Nekoč so se, kot pravim, te stvari počele precej bolj subtilno in sonce demokracije bi po modrem vukojebinskem nebu naredilo več tisoč krogov, preden bi novinarji nekega New York Timesa odkrili, kako je bila takrat, spomnili se boste, ko so pred petdesetimi leti Združene države napadle Južno Vukojebino, celotna operacija samo krinka za zasebne posle ameriškega političnega vrha. Obrambni minister bi bil že davno mrtev, ko bi odkrili, da sledi denarja iz vukojebinskega rudnika vodijo do njegovega tajnega računa v neki pacifiški otoški državi, nekdanji državni sekretar pa bi se v odmaknjenem sanatoriju brezizrazno nasmihal ob odkritju, da je prav on tajni večinski lastnik vukojebinske naftne družbe.

Posel s humanitarnim posredovanjem v Južni Vukojebini bi novinarji odkrili šele z varne zgodovinske razdalje, bil je tako dobro pripravljen, da so svoj del kolača dobili celo nižje rangirani diplomatski birokrati, raznorazni pomočniki guvernerjev ZN, za katere bi se izkazalo, da so dobivali odstotek od velikih gradbenih korporacij z dobičkonosnimi pogodbami za obnovo in izgradnjo porušenih nasipov in mostov.

Južna Vukojebina bi bila takrat seveda že leta stabilen ameriški satelit na južni polobli, polovica udeležencev afere pa mrtvih ali dementnih, in novinarsko odkritje o nekaj desetletij starem primeru politične korupcije na samih zasneženih vrhovih ameriške oblasti ne bi vznemirilo nikogar več razen novinarjev New York Timesa na letni podelitvi Pulitzerjeve nagrade.

Tako se je to počelo nekoč, v časih, ko je še obstajala tako imenovana "politična javnost". Mladi bralci niso nikoli slišali za ta nenavaden družbeni fenomen: na kratko, šlo je za družbeno občutljivost za krivice, ki se dogajajo v svetu, resda ne dovolj močno, da bi preprečila politično korupcijo v kakšni Južni Vukojebini, a dovolj močno, da prisili politično aristokracijo v prikrivanje sledov.

Kot pravim, tako je bilo nekoč. Danes, tisoče tisočev sončnih juter parlamentarne demokracije in človekovih pravic pozneje, se politična aristokracija sploh ne trudi več prikriti sledov. Novinarji odkrijejo, kako je bilo tako imenovano humanitarno posredovanje v neki južni vukojebini samo krinka za njihov zasebni biznis, hijene pa jih samo pomilovalno pogledajo in rečejo "dobro jutro, hipiji": seveda je šlo za biznis, kaj pa je tu spornega? Saj menda ne mislite, da zares uvajamo demokracijo in človekove pravice? Šestdeseta so preteklost, kdaj boste končno odrasli?!?

Kosovo je lep primer tega, o čemer vam pripovedujem. Najmlajša evropska država ni pravzaprav nikoli skrivala, da je mala ameriška gubernija, in če ste se kdajkoli v svoji naivni politični nejavnosti vprašali, zakaj je največji svetovni sili toliko do težke usode kosovskih Albancev in njihove male neodvisne državice, vam ni treba več najemati novinarjev New York Timesa, da izbrskajo sledi denarja.

V teh dneh se računom za državno neodvisnost Kosova - karkoli že v albanščini pomeni ljubka beseda "neodvisnost" - počasi izteka rok in tako so izpričani prijatelji in sponzorji iz Mednarodnega denarnega sklada in Združenih držav svojim kosovskim varovancem poslali še zadnji opomin, da je čas za odplačilo zgodovinskih dolgov in razprodajo družinske srebrnine.

Sled denarja? Kaj bi prikrivali: glavni kandidat za nakup pol milijarde dolarjev vrednega kosovskega Telekoma je Albright Capital Management, podjetje v lasti - kot pove že samo ime - Madeleine Albright, slovite Clintonove državne sekretarke, ene ključnih oseb v zgodovinskem projektu Republike Kosovo.

Madeleine Albright seveda ni edina. Ameriški general Wesley Clark, v najslavnejšem obdobju sodobne kosovske zgodovine glavni poveljnik Nata za Evropo, je na Kosovu vrgel oko na rudnike lignita. Kosovo je peta država na svetu po zalogah lignita, general Clark pa se v pokoju tako bolj za hobi ukvarja z raziskovanjem tehnologije za predelavo lignita v tekoče gorivo. Tehnologija ekološko resda ni povsem neproblematična, toda Kosovo je dovolj daleč od Amerike in ameriških odvetnikov. In kadar ni Srbov in vojne, je tudi karcinom iz ameriških tovarn dovolj dober, da daš življenje za domovino.

Posel s humanitarno intervencijo na Kosovu je bil tako dobro razdelan, da so svoj del kolača dobili celo nižje rangirani diplomatski birokrati, raznorazni pomočniki guvernerjev ZN: Jock Covley, namestnik civilnega upravitelja ZN za Kosovo, je bil na primer do pred kratkim član uprave gradbenega giganta Bechtel, ekskluzivnega izvajalca vseh gradbenih del na Kosovu, vključno z načrtovano avtocesto od Prištine do Skopja.

Nekoč se je za vse to izvedelo v nekakšnem New York Timesu petdeset let pozneje, dovolj zgodaj, da so bralci časopisa poznali imena, in dovolj pozno, da jim niso mogli zajebati posla. Danes ni strahu za biznis. Namesto New York Timesa beremo Financial Times.

O Times, o mores, ali kako se že reče.