Vse poti vodijo v MuziKafe
Obe ozki uličici peljeta naravnost do Vrazovega trga. Deset in manj let nazaj je bil, četudi leži v geometrijskem središču starega mestnega jedra, eden najbolj žalostnih delov mesta, ki se ga domačini spomnijo po parkirani pločevini in bujno zaraščeni, malce skrivnostni opuščeni terasi. Najprej se je v bližnji Aškerčevi formirala Stara steklarska delavnica s svojimi kulturnimi programi, potem pa sta prišla Stanka Vauda Benčevič in Igor Benčevič, ki sta vseskozi obetaven trg vzela v svoje roke ter mestu s pripadajočo regijo dala nekaj takega kot družabno srce mesta. Tudi v nepesniškem preostanku leta je MuziKafe absolutno najbolj priljubljen in najbolj ugleden lokal v mestu, ki si je svoj renome v zadnjih štirih letih prislužil z vlaganjem v kulturni program in do zadnje podrobnosti domišljenim ambientom.
MuziKafe je pomemben tudi za festival, predstavlja dobršen del njegove infrastrukture, zaledja, kulise, vzdušja. Asfalt pred lokalom je pisano pobarvan, izpod rok oblikovalke pa so prišla tudi sedišča za "zbrano poslušanje poezije", ki jih je lastnica lokala napravila iz zlepljenih vinskih steklenic, ki jim pri nošenju vaše teže pomaga na vratove pritrjena lesena ploskev. Del poslušanja poezije je napeto pričakovanje, kdaj bo pod vami kaka steklenica izdihnila in popustila. Incidenti tega tipa so redki.
Pesniki bi led prebijali z vici
Razen tega se pod odrom v večernih urah nihče pretirano ne poti, medtem ko si nastopajoči udobje na odru omislijo vsak po svoje. Sezono pesniških branj je na festivalu v sredo bučno odprl japonski pesnik, rojen v danes razvpiti Fukušimi, Ryoichi Wago. Svoje pesmi, navdihnjene pri postatomski usodi rojstnega kraja, je na odru odskandiral, izkričal, odgestikuliral in iznorel. Skupina rosno mladih poslušalk, bržkone prvič soočena z neugnano naravo sodobne poezije, se je izbruhu čustev v japonščini hihitala, nekega poslušalca pa je Wagovo branje spomnilo na Woodyja Allena. "Veš, tisti štos, ko pravi, da ne prenaša preveč Wagnerja, ker ga prime, da bi napadel Poljsko?" Ali je anonimni poslušalec po branju res sklenil, da še to poletje za kak teden poleti proti Havajem, nismo izvedeli. Gotovo ni naključje, da so okoljski problemi odzvanjali tudi v poeziji Estonke Maarje Kangro, ki jo je v neki pesmi pošteno zaskrbel azbest.
V Franciji živeča slovenska pesnica Mateja Bizjak Petit je odkrito priznala, da je nasvete za prebijanje ledu pred ptujsko publiko iskala pri partnerju, ki ji je namignil, naj pove kaj duhovitega. Ker vice sproti pozablja, je bila primorana ponuditi "le" poezijo, samih nežnih in krhkih podob, predvsem pa odrsko vešče prebrano. Le priokus odrskega dogodka nam je pustil André Velter, ki bo svojo menda znamenito performativno bralno prakso predstavljal danes na glasbeno-pesniškem nastopu v Murski Soboti. A ne gre le za glas, tudi pri pesnikih je del uspeha stas. Pesmi, jasno, kot iz škatlice, a v spominu bodo ime avstrijskega pesnika Semierja Insayifa mnogi ohranili, ker še nikoli niso srečali pesnika, ki bi po stasu tako spominjal na Boba, onega iz Twin Peaks. Stereotipom je postregel Keijiro Suga, ki je na odru med branjem fotografiral z drobnim, a visokotehnološkim digitalnim škljocem. Moderatorka branja, sicer pa tudi vodja festivala Staša Pavlović je pohitela z razlago, da je temu tako, ker je Suga profesor digitalnih vsebin. Za svoje prvo veliko pesniško moderiranje je poleg pesnikov še sama prejela bučen aplavz.
Za EPK glej barvne kroge
Ptuj je sicer v letošnjem letu ponosni partner projekta Evropska prestolnica kulture. A s prostim očesom tega ni enostavno odkriti, če ste naivni prišlek. Po ponosni pozdravni tabli ob vstopanju v Ptuj je naslednje znamenje, da smo v ponosnem mestu, na cvetličnih koritih. Na izpostavljenih mestih so se odela v uradni dizajn EPK, večji del korit v mestu pa je enostavno in prostoročno pobarvan z EPK-jevskimi barvnimi krogi. Prisrčno. Za presežek so se letos potrudili tudi na Študentski založbi. Festival namesto tradicionalnega, že malce utrujenega koncepta zbornika ponuja tanke knjižice in prav vsak pesnik ima svojo. Za 25 evrov lahko dobite lično, v škatlico zapakirane vse, za tri evre pa posamezno. Dekleta za stojnico so po koncu sredinega programa vedela povedati, da so prvi dan šle najbolj za med Ilma Rakusa, Mateja Bizjak Petit in André Velter. Pa tudi častni gost festivala Toon Tellegen, izdan v obsežni dvojezični antologiji, ki je bil v prodaji za 20 evrov.
Prodaja vina je bolj fluidna in vrsta za kozarček je pred "vinskim oltarjem", še eni steklenični instalaciji Stanke Vauda Benčevič, daljša kot tista za knjige. Izbira je bogata in v vseh pogledih na nivoju. V program degustacij je uvrščenih devet "paradnih konjev", ki se med konkurenčnimi vinarji iz vinorodnih okolišev Štajerske in Pomurja ponašajo z največjo kvalitetno ter domačo in mednarodno prepoznavnostjo. Vinska degustatorka Staša Cafuta Trček nam pove, da letos strežejo vina pretežno tekočega letnika, torej 2011, ki so ga nekateri poznavalci razglasili kar za letnik stoletja. Preverili smo, po katerih vinih so prvi večer najraje posegli gostje in obiskovalci. "Imela sem občutek, da želijo vina resnično spoznati, torej ne samo eno vino, ki ga preferirajo, temveč želijo dobiti širšo sliko."
A po vročem sredinem večeru smo se v četrtkov drugi festivalski dan vseeno odpravili sveži. Kot se v visoki vinski kulturi spodobi, niso manjkali odlivalniki za vino, na voljo pa je bila tudi brezplačna voda. Za osvežitev je na Ptuju v četrtek zjutraj poskrbela še nevihtna urica, o končnih posledicah kombiniranja poezije in vina pa boste brali v ponedeljek.
