Medtem ko so takratno vlado sestavljale štiri stranke, je moral tokrat mandatar Janša za zagotovitev številčno enake podpore v državnem zboru (po odhodu Ivana Simčiča in Ivana Vogrina med nepovezane poslance imajo sedanje stranke koalicije le še 48 poslancev, torej enega poslanca manj kot na začetku prvega Janševega mandata) v koalicijo povabiti kar pet strank. In s tem vnaprej pristati na manjšo homogenost koalicijske ekipe.

Premier niti z Novo Slovenijo nima toliko sreče, kot jo je imel v Bajukovih časih. Res je sicer, da kakšnih večjih nasprotovanj s strani NSi doslej ni bilo in da se predvsem trudijo, da bi po šoli z izpadom iz parlamenta v javnosti ustvarili vtis večje neodvisnosti stranke. A je najmanjša vladna stranka v zadnjega pol leta nekajkrat vendarle odstopila od prakse popolnega sledilca politiki SDS. Tako so na primer na enem prvih sestankov strankinih organov po vrnitvi v parlament sklenili, da samovoljnih posegov premierja v njihove ministrske pozicije, kot je bila na primer odstavitev ministra Jureta Zupana leta 2007, ne bodo dopustili. Za zdaj imajo (kljub precej močnim pritiskom SDS) tudi nekoliko drugačno stališče glede sprememb referendumske zakonodaje, pri nedavnem tviterskem obračunavanju SDS z Državljansko listo (DL) se je predsednica stranke Ljudmila Novak - resda previdno, a vendarle - postavila na Virantovo in Šušteršičevo stran... A tudi če bi NSi ostala povsem lojalna Janezu Janši, bi mu to bistveno manj koristilo, kot mu je v prvi vladi, saj ima Nova Slovenija tokrat zgolj štiri poslance, oziroma pet manj kot v prvem mandatu Janševe vlade. Tako imata danes SDS in NSi skupaj le enega poslanca več, kot jih je imela SDS po volitvah leta 2004.

Več strank, več interesov

Če je bila v prejšnji Janševi koaliciji le ena stranka, ki je ni bilo mogoče umestiti v desni politični prostor, sta v tokratni dve: poleg DeSUS, ki tako po članstvu kot po strukturi volilcev sodi v levo sredino, tudi druga najmočnejša koalicijska stranka DL. Tako imata ti dve stranki o vprašanjih, ki zadevajo družbene manjšine (primer družinski zakonik) ali so povezana z ideološkimi opredelitvami (na primer odnos do NOB in rdeče zvezde, preimenovanja vojašnic...) bistveno drugačen pogled kot največja vladna stranka. Z vstopom v desnosredinsko koalicijo se je podpora javnosti tako Erjavčevi kot Virantovi stranki znatno znižala: če je imel DeSUS po raziskavi Ninamedie decembra lani 6,8 odstotka glasov, mu je februarja letos podpora padla na 2,6 odstotka in se vse do danes ni pobral, DL pa je po decembrskih 10,6 odstotka februarja pristala na komaj 1,2 odstotka glasov, po zadnjem merjenju pa je na meji vstopa v parlament. Stranki morata zato v svojih nastopih odločno poudarjati razliko in nestrinjanje z ideološko in "majerjevsko" govorico, ki jo uporabljata SDS in njen predsednik.

Tudi SLS ima v zadnjem času nekaj težav. Prva je nezadovoljstvo dela stranke z vse bolj moralizirajočim nastopanjem in izključujočim delovanjem njenega predsednika Radovana Žerjava (kar je med drugim demonstriral z grožnjami z izgonom iz stranke zaradi volitev predsednikov Zadružne zveze Slovenije in Kmetijsko-gozdarske zbornice). Prav tako je mogoče slišati, da je Janša nezadovoljen z delom ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča, ki pa sodi tudi zato, ker je podpredsednik stranke in nekdanji dolgoletni župan med vplivnejše člane SLS in bi zato Žerjav na njegovo zamenjavo težko pristal.

Da vsaj del tako imenovane male koalicije (DL, SLS, DeSUS) v parlamentu ne bo nujno vedno sledil diktatu Janeza Janše, je pokazalo neimenovanje Vitoslava Türka za predsednika uprave AUKN. Za nepodporo Türku so se odločili zaradi prepričanja, da je "ta predlog presegel mejo dobrega okusa". Ne skrivajo sicer, da tudi nad kandidatom za člana uprave AUKN Petrom Ješovnikom, čigar glavna odlika je prav tako njegova zvestoba SDS, niso bili navdušeni, a pravijo, da si tega, da bi zrušili tudi ta Janšev predlog, niso upali privoščiti. Janša jih je o kandidaturi Vitoslava Türka seznanil na sestanku koalicije večer pred glasovanjem v parlamentu. Kot pravi prvak DeSUS Karl Erjavec, je premierju povedal, da predlog koalicijsko ni usklajen in ga njihova stranka ne bo podprla, a ta na njegovo pripombo ni reagiral. Ministri so o Türkovi kandidaturi nato odločali kar na dopisni seji vlade, da taka seja poteka, pa mnogi člani vlade niso pravočasno opazili (kot še nekaterih drugih dopisnih sej).

Premierja je zavrnitev kandidature Vitoslava Türka močno vznejevoljila. Odpovedal je predpočitniško pogostitev poslancev in ministrov koalicije, po nekaterih namigih naj bi bila tudi ostrina obvestila o zavrnitvi proračunskih izhodišč v veliki meri sankcija za omenjeno ravnanje DL, prav tako Janša te neposlušnosti dela poslancev DeSUS, DL in SLS tudi na srečanju koalicije ta teden ni pozabil izpostaviti.

Trije krogi SDS

Nedvomno je Janševa moč v sedanjem mandatu nekoliko manjša tudi zato, ker SDS ni relativna zmagovalka volitev. Tako so že po decembrskem porazu SDS iz stranke prihajale informacije o nezadovoljstvu v stranki. Pa tudi posamična razmišljanja, da SDS z Janšo na čelu ne more več dobiti volitev in da je morda čas za novega prvega človeka. Takšna razmišljanja so z Janševim prevzemom vlade sicer utihnila, nekaterih znakov različnih interesov znotraj SDS pa ni (več) mogoče prikriti. "Slovenska demokratska stranka postaja vse bolj podobna nekdanji LDS. Pojavljajo se različne frakcije, za eno mesto kandidirajo po trije, štirje kandidati, ki jih podpirajo različni ministri SDS. Vsi ministri oziroma drugi člani SDS so sicer še lojalni Janezu Janši, nastopajo pa drug proti drugemu," opaža eden od naših sogovornikov iz koalicijskih vrst.

Vprašanje je, ali se v SDS res oblikujejo različne frakcije. Značilnost frakcije je namreč, da je politično artikulirana, v SDS pa gre za različne skupine, ki se oblikujejo predvsem na osnovi kadrovskih interesov. Tako naj bi bila ena močnejših mariborska frakcija z Borutom Petkom na čelu.

Petek se je takoj po imenovanju sedanje Janševe vlade ponovno vrnil v premierjev kabinet, od koder naj bi že vlekel nekatere kadrovske niti v podjetjih v večinski državni lasti. Gre za enega od dveh sinov ene najvplivnejših SDS-ovih družin v Mariboru. V Janševem kabinetu je bil kot tajnik zaposlen že v prvi SDS-ovi vladi. Ko so mediji poročali, da se je ujel v prisluhe nekdanje direktorice Vegrada Hilde Tovšak, so ga prestavili na stranko, kjer je med drugim skrbel za zbiranje sredstev za delovanje SDS. V tem času je diplomiral na koprski Fakulteti za menedžment, njegov mentor pa je bil tamkajšnji izredni profesor Matjaž Novak, od lani predsednik nadzornega sveta Geoplina. Da je Petek pri kadrovanju učinkovit, nenazadnje dokazuje tudi to, da je nova zaposlitev mentorja Novaka tako kot diplomanta Petka v kabinetu predsednika vlade.

Kot smo poročali v Dnevniku, je mariborska skupina SDS skupaj s kadri mariborskega župana Franca Kanglerja (vidno vlogo je odigral svetovalec ministra Zvonka Černača in eden najvplivnejših mož na ministrstvu za infrastrukturo Emanuel Čerček) zabeležila pomembno zmago pri kadrovanju na čelo Darsa. S postavitvijo Matjaža Kneza (SLS) so namreč premagali grosupeljsko navezo SDS; močni grosupeljski kadri največje vladne stranke so zlasti podžupan Dušan Hočevar, župan Peter Verlič in generalni sekretar vlade Božo Predalič.

Tretji vpliven kadrovski krog SDS pa po navedbah poznavalcev prihaja iz Posavja. Na njegovem čelu naj bi bil nekdanji gospodarski in sedanji minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak. Andrej Vizjak obstoj različnih interesnih skupin znotraj SDS zanika, priznava pa, da ima sam veliko predlogov, saj v stranki ni zato, "da čakam, kaj mi bo ta dala, temveč da sooblikujem smer njenega razvoja, posledično pa tudi države". Razvoj Posavja pa, tako Vizjak, pomeni tudi razvoj Slovenije, čeprav sam nima samo predlogov, ki so povezani s Posavjem in kadri iz njegovega konca.

Nekateri naši sogovorniki obstoj interesnih krogov znotraj SDS utemeljujejo tudi z natančnejšimi podatki, kaj naj bi posamezno skupino povezovalo: posavski krog predvsem zanimanje za energetiko, prvi cilj Grosupeljčanov naj bi bil promet (ceste, železnica), Mariborčanov pa infrastruktura in energetika.

Predsednikovi možje

Vprašanje, na katero nam ni znal odgovoriti nihče od naših sogovornikov iz SDS in iz koalicije, se je glasilo, kdo so politiki, ki so premierju Janši najbližji. Skoraj enoten odgovor je bil, da nekoga, ki bi bil Janši zelo blizu, v političnih vrstah ni. Predvsem obstajajo bolj ali manj zvesti izvrševalci Janševih zahtev, med katere nedvomno sodijo generalni sekretar vlade Božo Predalič, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, šefinja Janševega kabineta Nika Dolinar, podpredsednik stranke in minister za infrastrukturo in prostor Zvonko Černač...

Prav tako ni enotne ocene, kdo so najmočnejši ministri sedanje vlade. Po teži same funkcije so mnogi izpostavljali finančnega ministra, glede na vpliv posameznih članov vlade pa so nekateri na prvo mesto postavljali Andreja Vizjaka, drugi ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigo Turka, tretji so poudarjali, da je Janša na sejah vlade najbolj oster prav do ministrov iz lastne stranke in da ni mogoče zaznati, da bi imel kdo od njih prav posebno težo, četrti so dodali, da je v SDS in v vladi močan zgolj Janez Janša. Kot se spominjajo člani njegove prve vlade, pa se prav noben minister ni izognil temu, da ga ne bi ostro in cinično "poklopil"; še najmanjkrat naj bi bil tega deležen takratni pravosodni minister (sedaj predsednik Zbora za republiko, ki odločno podpira Janševo vlado) Lovro Šturm, pa zunanji minister Dimitrij Rupel in finančni minister Andrej Bajuk.

Prav veliko kritik na Janševo vodenje sej vlade tako med nekdanjimi kot sedanjimi ministri ni mogoče slišati. Ministri pravijo, da se premier na seje dobro pripravi, predloge uskladijo že v vladnih odborih, tako da seje potekajo učinkovito in brez obsežnega razpravljanja, kar je bila značilnost razvlečenih vladnih sej v mandatu Boruta Pahorja. Prav tako nekateri naši sogovorniki iz sedanje in nekdanje Janševe ministrske ekipe poudarjajo, da jim premier pri njihovem delu pusti (oziroma jim je pustil) kar precej samostojnosti, niso pa osamljeni njegovi posegi zlasti v kadrovske zadeve.

Osrednja okoliščina, ki vpliva na delovanje sedanje vlade, je težka gospodarska kriza. "Danes moramo omejevati pravice, ki smo jih v tej državi desetletja kopičili. Medtem ko smo se v mandatu 2004-2008 ukvarjali s tem, kako razdeljevati denar, danes gledamo, kako denar privarčevati. To je bistvena razlika," ugotavlja minister Andrej Vizjak. Na začetku mandata sedanje vlade je kazalo, da je ta sposobna učinkovito izpeljati nekatere protikrizne ukrepe, saj ji je uspelo v javnosti doseči večjo stopnjo pripravljenosti za zategovanje pasu oziroma umiriti sindikate glede znižanja plač v javnem sektorju in zakona za uravnoteženje javnih financ, prav tako pa opozicija ni posegla po v Pahorjevem mandatu tako pogosto izkoriščanem instrumentu za blokado reformnih projektov, referendumu. A se je kar nekaj ukrepov Zujf pokazalo kot ne dovolj učinkovitih ali spornih, namesto nujnih reform pa je Janšev osrednji projekt postalo iskanje zunanjih krivcev za premalo uspešno reševanje krize. In odpiranje ideoloških tem. O katerih je (sredinskim) koalicijskim partnerjem ob oblikovanju vlade obljubil, da se jih ne bo loteval.

DeSUS bi šel

Tako ideološko zaostrovanje kot tudi Janševo dopuščanje možnosti, da na zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo veže glasovanje o zaupnici, sta v političnih krogih in v javnosti porajala občutek, da želi Janša premiersko mesto zapustiti oziroma da išče pot za kar najbolj neboleč umik s kar najmanj lastne krivde. Glede na sredin koalicijski sestanek, kjer so se partnerji dogovorili, da se lotijo vrste reform, pa se zdi bližji zaključek, da je bilo razmišljanje o zaupnici, za katero bi bila potrebna dvetretjinska podpora, še en Janšev manever zastraševanja in discipliniranja koalicijskih partnerjev pa tudi žuganja opoziciji.

A se z odpiranjem ideoloških tem pa tudi zaradi nekaterih protikriznih ukrepov in katastrofalno nizkega rejtinga nezadovoljstvo z vstopom v Janševo koalicijo zlasti v DeSUS vse bolj krepi (kar nekaj kritičnih ocen je na račun prvaka SDS v zadnjem času izrekel tudi prvi mož DL Gregor Virant). S tem pa slabi moč njenega predsednika. Tako nekateri že napovedujejo, da se bo moral Erjavec, če bo vztrajal v desnosredinski koaliciji, na bližnjem strankinem volilnem kongresu (ta mora biti najkasneje spomladi prihodnje leto) posloviti. Vztrajanje v sedanji koaliciji pa vidijo tudi kot usodno za stranko.

Kot nam je dejal Karl Erjavec, je ob vstopu v Janševo koalicijo vedel, da to zanj ne bo dobro in da bodo tako njemu kot stranki padli rejtingi. "Nisem pa mogel dopustiti, da bi šli v še ene predčasne volitve," poskuša pojasniti svojo takratno odločitev. Če je julija verjel, da lahko Janša na fiskalno pravilo veže zaupnico oziroma da želi zapustiti premiersko mesto, se danes Erjavcu to ne zdi več verjetno. "Ponovno je ključen DeSUS. Če gremo mi iz koalicije, noben predlog ne bo več sprejet," je prepričan. Najboljše za DeSUS bi bilo, razmišlja Erjavec, ko bi se sedaj oblikovala levosredinska vlada, v katero bi vstopil tudi DeSUS. Stranka upokojencev ne bi imela pomislekov vstopiti v Jankovićevo vlado, še bliže pa ji je rešitev, da bi se pod okriljem Pozitivne Slovenije oblikovala tehnična vlada, ki je ne bi vodil prvak PS. Kot se je na primer po zadnjih volitvah pojavljala možnost, da bi vodenje vlade prevzel bankir Marko Voljč.

Vendar pa Janković na iskanje tretjega človeka ne namerava več pristati in na premierskem mestu vidi sebe, ker naj bi se imel za edinega resnega kandidata, ki bi državo lahko potegnil iz krize. Dosedanje Janševo vladanje naj bi ga v tem prepričanju le še utrjevalo.

Ker v vrhu PS ne pričakujejo, da bi Janša sam odšel s čela vlade, kot možnost, da se Janković povzpne na oblast, vidijo prav odhod DeSUS iz koalicije. Samo na ta način bi namreč po njihovem mnenju stranka upokojencev in njen predsednik lahko politično preživela, zato so prepričani, da bo Erjavec v prihodnjih mesecih to potezo tudi potegnil (po nekaterih naših informacijah se sicer razgleduje tudi po možnosti odhoda v tujino). Vlada pa v primeru odhoda DeSUS v parlamentu ne bi več imela večine in bi bil torej Janša prisiljen zapustiti premiersko mesto, ali pa bi opozicija vložila konstruktivno nezaupnico.

A se ob tem postavlja vprašanje, na čigave glasove bi lahko ob kandidaturi za mandatarja tokrat računal Zoran Janković - nenazadnje mu koalicije pred dobrega pol leta ni uspelo sestaviti. Tudi če bi bil tokrat (v luči strahu pred predčasnimi volitvami) uspešen, pa bi se politična blokada nadaljevala. Zato je tudi med nekaterimi vplivnejšimi posamezniki na levici mogoče slišati pomisleke nad takšnim Jankovićevim razmišljanjem in celo ocene, da bo prav prvak PS največji problem na poti k oblikovanju morebitne tehnične vlade, za katero bi stale sedanje opozicijske stranke in stranke male koalicije.