Četudi igrajo tla ključno vlogo pri kroženju snovi (hranil), vode in izmenjavi plinov znotraj ekosistema, bolj promoviranih naravnih virov, kot sta voda in zrak, še zdaleč ne dohajajo, ne po uveljavljenosti v znanosti ne po kolektivnem dojemanju njihovega pomena in vloge med državljani. Temu so verjetno krivi tako pomanjkljivi izobraževalni programi v šolah kot tudi pogosta samozadostnost strokovnjakov, ki očitno naredimo premalo za popularizacijo matične vede pedologije. Priznati je treba, da laiku tla v resnici delujejo precej statično, torej brez poznavanja narave mehanizmov, ki v njih potekajo, na pogled zares ne sporočajo prav veliko. Pred časom je Arwyn Jones, pedolog pri evropski komisiji, na to vprašanje odgovoril približno takole: "Tla kljub svoji ključni vlogi v ekosistemu žal za medije in javnost niso spektakularna, razburljiva in zanimiva kot na primer voda ali zrak. Tal za razliko od vode, ki jo pijemo, in zraka, ki ga dihamo, pač ne jemo." Temu lahko prikimamo in dodamo le, da tal res ne jemo, vsaj direktno ne. Pa vendarle, brez tal bi kaj hitro ostali brez čiste pitne vode, brez rastlin, ki iz njih rastejo, pa bi ostali tudi brez hrane. Tla so torej motor, ki zagotavlja obstoj vsem živim organizmom.

Verjamem, da je večina bralcev, že ko preberejo naslov tega sestavka, v zadregi, saj ne vedo prav dobro, o čem sploh govorimo. Tla, prst, zemlja so kar trije izrazi, ki laiku označujejo isto, to je tisto temno snov na površini zemeljske skorje, iz katere rasteta drevje in trava in ki se ob deževju spremeni v blato in tako zoprno prijemlje na podplate. Le redki tla dojemajo kot vir hranil za rastline, s tem pa tudi ključen medij za zagotavljanje hrane za živali in človeka. Veliko manj kot prehranska (če hočete, pri zagotavljanju samooskrbe) je prepoznana širša vloga tal v ekosistemu. Tla imajo neverjetno sposobnost filtriranja vode in snovi, pri čemer zadržijo in (pol)trajno "zaklenejo" različne, tudi človeku nevarne snovi (težke kovine itd.).

Tla soustvarjajo tudi mikroklimo, omogočajo kroženje hranil, vode in plinov in nudijo življenjski prostor vrsti živali in mikroorganizmov. Lahko bi rekli, da v veliki meri določajo kvaliteto ekosistema, saj direktno kot tudi posredno pogojujejo tako rastlinsko kot živalsko pestrost. Kljub na prvi pogled statični naravi so tla v resnici zelo živ sistem. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so tla največji vir biotske pestrosti na planetu. Za primerjavo naj povem, da najdemo v eni čajni žlički vrtnih tal več kot milijardo mikroorganizmov, bakterij in gliv. Masa teh organizmov na enem hektarju (sto krat sto metrov) je na primer kar za dve odrasli kravi!

Matična veda pedologija kot tla obravnava celotno plast od površine pa vse do kamninske osnove (matične podlage). Če pogledamo prerez po globini (talni profil), je ta sestavljen iz plasti ali talnih horizontov, ki so različnih barv in tekstur in rezultat počasnega, a nenehnega razvoja tal, imenovanega pedogeneza. Pedogenezo sicer opredeljujejo fizikalni, kemični, biološki in antropogeni procesi (raba tal, klimatske razmere, relief…), ki vplivajo na spremembe lastnosti tal. Tla so na neki način stična točka med organskim, torej živim delom in mineralnim, to je mrtvim delom ekosistema.

Tla tako tipično vsebujejo okoli 45 odstotkov mineralnega dela (pesek, melj, glina), 25 odstotkov vode, 25 odstotkov zraka in le okoli 5 odstotkov organske snovi, ki hkrati vsebuje večino hranilnih snovi, dostopnih rastlinam. Primerjamo jih lahko na primer z gobo, s katero v šolah brišemo table. Podobno kot goba so polna večjih in tudi zelo drobnih por, v katerih se izmenjujeta zrak (plini) in voda. Ob obilnem deževju se pore napolnijo z vodo, zrak in plini, ki nastajajo pri mikrobioloških procesih in razpadu organske snovi, pa so posledično iztisnjeni v atmosfero. Ko voda odteče oziroma izhlapi, v pore zopet vdre zrak. Ta ponavljajoči se cikel soomogoča razvoj organizmov, ki sodelujejo v različnih procesih razvoja tal in ustvarjajo biotsko pestrost.

V Konzorciju sem začutil predvsem potrebo, da opozorim na naš odnos do tal kot naravnega vira. Nekako nedopustno se mi zdi, da v večini strategij varovanja narave tal skorajda ni, da se nanje prepogosto pozablja, če pa že so vključena, so predstavljena precej pomanjkljivo.

Če imate ob branju tega sestavka občutek, da govorimo o nepomembnih stvareh, to le potrjuje dejstvo, da bo treba v Sloveniji na tem področju še veliko narediti. Kolegi, predvsem tisti z malo daljšim stažem, mi bodo tu verjetno pritrdili, saj se že vrsto let trudijo/mo, da se naravni viri ne bi končali le pri zraku in vodi. V preteklosti se je sicer pisalo o onesnaženih tleh kot viru potencialno nevarnih snovi za človeka (težke kovine), a dlje od tu nam, kot kaže, ne nese. Po vzoru drugih evropskih držav bi se morala naša država posvečati vsaj še problemu pospešene pozidave, ki jo na primer Nemčija prepoznava kot akuten problem, pa vplivu rabe tal na emisije CO2, ki jih po novem vsebuje poročanje za Kjoto, itd.

V Sloveniji zaradi zelo razgibanega reliefa že tako nimamo veliko za kmetijstvo primernih zemljišč. Kljub temu po nekaterih podatkih vsak dan (!) pozidamo okoli 11 hektarjev povečini najboljših, kmetijskih tal na ravninah. Naprednejše evropske države že vrsto let pospešeno sprejemajo zakonodajo, ki varuje najboljša kmetijska tla, podobno kot na primer pri nas varujemo soško postrv ali medveda. Nedosledno, če ne kar shizofreno, je v isti sapi govoriti o skrbi za čist zrak in vodotoke, hkrati pa niti trzniti ob številnih spremembah namembnosti zemljišč, ki smo jim priča. Stroka pri tem nikakor ne ostaja prostodušna, a naši apeli, strategije in predlogi vedno znova naletijo na gluha ušesa.

Pri tem vedno znova opozarjamo, da vsak sonaravni razvoj zahteva poleg okoljskega tudi upoštevanje ekonomskega in sociološkega vidika in da s svojimi prizadevanji nikakor ne želimo zavirati razvoja. Vsi trije stebri gredo namreč z roko v roki, kar pomeni, da se morajo za skupni cilj dopolnjevati in med seboj včasih sklepati tudi kompromise. Žal so (predvsem za lobije) prave rešitve velikokrat manj privlačne, in to kljub dejstvu, da so (dostikrat) celo cenejše!

Za konec pa še tole. Ko v duhu napisanega gledam prioritete naše družbe, me nikakor ne preseneča kriza, v kateri smo se znašli. Finančna je le posledica razpada vrednot in dolge prakse prioritiziranja napačnih ciljev. Kriza je morda res idealen čas za nove investicije, a ne izrabimo je za materialne, temveč kot priložnost za celovit remont osebnih ter predvsem družbenih vrednot, s čimer bomo na novo postavili zdrave temelje naše družbe.

Tomaž Vernik, Ljubljana