Tony Nicklinson je ta teden končno dočakal to, kar si je zadnja leta najbolj želel. Smrt. Zanjo se je 58 let star mož boril vse od leta 2005, ko je po možganski kapi podlegel tako imenovanemu sindromu zaklenjenosti. Bil je popolnoma odvisen od drugih, od glave navzdol paraliziran, toda umsko povsem zdrav. S svetom je lahko komuniciral le z mežikanjem. Za smrt, točneje za asistenco pri smrti, je šel celo pred britansko vrhovno sodišče. Zagotoviti je namreč hotel, da zdravnik oziroma oseba, ki bi mu pomagala umreti, ne bi bila obtožena umora. V Veliki Britaniji se je prav zaradi njegovega primera odprla široka razprava o evtanaziji. Sodišče mu je slab teden pred naravno smrtjo prepovedalo iskati pomoč pri končanju svojega življenja. Sodba ga je po poročanju svojcev potrla, a z bojem za dostojno smrt ni nameraval odnehati. Kljub temu je začel zavračati hrano. Dober teden po odločitvi sodišča se mu je želja izpolnila. Po naravni poti se je izteklo njegovo življenje, ki ga je vse od paraliziranosti naprej opisoval kot nočno moro.