fašizma, v katerem bodo preživeli samo najzmožnejši in najpremožnejši, pri čemer se pozablja na francosko revolucijo.