Jeseni bo prišla na knjižne police njegova knjiga o kapitalizmu v 20. stoletju in vse do leta 2009. Sedanji trenutek opisuje kot prelomnico. Lomilo se bo na treh ravneh: ekonomsko-delavski, politični in teoretični. Čas je, da se končno odpravimo na pogreb mrtvega spleta demokracije in kapitalizma, v katerem smo nekaj časa živeli.

Iz filozofije ste šli v ekonomijo. Kaj lahko ekonomija razloži o svetu, v katerem živimo? Mar ni s sedanjo krizo ekonomska analiza sveta izgubila vso legitimnost?

Vprašanje je, katera ekonomija. Vsa ekonomija ni izgubila kredibilnosti. Na neki način je postala ekonomija še bolj brana in morda še pomembnejša. Veljavo je izgubila prevladujoča ekonomska teorija. Mene so vselej zanimale neortodoksne ekonomske teorije. Na filozofiji smo brali Karla Marxa in govorili o tem, kako pomembna je političnoekonomska analiza. A zdelo se mi je, da bi je lahko bilo več. Na Ekonomski fakulteti je tudi ni ravno v izobilju. Z izjemo nekaterih profesorjev, ki lahko ponudijo dobre nastavke za razmislek, drugače pa se tudi tam politična ekonomija ne prakticira.

Kaj pa se predava?

Ekonomska fakulteta postaja vse bolj poslovna šola. Večinoma se gradi na predpostavkah v sklopu tega, kar imamo, torej kapitalizma, in vprašanje je le še, kaj bi bilo znotraj tega najboljše. Od tod se nato išče optimalne ekonomske politike, ne prevprašuje pa se teh predpostavk. Tudi odgovori so pogosto ukrojeni precej ozko. Uspešnost se pogosto meri s hitrostjo rasti BDP. To nenazadnje velja za najbolj razširjeno merilo uspešnosti v ekonomiji.

To smo vsi verjeli. Zakaj to ne drži?

Težava ni v samem BDP. Ključno je, kar David Harvey opiše z metaforo toka. Kapital je kot krvni obtok, od katerega je odvisno naše vsakdanje življenje. Vse stvari, ki jih potrebujemo, naša zaposlitev, davki, ki jih plačujemo in s katerimi se financira država, vse, od socialne države do vojske, je odvisno od tega toka. Gre za specifiko kapitalistične družbe. Vsi smo vezani na ta tok in zato lahko kapital vsiljuje svoje "rešitve". Kajti kakor hitro se tok kapitala ustavi, nastopi kriza kapitalističnega gospodarstva. Življenje, kot ga poznamo, se poruši, ljudje izgubljamo službe, pristajati moramo na nižje plače, država ne more več opravljati svojih storitev. A tega ni treba opisovati, ker to danes zelo dobro poznamo iz lastnih izkušenj.

Borzni manipulanti priznavajo, da je njihovo delo, ko dnevno obračajo milijarde, predvsem ugibanje. Kako natančna je ekonomija?

Vsekakor ni newtonovska fizika. A lahko razloži veliko. Konec koncev živimo v kapitalistični družbi. Politična ekonomija je ključna.

A o ekonomiji naj bi relevantno lahko govorili le ekonomisti. Edino oni naj bi lahko presodili, ali bi zlato pravilo v ustavi pomirilo finančne trge ali ne.

A odziv finančnih trgov je vprašljiv. In kar slišimo, je politično. Pri ekonomiji ni mogoče imeti apolitične drže. Že v družboslovnih znanostih verjetno ne, v ekonomiji pa zagotovo ne. Če sprejmemo zlato pravilo v ustavo, lahko to deluje kot klasični trik, kako podreti socialno državo. Znižaš davke, kar koristi predvsem bogatim, in ko začne naraščati državni dolg, rečeš "ups, tega si pa ne moremo privoščiti, rezati bomo morali pri socialni državi". Sedaj se je zgodilo podobno. Zamajale so se banke in Slovenija bo, seveda, reševala banke, ker gospodarstvo drugače ne bo delovalo. Ko bomo tovornjake denarja zmetali v banke in sprejeli razne olajšave za zagon gospodarstva, bo javnofinančni primanjkljaj narasel in slišali bomo "ups, presegli smo, ali bomo vsak čas mejo, ki smo si jo določili s fiskalnim pravilom, zato moramo radikalno zarezati v vse pravice". To bo z vpisom zlatega pravila v ustavo postala "objektivna nujnost".

Septembra izide vaša knjiga o zgodovini kapitalizma v 20. stoletju, vse do leta 2009. Vas to, kar se dogaja, preseneča?

Z magistrsko nalogo sem si želel predvsem razložiti krizo, ki se je tedaj ravno dobro začela. Razlag krize je veliko, tudi med bolj levo usmerjenimi ekonomisti. Meni je najbližja teorija "stiskanja profitov". Sedanja kriza je v tej optiki kriza neoliberalizma, ki je sam po sebi odziv na določena protislovja prejšnjega tipa kapitalizma, ki mu lahko rečemo keynesovski in je prevladoval od konca druge svetovne vojne do sedemdesetih let. Bil je relativno uspešen. Predvojno obdobje sta zaznamovali dolga depresija in kriza kapitalizma. Na drugi strani je bila "rdeča grožnja" iz Rusije, kjer je uspela revolucija. Iz vojne je levica izšla močna in v zahodni Evropi so se bolj kot Stalinovih tankov bali lastnih socialističnih revolucij. V prvih petih letih po vojni je bilo treba zatreti proletariat, ki je imel tedaj precej radikalne zahteve, nato pa se je pod pritiskom organiziranega dela vseeno oblikoval nov tip kapitalizma, katerega največji pridobitvi sta bili socialna država in zaveza države, da bo s keynesovskimi makropolitikami vzdrževala bolj ali manj polno zaposlenost. To je trajalo tri desetletja. Ti dogovori na kapitalizem niso delovali uničujoče. Gospodarska rast je bila visoka. Prevladovala je polna zaposlenost in plače so rasle bolj ali manj vzporedno s produktivnostjo. Šlo je za uspešen tip kapitalizma, tudi socialno. Polna zaposlenost in storitve socialne države so omogočale, da je človek lahko pustil službo in bil prepričan, da bo našel delo drugje. Med stavko ga ni skrbelo za lastno podjetje, saj je videl še druga, kjer bi se v skrajnem primeru lahko zaposlil. Študentom se ni bilo treba ukvarjati s tem, katero fakulteto izbrati za študij, da bodo čim bolj ustrezali potrebam kapitala, o čemer danes ves čas poslušamo. To je okrepilo proletariat pa tudi nova družbena gibanja. Ljudje niso bili več pripravljeni požreti vsega.

Kaj se je zgodilo potem?

Šestdesetih let se spomnimo po pariškem maju 1968. A tedaj je prišlo tudi do mnogih delavskih uporov in stavk. V Italiji se jim je zgodila vroča jesen, podobno je bilo v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem. Delež profita v BDP je upadal. V podjetjih je bilo jasno, da polna zaposlenost deluje destruktivno na avtoriteto šefa, ki je zastopnik kapitala. Ekonomsko je povojni kapitalizem dobro deloval, precej slabše pa je bilo s kapitalistično disciplino. Zato pride v sedemdesetih letih do ekonomskih problemov, ki jih ne moremo zvesti le na naftno krizo. Neoliberalizem je bil ofenziva proti moči proletariata. In v zadnjih tridesetih letih je bila ta ofenziva izjemno uspešna.

V povojnem času je obstajal nekakšen magični krog. Plače, ki so rasle s produktivnostjo, so predstavljale pomemben vir povpraševanja. Trgi so se širili, to je spodbujalo kapitaliste k investicijam in z investicijami so se realizirali profiti. Model je bil uspešen. V neoliberalnem modelu nastopi problem, ker se s porazom delavstva upočasni rast plač. Če plače stagnirajo, posledično potrošnja ne more rasti dovolj hitro. Zato se plače kot vir povpraševanja vse bolj dopolnjuje z zadolževanjem. Najprej se zadolžujejo države, potem pa nastopi zadolževanje gospodinjstev pri bankah. Hkrati so se z izdatno pomočjo centralnih bank napihovali baloni na finančnih trgih, od borznega do nepremičninskega.

Kaj je balon? Špekulacije?

Cena delnic ali nepremičnin raste in ljudje jih kupujejo, da bi z rastjo cen zaslužili. S tem sami povzročajo, da cena še naprej raste, hitra rast cen pa privlači še ostale kupce. Ljudje se počutijo bolj bogate in več potrošijo. Ker se zdi, da je njihovo premoženje veliko, jim banke dajejo kredite. A slej ko prej je tega konec. To nas pripelje do krize leta 2008. Podporo ameriške centralne banke najprej v devetdesetih letih borznemu in nato nepremičninskemu balonu se pogosto označuje za slabo potezo. Nedvomno je to bila. Z nizkimi obrestnimi merami so balone podpirali in šli iz balona v balon. A brez balonov bi gospodarstvo stagniralo že mnogo prej in kriza ne bi prišla šele leta 2008.

Kaj se nam dogaja sedaj?

Kriza je zamajala samoumevnost.

Rasti BDP?

Ne. Danes se zdi morda rast BDP še pomembnejša, ker ne vidimo ničesar drugega. To je izsiljevalska logika kapitala: BDP mora rasti, če želimo, da kapitalizem deluje.

Zamajala pa se je samoumevnost neoklasične, prevladujoče ekonomske teorije. Zamajala se je samoumevnost ekonomske politike. A kapitalistična država in civilna družba sta hitro strnili vrste in danes smo v boju, razrednem boju za interpretacijo krize, ki je ideološki boj, in za določitev poti, kam bomo šli od tu dalje. Keynesianizem so države tokrat vzpostavile za banke: za rešitev bank so šle v velike proračunske primanjkljaje, hkrati pa so dolgovi držav začeli hitro naraščati tudi zaradi same krize, saj so davčni prihodki padli, transferji pa so narasli. Sedaj nas tisti, ki želijo ohraniti sistem, vprašujejo, kako dolgo še lahko s tem tempom zdržimo take dolgove. A obstajajo tudi drugi, ki si želijo bolj radikalnih sprememb. Vidimo jih na ulicah v Grčiji, v Španiji. Ljudje se tej politiki upirajo. Na levici zaenkrat še nimamo dovolj močnega gibanja, ki bi se lahko postavilo proti povratnemu udarcu neoliberalizma po letih 2008, 2009, 2010, ko se je že zdelo, da je na tleh.

V šestdesetih letih je veljalo, da delavci živijo predobro in hočejo preveč. Zato so bile potrebne spremembe. Nekaj podobnega slišimo sedaj. Bi tisti sistem lahko preživel?

Mnogi postkeynesianski ekonomisti so prepričani, da bi lahko, in sicer omenjajo predvsem možnosti dohodkovne politike, ponavadi v sodelovanju s sindikati. Gre za ukrepe, ki smo jih med drugim v Sloveniji sprejeli, da smo lahko prišli v evro. Sindikati so sprejeli zmerno rast plač, da inflacija ni preveč naraščala. A čim je delavstvo dovolj močno, da lahko postavi svoje zahteve, se vsi kompromisi podrejo, ker se tla, na katerih so bili vzpostavljeni, spremenijo. Alternativa v sedemdesetih letih bi lahko bila, da se gre stran od kapitalizma. A do tega ni prišlo. Večina je bila tudi prepričana, da je delavsko vprašanje rešeno, zato se tistih let spomnimo predvsem po maju 1968 - kulturna kritika kapitalizma se je zdela pomembnejša od ekonomskih vprašanj. Odmik od ekonomskega boja pa je odprl prostor za restavracijo kapitalističnih odnosov od osemdesetih let naprej.

Je ta izkušnja danes za nas pomembna?

Vsako obdobje je specifično in današnje okoliščine so popolnoma drugačne. Tedaj je bila kriza kapitalistične discipline, ki se jo je rešilo z discipliniranjem delovne sile, s fleksibilizacijo trga delovne sile, z makroekonomsko stabilizacijo, ki je povečala brezposelnost, državo se je spremenilo v podjetnika, ki konkurira z drugimi državami na globalni ravni. Demontiralo se je socialno državo in neoliberalna globalizacija je zagotovila, da gre lahko kapital, če tu ni zadovoljen, kamorkoli, kjer bodo donosi visoki in delovna sila pohlevna. Tedaj je bilo delo močno in treba ga je bilo poraziti. Danes je kljub krizi kapital še vedno zelo močan. Delavstvo bi moralo biti dosti bolj organizirano, ne le sindikalno, da bi se kaj spremenilo. Vprašanje je, kako bo, če bo kriza še trajala.

Jugoslavija in Slovenija sta imeli znotraj tega svojo zgodbo. Je naša jugoslovanska izkušnja relevantna v današnjem boju za interpretacijo sedanje krize in odločitev, kam naprej?

Morda toliko, da se še spomnimo, da današnja samoumevnost včasih ni bila samoumevna. Slovenija je v specifični situaciji, ker se je pod pritiskom organiziranega dela uveljavila posebna oblika tranzicije, gradualizem. Profesor Miroslav Stanojević in Stephen Crowley pravita, da je v nasprotju z drugimi vzhodnoevropskimi državami k temu pripomoglo tudi to, da smo imeli med drugo svetovno vojno tu svojo revolucijo, ki ni prišla s sovjetskimi vojaki. Danes se o revoluciji med drugo svetovno vojno govori samo še v kontekstu povojnih pobojev, ki jih zagotovo ni mogoče zagovarjati. A vendar mislim, da tedaj ni šlo samo za nacionalno suverenost, kot velja od leta 1990 dalje. Desnici je uspelo popolnoma obrniti to sliko, tako da o narodnoosvobodilnem boju danes govorimo izključno kot o boju proti okupatorju. Ne upoštevamo pa, da je šlo še za kakšno drugo osvoboditev. Šlo je tudi za socialno revolucijo, za prevrat v družbenih odnosih. Morda gre v tem kontekstu razumeti tudi sedanja odpiranja tako imenovanih ideoloških tem. V trenutku boja, v katerem smo danes, je treba zatreti vsak spomin na to, da so bili nekoč možni še kakšni drugi časi, da je bilo možno tudi še kaj drugega.

Omenili ste delavski razred, ki je daleč od tega, kar je bil nekoč. Razredni boj zveni skoraj zastarelo. O kakšnih razredih in kakšnem razrednem boju lahko govorimo?

Da zveni zastarelo, je le znak, da je bil neoliberalni obrat tudi na idejni, ideološki ravni zelo uspešen. Proletariat, ki je delal za tekočim trakom, se je preselil drugam. A še vedno imamo delavce na eni in kapital na drugi strani. Danes je na strani kapitala tudi menedžment. Ni bilo vedno tako. Na zahodu lahko v času keynesovskega projekta govorimo o tesnejšem povezovanju med delavci in menedžmentom. V ZDA so se uprave podjetij osvobodile pritiskov lastnikov, ki niso mogli izvajati takega pritiska na mendžment kot danes, ko mora ta vsako četrtletje izkazati dobičke. Menedžment je lahko delal bolj dolgoročno in oblikovalo se je skorajda zavezništvo med menedžerji in delavci. Danes pa je menedžment v popolni spregi s kapitalom.

Danes imamo še vedno kapital in...

Prekariat. Menedžerji so v podjetjih večinoma zastopniki kapitala. Na drugi strani imamo delovno silo, ki je popolnoma razdrobljena. Sem spadajo vsi, ki lahko prodajo le svoje delo. Morda imajo neka produkcijska sredstva, denimo računalnik, a to ti danes kaj dosti ne koristi. Lahko gre za male podjetnike, pri katerih je razlika le v pravnem statusu. V podjetju ali javnem zavodu ste imeli prej zaposlene, sedaj pa imajo kup zunanjih sodelavcev. Formalno gledano so vsi ti zunanji sodelavci podjetniki, a v resnici so proletariat.

Včasih je veljalo, da se je znotraj industrijskih hal oblikovala solidarnost. Prostor je pomemben. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ameriška podjetja začela tovarne seliti iz mest, ker je tam obstajala nevarnost, da se stavka kot požar iz ene tovarne preseli naprej in zajame celotno mesto. Pomen skupnih prostorov je razumela tudi angleška torijska vlada, ki je leta 1993 določila, da se o stavki ne more več glasovati na delovnem mestu, ampak le še po pošti. Vedeli so, da se drugače odločiš, če si med sodelavci, kot če si doma in gledaš položnice.

Danes se nam kaže, da prostor ni vse. Skupaj v enem prostoru delajo stalno zaposleni, zaposleni za določen čas, tisti, ki delajo preko študentskega servisa pa prek avtorske pogodbe, potem pa še kdo, ki dela prek zunanjega izvajalca, denimo snažilke. Študent morda nima interesa, da bo ostal v podjetju, če ga ima, pa se ne bo izpostavljal. Še bolj to velja za zaposlenega za določen čas. Zaposleni prek zunanjega izvajalca imajo sploh drugega naslovnika za svoje zahteve. Redno zaposleni vidijo ostale kot prehodne delavce in si nočejo kvariti odnosov z menedžerji. Hkrati sami brez ostalih, ki opravljajo enako delo v istem prostoru, ne morejo kaj dosti doseči. Delavska solidarnost se nam je razdrobila pod prsti. Zelo lahko je v takih pogojih zasejati razkol. Razdrobljenost delavcev sijajno vpliva na avtoriteto šefa, ali bolje, kapitala, ki je hkrati zaščiten z rezervno armado na trgu delovne sile, v katero ljudje nočejo pasti. Proletariat danes torej obstaja, a ni enoten.

Pravite, da so evropski standardi minimalne zaščite pravic delavce povezali z neoliberalno miselnostjo in interesi kapitala. Lahko razložite?

To je teza Laure Horn glede korporativnega upravljanja. Obstajala naj bi razlika pri obravnavi delavcev v podjetjih med anglosaškim liberalnim in evropskim koordiniranim gospodarskim modelom. V evropskem modelu naj bi bili delničarji le eden izmed deležnikov v podjetju, poleg delavcev, potrošnikov, lokalne skupnosti pa tudi dobaviteljev in tako dalje. A Laura Horn pravi, da Evropa vse bolj drsi proti ameriškemu modelu, kjer je podjetje pojmovano izključno kot last delničarjev in je njegov edini namen, da delničarjem prinaša denar. Participacija delavcev v evropskih podjetjih in zastopstvo delavcev so po njenem le drobtinice za delavce, s katerimi naj bi se jih utišalo. V sedemdesetih letih se je še govorilo o harmonizaciji korporacijskega prava, o skupnem regulativnem okviru znotraj EU, a v zadnjih desetletjih se vse več prepušča samo še trgu.

Zelo je treba biti pazljiv pri razlikovanju med ameriškim in evropskim modelom, češ da naj bi bil evropski delavcem prijaznejši. V Evropi res še nismo popolnoma demontirali socialne države, fleksibilizacija ni absolutna in napad na sindikate ni bil tako brutalen. A vendar je v Evropi po obratu v prvi polovici osemdesetih let brezposelnost višja kot v Ameriki. Morda glavni način discipliniranja delovne sile v Evropi je prav visoka brezposelnost. Gre le za drugačen način, kako doseči disciplino.

Lastniške deleže v podjetjih, tudi državnih, na Portugalskem in v Grčiji sedaj kupujejo kitajska in omanska podjetja. Kaj to pomeni?

Gre za odraz tega, da je Kitajska postala svetovna velesila. A največ prevzemov v Evropi v zadnjem letu, 60 odstotkov, je bilo s strani ameriških in kanadskih podjetij. Kitajska postaja ali je postala svetovna velesila. Že prej je veliko vlagala v ameriške obveznice, s čimer je ohranjala nizko vrednost svoje valute. A na Kitajskem v zadnjih letih ni bilo krize in šibke rasti kot v Evropi ali Ameriki. Zato se njihova podjetja, energetska recimo, širijo na nove trge. Hkrati jim ni vseeno za svetovno kapitalistično gospodarstvo, katerega del so. Evropa je za njihove proizvode pomemben trg. Verjetno je tudi to eden od razlogov, da so kupovali obveznice evropskega sklada za finančno stabilnost.

A ideja je bila, da ekonomski svobodi sledijo družbena, politična in kulturna. Je bilo to v okviru kapitalizma iluzorno?

Marx je zapisal, da razvite kapitalistične države kažejo manj razvitim sliko njihove lastne prihodnosti. Sedaj nam manj razvite države kažejo, kako bomo mi živeli v prihodnje. Zahod ni nikoli izvažal dobrega življenja ali pravic. Izvažali smo relativno dobro plačana in sindikalno dobro organizirana delovna mesta v industrijski proizvodnji na lokacije, kjer niso niti dobro plačana niti sindikalno dobro organizirana. Zgodba je dobila preobrat in vprašanje je, koliko je bil ta pričakovan ali načrtovan. Globalizacija je vzpodbudila kapitalistično akumulacijo na Kitajskem. V te dežele so se stekale enormne količine tujih investicij, obenem pa so z globalizacijo dobile trge za svoj izvoz. Na svetovni ravni se je tako med državami neenakost zmanjšala, znotraj Kitajske pa povečala. Delavcem na Kitajskem globalizacija ni kaj prida koristila. Imamo kitajske delavce, ki jih izkoriščajo za drobiž, in evropske delavce, ki jih kapital niti izkoriščati noče več. To je bilanca globalizacije.

Kje bo šibak člen, ko se bo sistem zlomil?

Ne vem, sam se verjetno ne bo zlomil. Nekateri vidijo alternativo na Kitajskem, kjer so na leto 2008 reagirali z obsežnimi keynesianskimi ukrepi. Avtoritarni kapitalizem imajo nekateri za najmogočnejšega izzivalca, s katerim se je moral liberalni kapitalizem doslej soočiti. Na drugi strani dajejo nekateri z levice Kitajsko za primer, da je državna vloga v gospodarstvu zelo pomembna. Sam se ne bi skliceval na Kitajsko v nobenem primeru. Njena rast je zgrajena na reprizi Marxove primarne akumulacije: iz državnih podjetij, ki so jih sprivatizirali lokalni veljaki, ki so čez noč postali kapitalisti, so metali delavke in delavce na cesto brez vseh pravic. Ko so se ti uprli, so jih zatrli z brutalnim policijskim nasiljem in poslali na prevzgojo v delovna taborišča. Njihov uspeh temelji na milijonih migrantskih delavcev s podeželja v mesta, ki so popolnoma brez pravic. Ekonomsko gre za kapitalistično uspešen model, a brez vsake emancipacijske razsežnosti. A tudi delavci tam se vse bolj organizirajo.

Lahko naš demokratični politični sistem z liberalnim kapitalizmom preživi v globalnem svetu, kjer je tudi kitajski avtoritarni kapitalizem?

Me sprašujete v prihodnjiku? Odgovor je, da naš sistem demokracije kapitalizma ni preživel. To je danes jasno. Poglejte le, kaj je Borut Pahor rekel leta 2008. Napovedal je uveljavitev istih reform, le malo drugače, kot so jih leta 2005 pod vlado Janeza Janše pripravili Jože P. Damijan skupaj z Janezom Šušteršičem in drugimi mladoekonomisti. Leta 2008 smo dobili levo vlado, ki je trdila, da te reforme moramo izpeljati. Očitno o tem ne moremo več demokratično odločati. To je neoliberalizem po slovensko. Zadnja leta lahko odločamo o vsem: o biomedicinski pomoči pri oploditvi samskih žensk, o tem, ali bomo priznali izbrisanim pravice, ki jim jih je priznalo ustavno sodišče, ali bomo odrekli istospolnim partnerjem, da si ustvarijo družine. Ne moremo pa se odločati, če gre soditi po napovedanih spremembah referendumske zakonodaje, o fiskalnem pravilu, o reformi trga delovne sile, o pokojninski reformi. Tu je razsežnost, kako bi se lahko organizirali delavci. Tudi politično. Rečemo lahko: o biomedicinski pomoči, o izbrisanih, o istospolnih parih ne moremo odločati, ker se vanje ne moremo vtikati. Nihče nima te pravice. Vzeti pa si moramo pravico, da odločamo o fiskalnem pravilu. O tem, koliko denarja bomo še lahko namenili za socialo, če bomo reševali banke. O tem, v kakšnih delovnih pogojih bomo delali in kako bomo pristopili k medgeneracijski solidarnosti. Politični boj mora biti boj za demokracijo, ki je je v kapitalizmu vse manj. Poleg tega pa se moramo organizirati tudi na drugih ravneh.

Na katerih?

Več bi lahko odločali in določali, če bi se združili na ravni EU. Institucionalna arhitektura EU delavce ščuva drugega proti drugemu. Države v območju evra tekmujejo s fleksibilizacijo svojih trgov delovne sile in z zniževanjem plač. Sedaj so države članice nenehno v konkurenčnem boju, kdo bo bolj stisnil stroške delovne sile. Poleg politične ravni organiziranja je tako možnost in nuja, da se združi delavstvo v ekonomskem boju. Vsaj na evropski ravni, če ne širše. Preseči moramo delitve, ki jih sedaj zlahka uporabljajo, ko rečejo nemškemu delavcu, da njegovo delo podpira lene Grke. Rešitev ni, da razlagamo, da so Grki že sedaj bolj izkoriščani in da dejansko delajo več kot Nemci. Kajti to zveni, kot da je to, da vas izkoriščajo, nekaj, s čimer se gre hvaliti.

Komu je v interesu, da Slovenija zaprosi za finančno pomoč in dobi v zameno diktat še radikalnejšega uničevanja socialne države?

Vprašanje zveni zarotniško. Pred časom sem bral pisanje sedanjega finančnega ministra, dr. Janeza Šušteršiča. Leta 2010 je v članku z naslovom "Slovenski razvojni model in nerazvitost trga kapitala" pisal, da bi bilo dobro, če bi Slovenija naredila odločnejši korak v smeri liberalnega modela kapitalizma, značilnega za ZDA in Veliko Britanijo. Med potrebnimi koraki je navedel radikalno krčenje obsega javnih izdatkov, ki naj državo omeji samo na najožje, osnovne naloge, potem privatizacijo brez predsodkov, torej prodajo državnega premoženja, pa pokojninsko reformo, ki bi povečala vlogo kapitalsko financiranih privatnih pokojninskih stebrov, predlagal je celo večjo vlogo zasebnih zavarovanj pri zavarovanju za brezposelnost in pri zdravstvenem zavarovanju. Zanj to predstavlja optimalni scenarij za Slovenijo. A nadalje piše, da obstaja problem. Ta leži v slovenski miselnosti, ki ni prava in ni naravnana v to smer. Vendarle pa zaključi, da se miselnost lahko spremeni s poglabljanjem krize. Zaključimo lahko, da do optimalnega scenarija za Slovenijo po mnenju sedanjega ministra za finance lahko pridemo s poglabljanjem gospodarske in fiskalne krize. Članek si lahko vsakdo prebere. Hkrati, lahko da je bil kdo prej, a prvi, ki sem ga jaz slišal govoriti o tem, da bomo potrebovali pomoč iz Bruslja, je bil Janez Janša. Niso bili ekonomisti, ne finančni trgi, niti mediji. Lahko, da gre za naključja.