Vojka Povše Krasnik
Otakarjev urbar navaja, da je bilo leta 1524 na Dolu pet kmetij in dva mlina. Sedanja Klemenova kmetija, v preteklosti Žagarjeva, je bila županska kmetija. Kmetje so imeli vinograde, ki so se razprostirali pod obronki Brniške rebri in Javorja. Stara dolska cerkev je stala na mestu sedanje, na mali vzpetini, leta 1853 se je podrl stari stolp in zgradili so novega. Okoli cerkve je bilo pokopališče, obdano z zidom in leta 1831 so ga opustili, piše Janko Orožen v knjigi Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. Novo renesančno cerkev so pozidali leta 1908, v neposredni soseščini pa je leta 1911 Italijan Massimo Fantinutti zgradil še župnišče.
Med vladavino Marije Terezije so manjše kraje povezali z večjimi in leta 1771 so v vojaške namene označili hiše s številkami ter ustvarili popisne ali konskripcijske občine. Dol pri Hrastniku je bil popisna občina in že takrat je ljudsko ime zmagalo nad cerkvenim svetim Jakobom. Leta 1825 so vsa zemljišča premerili, da bi napravili nov kataster zaradi davkov in tako so nastale nove katastrske in davčne občine. Leta 1860 je bila na Dolu pozidana prva osnovna šola, zdaj v tej dotrajani stavbi domujejo gasilci. Novo osnovno šolo kraljice Marije so zgradili po prvi svetovni vojni in je bila ena najmodernejših v tistem času; v njej si še dandanes otroci nabirajo znanje. Leta 1880 je bilo na Dolu 122 hiš in leta 1897 so dobili pogodbeno pošto pri Majcnu. Od leta 1862 so pripravljali po štiri letne in živinske sejme. Do danes se je ohranil le sejem na dan 40 mučenikov, 10. marca.
Pravi razcvet obrtništva
Zanimivo je, da je bilo pred prvo in drugo svetovno vojno na Dolu veliko rokodelcev, okoli cerkve pa so bile gostilne. Dolsko gostilničarstvo sega v leto 1870. Prva gostilna je bila pri Kovaču pri Jerčki, ob cerkvi je bila Dragarjeva, malo vstran Peklarjeva, Drakslerjeva, imenovana županova, in Petrova. Leta 1880 je nastala Laznikova Kolenčeva gostilna.
Okoli cerkve so bili obrtniki, fotograf, urar, čevljar, kovač in mesar
Na županovi domačiji je gospodaril župan Jakob Draksler z ženo Justino. Še danes starejši krajani omenjajo županovo hišo. Po prvi svetovni vojni je Dol oživel in pozidane so bile številne zgradbe, ki so kraju v ponos še danes. Zgrajena je bila hiša s trgovino gospoda Kotnika, zraven gospoda Sartorija, občina je dobila svoje prostore, zdaj v tej zgradbi domujeta krajevna skupnost in društvo upokojencev. Pod vodstvom župana Jakoba Drakslerja so leta 1926 zgradili vodovod in zajetje, ki ga zdaj komunalci posodabljajo. Zgradili so tudi izolirnico na Brnici, novo šolo na Kalu, 1. aprila 1918 so ustanovili kmetsko nabavno in prodajno zadrugo, pozneje še kmetsko-delavsko hranilnico in posojilnico. Veliko zaslug je imel Jakob Draksler tudi za razvoj čebelarstva, sadjarstva in kmetijstva v občini in na njegovo pobudo so ustanovili tudi olepševalno društvo. Čeprav je na vrata že v tistem obdobju trkala svetovna gospodarska kriza, je občina Dol doživela pravi razcvet.
Vse to je zgodovina in na preteklost lahko Dolani gledajo s ponosom. Da bi kaj več zvedeli o delu in zasebnem življenju pokojnega, cenjenega in uglednega župana Dola Jakoba Drakslerja, smo poklepetali z vnukovo ženo Dragico Draksler. Vnuk Rado je bil na službeni poti, a na dedka in babico ima prijetne spomine ter še vedno hrani številne fotografije in stare zaklade.
Šiviljstvo, trgovina in gostilna
Ob pripovedovanju smo izvedeli, da je imel Jakob rad ljudi, posebno otroke, pa tudi živali, tako da so pri hiši vedno imeli nemškega ovčarja. Bil je ugleden, umirjen in preudaren mož. Žena Justina je rodila punčko, ki je po dveh letih umrla. Pozneje sta se zakonca odločila, da posvojita otroka. Za posvojitev so si v tistem času župani dopisovali in v igri so bili trije kandidati. Izbrali so Jakoba, ki je predlagal Gustla.
Pri Drakslerjevih so imeli šiviljstvo, trgovino in gostilno. Gostilno so leta 1954 zaprli zaradi prezahtevnih predpisov. V hiši je še shranjena knjiga gostov, kjer je z lepo pisavo napisanih več uglednih imen. Med gosti najdemo Zagrebčane, Celjane, Dolenjce, Korošce, Gorenjce in tudi pohvalne besede o dobri kuhinji ter dovršeni postrežbi. Justina je kuhala tudi za šolo. V njeno gostilno so zelo radi prihajali tudi domačini. Podpirala je razvoj gasilstva na vasi in bila je botra gasilni brizgalni.
Žena Justina je bila izučena šivilja in je organizirala šiviljske tečaje ter ženskam posredovala nekaj znanja. Bila je izvrstna gostilničarka in kuharica. Dragi še hrani orumenelo knjigo iz leta 1931 Kuharica v kmečki, delavski in preprosti meščanski hiši, ki jo je izdala družba svetega Mohorja. Justina je igrala tudi citre in shranjene so še zbirke pesmi in not.
Bogata dediščina skrita v županovi hiši
Ko obiskovalec stopi v "županovo hišo", mu zastane korak. Visoki stropi, debeli zidovi, a v njih veliko topline. V kuhinji je še star zidan štedilnik, kjer še danes segrejejo vodo in spečejo potico, ob strani pa se suši perilo. Kredenca ima svoj pomen. Na steni visi sto let stara ura, ki še tiktaka, na stropu je svetilka s stekleničko in petrolejem. Rado in Dragi še vedno hranita županovo mizo, staro pohištvo, orumenele dokumente in vezane Slovence iz leta 1926 do 1929. Tudi Radova pokojna mama Lojzka je znala skrbno čuvati dediščino.
Ko je v mrzlem februarju 1940 po kratki bolezni umrl župan Jakob, so imeli pri hiši psa Peruna. Pes je poiskal grob, ležal ob njem tri dni in poginil. Vsi ti spomini ostajajo vnuku Radu in tudi on ima štirinožnega zvestega prijatelja.