Za ljudi, ki so zgodbo poznali, pa je bila novica o preseženem rekordu števila gledalcev na tekmi četrte lige (dosedanjega so držali obiskovalci tekme Crystal Palacea davnega leta 1961) le zadnji v nizu navdušujočih dokazov odnosa škotskih navijačev do domačega kluba in do nogometa nasploh, odnosa, ki, kot se je tudi tokrat lepo pokazalo, ne temelji zgolj na večnem rivalstvu z mestnim tekmecem, Glasgow Celtic, temveč predvsem na tem, da sta nogomet ter izključno z njim povezana dolgoletna tradicija rednega obiskovanja nogometnih tekem neločljiv del življenja številnih Glasgowčanov, ki se ji ti ne nameravajo tako zlahka odpovedati.

Škoti si namreč kljub vsemu, kar se jim je v preteklih mesecih pripetilo, kot vse kaže, ne pustijo vzeti prepričanja, da je svet nogometa lahko lep tudi pod bremenom visokih dolgov. In zato lahko mirno verjamemo, da je skoraj petdeset tisoč Rangersovih privržencev na tekmi četrte lige proti klubu z imenom East Stirlingshire uživalo enako kot lani na tekmi proti Celticu.

In zakaj tudi ne bi. Bil je lep poletni dan, ljudje so si ogledali nogometno tekmo v fantastičnem vzdušju polnega Ibrox stadiona, videli pet zadetkov svojega moštva in po koncu srečanja zadovoljni odšli s prijatelji v pub na pivo. Če ne bi naslednji dan vsi svetovni časopisi objavili naravnost senzacionalne novice, večina obiskovalcev tekme najbrž sploh ne bi opazila, da je v novi sezoni karkoli drugače.

"Zakaj bi tuji dolgovi spreminjali naša življenja?" so se vsak na svoj način v prepolnih glasgowških pubih tisti večer drug za drugim spraševali zvesti škotski navijači, potem ko so po sedmem ali osmem pintu počasi zaključevali celovečerno strastno debato o zapravljeni priložnosti z začetka tekme in neposrečeni menjavi trenerja na začetku drugega polčasa. "Radi imamo nogomet, radi imamo Rangerse in radi gremo s prijatelji po tekmi v pub in se tam z njimi pogovarjamo o rečeh, ki jih imamo radi," bi najverjetneje lahko povzeli zaključke številnih razprav, ob koncu katerih so navijači ponosno nazdravili svojemu klubu na čast.

Eden od naukov te lepe športnonavijaške zgodbe je zagotovo ta, da se je tudi v krizi treba znati zabavati in da mora človek tudi v najtežjih časih, ali še posebej takrat, vedeti, kaj je zanj resnično pomembno in kaj ga zares veseli. Življenje je namreč vse prekratko, da bi se nam splačalo živeti le v obdobju obvladljivih dolgov, gospodarske rasti in vsesplošne blaginje.

Navijači Glasgow Rangers se najbrž zelo dobro zavedajo, da jim, če bi se razočarani nad usodo svojega kluba zdaj odpovedali nogometu, nihče ne bi mogel povrniti najmanj treh izgubljenih let, kolikor bo predvidoma trajal ponovni vzpon Rangersov med prvoligaše, in zato nihče izmed njih verjetno ni niti za trenutek pomislil, da bi se v tem času raje posvetil ribolovu, začel navijati za Celticse ali se odselil v Avstralijo in prešaltal na kriket.

Glasgow pač ni Ljubljana, kjer so pred leti ob podobnem propadu NK Olimpije ljubljanski ljubitelji nogometa v hipu zapadli v popoln obup, pozabili na svoj še včeraj priljubljeni šport ter se posvetili predvsem brezciljnemu razčiščevanju in neskončnim medsebojnim obračunavanjem glede tega, kdo izmed vpletenih in nevpletenih je najbolj kriv za bežigrajsko katastrofo.

Kam je vse to pripeljalo ljubljanski nogomet, smo se lahko še enkrat več prepričali ob zadnji tekmi Olimpije in Maribora, ko je spet postalo jasno, da tudi po nekaj letih prvoligaškega nogometa ta v Stožicah ljudi še vedno ne zanima kaj dosti in da se tamkajšnji ljubitelji "nogometa" veliko raje kot na dogajanje na zelenici osredotočajo na tradicionalno primitivna verbalna obračunavanja s Štajerci in po novem tudi na partnerice mariborskih nogometašev. Še več, z vsakim "večnim derbijem" sem bolj prepričan, da je nasilniško rivalstvo z navijači NK Maribor pravzaprav edino, kar so v letih ljubljanske nogometne suše tukajšnji "ljubitelji nogometa" pogrešali.

Namesto da bi torej gradili na ljubezni do nogometne igre in svojega kluba, pri nas raje stavimo na sovraštvo do svojega največjega rivala ter se bolj kot atraktivnih potez, golov in zmag nadejamo spopadov z njegovimi privrženci. Temu primerni so potem seveda prizori na tribunah in videno na igrišču, odgovor na vprašanje, ali bi se raje udeležili tekme četrte škotske lige v Glasgowu ali največjega derbija prve slovenske lige v Ljubljani, pa tudi več kot preprost. Izbira med četrtoligaškim nogometom in četrtoligaškim življenjem pač ni preveč zahtevna.

In ja, vse podobnosti z vsesplošno poraznim stanjem v državi so vse prej kot naključne.