"Rei" kot univerzalen, neomejen vidik energije in "ki" kot življenjsko silo poznajo pod različnimi imeni skoraj vse kulture. Pred 5000 leti se je znanje o reikiju preneslo iz Tibeta na Japonsko, Kitajsko, v Indijo, Egipt, Rim in Grčijo. Zaradi zgodovinskih okoliščin se je to znanje izgubilo, pred dobrimi stotimi leti pa ga je ponovno "odkril" dr. Mikao Usui. Na zahod ga je prenesla Havajo Takata, ki jo je uglasil (iniciiral) Usuijev učenec Čudžiro Hajaši. Leta 1937 je odprla svojo kliniko na Havajih, od koder se je reiki razširil po zahodnem svetu. Kljub različnim vrstam reikija, ki se pojavljajo v sodobnem času, je Usuijev sistem najbolj poznan in razširjen.

Anita Gomezel, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja, se ukvarja z reikijem enajst let, od tega redno vodi tečaje reikija zadnjih šest let. Trenutno se dodatno izobražuje za pridobitev naziva transpersonalni psihoterapevt na Inštitutu transpersonalne psihologije v Ljubljani.

Kljub precejšnji razširjenosti reikija je ta za mnoge ljudi danes še vedno bodisi nepoznan bodisi razumljen kot še ena od novodobnih visokoletečih "umetnij". Kako bi kot reikistka predstavili to metodo? Za kaj gre pri tej tako imenovani univerzalni energiji?

Sama iz tega ne delam drame in ne uporabljam visokoletečih besed. Reiki je samo japonsko ime za univerzalno, življenjsko energijo, ki je vseprisotna (v nas in zunaj nas). Naša telesa to energijo že poznajo, zato delo z reikijem pravzaprav ni nič novega. Kar je novo, je količina te energije, saj se je naučimo skozi svoje telo "prevajati" veliko več, kot to poteka običajno, kar dvigne energijski nivo našega telesa in s tem sproža postopke zdravljenja ter čiščenja negativnosti. Reiki kot energija ima to lastnost, da išče ravnovesje, podobno kot na primer voda, ki bo vedno stekla v prazne prostore. S tem ko skozi svoja telesa dovajamo več energije kot običajno, se začne intenzivnejši proces uravnoteženja in ob tem izpodrivanja negativnosti, med katere se prištevajo tudi neizražena, potlačena čustva. Sama verjamem, da je prav neizražanje in zadrževanje naših čustev eden pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj različnih bolezni. S čiščenjem tega postane naše telo energijsko bolj pretočno, s čimer se odpravi tudi marsikatera fizična bolečina ali bolezen, ki je pogosto posledica "nezdravega" čustvenega in mentalnega življenja. O povezanosti neizražanja čustvenega sveta in bolezni fizičnega telesa obstaja precej literature, med drugim piše o tem tudi znana psihoanalitičarka Alice Miller v knjigi Upor telesa. Ljudje večinoma poznamo zgolj svoje fizično telo, v resnici pa smo veliko več od tega. Poleg fizičnega telesa imamo namreč tudi energijsko telo, astralno (čustveno) telo, mentalno telo (naš um), intuitivno telo in zavest, za katero obstaja bolj splošno uporabljen izraz duša. Najbrž vsakdo pozna občutek, ko nas zmoti, če nam nekdo stopi preblizu - takrat radi rečemo, da je prišel v "naš prostor".

Če povzamem: težave, ki se pokažejo na fizičnem telesu, so pogosto posledica težav na drugih, subtilnejših telesih, predvsem na čustvenem in mentalnem, ko razmišljamo in delujemo proti sebi prek negativnih mentalnih vzorcev o sebi in svetu, tlačenju naših čustev in življenjskih impulzov.

Kako se reiki občuti?

Različno. Vsak človek je edinstven, večina pa nas reiki občuti kot toploto v dlaneh, občutke mravljinčenja ali rahlo zbadanje. Sama na tečajih vedno rada poudarim, da cilj dela z reikijem ni občutenje energije, temveč učinki, ki jih ta ima. Ne glede na občutke so učinki skoraj vedno prisotni - ublaži se ali preneha bolečina, sprostijo se stres, čustvena bolečina in napetost, imamo več energije in volje in podobno. Seveda te energije s fizičnimi očmi ne vidimo, ker niso prilagojene temu. Podobno kot elektrike ne vidimo, pa vsi verjamemo vanjo, ko zasveti luč.

V sodobnem času se pojavljajo tudi drugi sistemi reikija, ki se delno odmikajo od Usuijevega. Kako naj se nekdo, ki bi hotel prejeti reiki zdravljenje ali se udeležiti tečaja, odloči za najustreznejšo vrsto?

Kolikor mi je znano, še vedno večina učiteljev reikija sledi Usuijevemu sistemu. Redki ponujajo osnove reikija, ki so dopolnjene z dodatnimi tehnikami ali pristopi, in ta navadno tudi pojasni, v čem se njegov pristop razlikuje od Usuijevega. Vse druge oblike reikija, ki se med seboj razlikujejo (karuna reiki, imara reiki, shambala reiki, kundalini reiki in druge) so nadgradnja Usuijevega sistema. Usui reiki je razdeljen na tri oziroma štiri stopnje, saj je na tak način učenje lažje, predvsem pa se naša telesa lahko bolj postopno in počasi čistijo, saj se intenziteta energije skozi stopnje viša. Menim, da kdor želi začeti z reikijem, prav nič ne zgreši z Usuijevim sistemom, saj bo kasneje dovolj časa za morebitne usmeritve v druge oblike. Bolj kot to je pomembno, da najde učitelja, ki mu ustreza, saj ima vsak od nas svojo osebnost, svoje izkušnje, svoj način poučevanja in v skladu s tem dajemo različne poudarke, četudi gre za isto tehniko.

Pri katerih stanjih in boleznih je reiki dobrodošel? Obstajajo bolezenska stanja, pri katerih ga ni priporočljivo uporabljati?

S to tehniko je možno odpraviti ali vsaj olajšati telesne bolečine, si pomagati pri čiščenju čustvenih blokad, preseganju mentalnih omejitev oziroma vzorcev, odpravljanju škodljivih razvad, blaženju ali odpravljanju stresa, pomanjkanju življenjske energije in še marsičem. Pri tem se je pomembno zavedati, da je tudi reiki zgolj tehnika, se pravi orodje, ki lahko precej pomaga, še vedno pa je vsak posameznik sam kreator lastnega življenja.

Reikija ne priporočam hujšim srčnim bolnikom, saj bi bil lahko naval dodatne energije preobremenjujoč za srce, pa tudi hujšim duševnim bolnikom, ker bi jim večja energijska odprtost lahko poslabšala stanje.

Sebi sem reiki večinoma izvajala z namenom spoznavanja sebe, kdo sem in kaj želim, ter kot pomoč pri preseganju negativnih vzorcev. Reiki namreč ni le pot zdravljenja, temveč tudi pot samorazvoja. Z rednim delom so poniknile fizične bolečine v kolenih in prenehale hujše menstrualne težave. V sebi sem čutila več miru in sproščenosti, imela sem več energije za vsakodnevne obveznosti.

Bi reiki po vašem mnenju lahko uporabljali tudi v sodelovanju z uradno medicino?

Menim, da lahko več različnih pristopov ustvarja širšo sliko, zato se mi zdi pozitivno, da bi se začeli tudi pri nas uradna in alternativna medicina povezovati. Ob akutnih bolezenskih stanjih fizičnega telesa, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, so, bodimo iskreni, alternativne metode običajno prepočasne. Po drugi strani pa marsikateri pristop uradne medicine, vsaj kolikor jih poznam sama, ki nisem iz te stroke, deluje na odpravljanju posledic (bolečin, bolezni), ne pa vzroka, ki je, kot rečeno, pogosto psihološki (in se kaže v od sebe odtujenem življenju, v katerem ni prave sreče in zadovoljstva). Po letih takšnega življenja lahko nastopi bolezen. Doprinos reikija vidim ravno v tem - z delovanjem na več nivojev našega telesa lahko pripomore k bolj celostnemu zdravljenju.