Organizirani so v prostovoljnih gasilskih društvih in skupaj s poklicnimi gasilci - teh je v Sloveniji okrog 600 - tvorijo javno gasilsko službo. Po podatkih Gasilske zveze Slovenije je trenutno v Sloveniji 1348 gasilskih društev, v katere je včlanjenih 152.765 gasilcev, od tega več kot 30.000 žensk in 25.000 mladih. Operativnih gasilcev, torej takšnih, ki so usposobljeni in pripravljeni na intervencijo v vsakem trenutku, pa je okrog 47.000. Ob "dobrih letinah" posredujejo tudi do 6000-krat.

Tomaž Kučič, poveljnik največje poklicne enote - Gasilske brigade Ljubljana, ki šteje 150 gasilcev, pravi, da ima Ljubljana s primerljivimi evropskimi mesti, kot sta Gradec ali Linz, daleč najmanj poklicnih gasilcev. "Smo pa prvaki, ko dodamo 35 prostovoljnih gasilskih društev. Ob tem podatku ostane vsak zahodnjak brez besed," ponosno pove Kučič.

Prostovoljni in poklicni gasilci so kot rit in srajca

Čeprav prostovoljni gasilci za svoje delo ne dobijo plačila, njihovo znanje ni v nobenem pogledu šibkejše od tistega, ki ga posedujejo plačani kolegi. Poklicni gasilci se usposabljajo šest mesecev v gasilski šoli, prostovoljni pa opravijo 180-urni tečaj na terenu v okviru gasilskih društev ali gasilske zveze. Z nadaljnjimi tečaji gasilec prostovoljec napreduje, pridobiva čine in nazive specialnosti. "Na koncu razlike med znanjem ne sme biti. Dejstvo pa je, da imajo večje enote, ki imajo več intervencij, tudi več izkušenj. To je njihova prednost," pojasni poveljnik Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič.

Na vprašanje, ali pride med poklicnimi in amaterskimi kolegi kdaj do očitkov zaradi denarja, poveljnik ljubljanskih poklicnih gasilcev Vučič odgovori nikalno: "Ker sodelujemo kot rit in srajca, se med seboj tudi vsi poznamo. Vsi smo kolegi in če bi imel kdo tovrsten izpad, bi pomenilo, da je iz drugega vica, in bi se sam izločil."

Ker skupaj tvorijo javno gasilsko službo, si delo, kjer je to le mogoče, porazdelijo: ko so se leta 2010 zgodile velike poplave, so bila na terenu društva, medtem ko je ljubljanska brigada prevzela požarno varnost in reševanje v primeru prometnih nesreč. Poklicni gasilci v Ljubljani ponavadi pokrijejo tudi vse "običajne" intervencije, kot je na primer gašenje kontejnerjev ali reševanje mačk iz krošenj dreves. Brž ko pa so v igri stanovanjski bloki, se aktivira še najbližje gasilsko društvo. Ko gre za industrijske objekte ali večje urbane sredine, poklicni del zagotavlja hiter izvoz, kasneje pa se priključijo še prostovoljci.

Poveljnik ljubljanske gasilske brigade pravi, da dobro utečen sistem sodelovanja s prostovoljci poteka že vrsto let. "Za požarne intervencije med 16. in 5. uro zjutraj med tednom avtomatično pokličemo še prostovoljno enoto. Ob koncih tedna so prostovoljci na razpolago ves čas, medtem ko med tednom v dopoldanskem času, ko jih je večina v službi, priskočijo na pomoč tisti, ki pač lahko," pojasni Vučič.

Delodajalci ne odobravajo izostankov iz službe

Pri običajnih intervencijah to ne predstavlja posebne težave, ob večjih akcijah, kot so bile nedavne pri Črnem Kalu ali na Sveti Gori pri Novi Gorici, pa je poveljnik novogoriških poklicnih gasilcev Simon Vendramin opozoril na pomanjkanje prostovoljcev v dopoldanskem času, ko jih delodajalci ne pustijo iz služb.

"V zakonodaji je vse lepo napisano, a ko pride do izvedbe, se zatakne. Vsaj pri nas na Primorskem, kjer društev ni toliko kot na primer na Štajerskem. Problem se najpogosteje pojavlja pri ljudeh, ki delajo v manjših zasebnih podjetjih ali v Italiji. Delodajalci jim sicer ne pretijo direktno, a jim dajo na razne druge načine vedeti, da odsotnost ni zaželena. Gasilci pa o tem neradi govorijo, saj se bojijo za svojo službo," brez ovinkarjenja razloži Vendramin.

Poveljnik gasilske zveze Matjaž Klarič priznava, da se problem odsotnosti prostovoljnih gasilcev z dela pojavlja že vse od osamosvojitve, s prehodom na tržni sistem, a obenem poudarja, da se poskušajo organizirati tako, da to čim manj vpliva na njihovo operativno pripravljenost.

"Če se ugotovi, da je na določenem območju premalo domačih gasilcev, lahko v dveh ali treh urah pripeljemo na stotine gasilcev od koder koli. Gasilstvo je edina sila v državi, ki lahko v tako kratkem času mobilizira tako veliko maso ljudi. Zato so prostovoljni gasilci v bistvu neke vrste nacionalno bogastvo."

Od države pričakujejo le drobne pozornosti

Na status gasilca, posebej na izostanek z delovnega mesta, državo sicer ves čas opozarjajo. Nekaj uspehov že beležijo: delodajalec, ki zaposluje prostovoljne gasilce, lahko med drugim zahteva povračilo izpada dohodka v višini 20 odstotkov nadomestila plače, vključno s pripadajočimi prispevki in davki, ki ga je izplačal za čas gasilčeve odsotnosti. Poleg tega, če se gasilec poškoduje na intervenciji, prvih 30 dni bolniške ne gre na račun delodajalca, ampak je to strošek države.

A nekateri se prostovoljnih gasilcev še vedno otepajo, zato predsednik gasilske zveze predlaga rešitev v dodatni stimulaciji delodajalcev: "To bi najlažje izvedli s spremembo davčne zakonodaje. Delodajalec, ki zaposluje invalida ali rešuje prvo zaposlitev, ima določene olajšave. Enako bi lahko veljalo za gasilce."

Država pa bi lahko po njegovem mnenju z drobnimi pozornostmi nagradila tudi same gasilce, ki bore malo zahtevajo v zameno za neprestano usposabljanje, pripravljanje in izvajanje življenjsko nevarnih nalog. "Pričakujejo pa, da država vidi in ceni njihovo delo in trud. V tem smislu bi jih lahko stimulirala s popustom pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju, možnostjo olajšav pri dohodnini in podobnih ugodnostih, kot jih imajo vojni veterani."

Za prihodnost gasilstva se ni treba bati

Trenutno država sofinancira le zdravniške preglede za gasilce, ki opravljajo zahtevnejše naloge. Preostalim gasilcem osnovne preglede krijejo društva, prav tako določena namenska usposabljanja in osebno zaščitno opremo. Malce ironično je le, da morajo svoje uniforme - tudi do 50 odstotkov cene - sofinancirati gasilci sami. Prav tako sami organizirajo nabirke za nakup novih gasilskih vozil, in sicer z raznimi tombolami, srečelovi in prodajo novoletnih koledarjev. "Se pravi, da sami zbirajo denar za nakup opreme, čeprav bi morale po zakonu o gasilstvu pogoje za njihovo delo zagotoviti lokalne skupnosti," opozori Klarič.

A kljub včasih mačehovskemu odnosu države in lokalnih skupnosti so s statusom, ki ga uživajo - še posebno med običajnimi ljudmi - prostovoljni gasilci zadovoljni. Ljudje jim glede na javnomnenjske raziskave zaupajo bolj kot drugim uniformirancem, zato se po Klaričevem prepričanju tudi za prihodnost gasilstva ni treba bati. "Leta 1991 smo trepetali, da bo začelo članstvo upadati, a se je zgodilo ravno nasprotno. Načrtno kadrujemo, povezujemo se z osnovnimi šolami in mlade, komaj šestletne fantiče vabimo v gasilsko organizacijo. Ko odrastejo, eden ali dva od desetih postaneta tudi operativna gasilca."

Edina nevarnost, ki tačas preti prostovoljnemu gasilstvu, je po Klaričevem mnenju recesija in z njo povezani varčevalni ukrepi. Verjame pa, da se tisti, ki v tej deželi odločajo, zavedajo, da se z varnostjo ne gre igrati.