Ta odločitev je nehvaležna, zato ker podpredsedniški kandidat na poti v Belo hišo lahko nekoliko pomaga, na drugi strani pa lahko neposrečena izbira precej škodi, kot se je nazadnje pokazalo pred štirimi leti z republikansko podpredsedniško kandidatko Sarah Palin.

Zaradi predvolilne matematike predsedniški kandidati pri izbiri upoštevajo nekaj kriterijev. Običajno se odločijo za takšnega politika, ki bo uravnotežil navezo. Če je predsedniški kandidat iz liberalnejšega dela države, skuša izbrati nekoga iz bolj konservativnega dela (primer Kennedy - Johnson). Če je predsedniški kandidat mlajši in v določenem pomembnem segmentu politike, denimo zunanji politiki, neizkušen, skuša izbrati nekoga, ki bo to vrzel zapolni (Obama - Biden). Poleg tega pri izbiri upoštevajo, iz katere zvezne države prihaja kandidat - prednost je, če je iz takšne, kjer je volilna zmaga dosegljiva, a ne zagotovljena in torej lahko pripomore k dodatnim elektorskim glasovom na volitvah. Pomembno je tudi, kam s svojimi političnimi stališči sodi na lestvici od desne proti levi: če javnost predsedniškega kandidata dojema kot sredinskega, bo izbral nekoga, ki bo znal na noge dvigniti bolj zagrizeno krilo stranke in ga prepričati, naj se odpravi na volitve. Če je tak sam kandidat, bo izbral nekoga, ki je bliže sredini.

Velja za zglednega konservativca

Vse kriterije, ki sicer niso zacementirani, a so precejšnja stalnica, je stežka uresničiti, saj se redko najde takšen idealen podpredsedniški kandidat. Kaj torej Mittu Romneyju prinaša Paul Ryan, 42-letni kongresnik iz Wisconsina in predsednik proračunskega odbora v predstavniškem domu, ki ga je Romney izbral za sopotnika na svoji najpomembnejši politični poti v življenju? Morda glavno za Romneyja je dejstvo, da Ryan kljub nekaterim "grehom" v kongresu velja za zglednega konservativca, ki ga je za svojega očitno vzelo konservativno gibanje čajank in bo kot takšen postal gonilna sila nagovarjanja desnice. Romneyju namreč zaradi njegove politične preteklosti, predvsem v času guvernerstva v Massachussetsu, mnogi dodajajo oznako RINO, kar je okrajšava za "republikanec samo po imenu", ne pa tudi po prepričanju. Ali drugače, očitajo mu politično neverodostojnost in spreminjanje stališč po potrebi. Romney očitno in bržkone pravilno ocenjuje, da bo na tokratnih predsedniških volitvah, ki se jih oprijema vzdevek enih najbolj dolgočasnih v desetletjih, glavno vlogo spet odigrala volilna udeležba. Za zmago v nekaterih ključnih zveznih državah bo še pomembneje od pridobivanja glasov sredinskih volilcev prepričati bolj konservativne republikanske volilce, naj sploh gredo volit. In tu bo adut Ryan. Gre za politika, ki je svojo prepričanje oblikoval ob prebiranju Miltona Friedmana in drugih avtorjev, zagovornikov prostega trga, privatizacije in nevmešavanja države, kot svoj največji vpliv pa navedel pisateljico in filozofinjo Any Rand, ki je zagovarjala podobne ideje. Čeprav se je idejam prostega trga in fiskalnega konservatizma v kongresu nekajkrat izneveril, denimo s podporo prvemu in kasneje propadlemu predlogu državnega reševanja avtomobilske industrije ali s podporo ukrepom, ki so povečevali proračunske primanjkljaje, je njegov konservativni rezime kar zgleden. Je odločen nasprotnik pravice do splava in istospolnih porok, zagovornik pravice do prostega nakupa orožja ter kritik politike o omejevanju toplogrednih izpustov in trgovanja z njimi.

Za Romneyja je drugi Ryanov adut država, iz katere prihaja. Ryan je rojen v Wisconsinu, eni od osmih ameriških zveznih držav, za katere ankete trenutno ne morejo zanesljivo napovedati, ali bo tam zmagal Obama ali Romney. V teh osmih državah bodo odločali o zmagovalcu, Wisconsin z desetimi elektorskimi glasovi pa je četrta največja med njimi za Florido, Ohiom in Virginijo. Da bo v bitki za Belo hišo "sin Wisconsina", naj bi torej pomagalo Romneyju, da se približa Beli hiši. Po trenutnem štetju, ki se v poltretjem mesecu do volitev sicer še lahko obrne, ima teh osem držav skupno 95 elektorskih glasov. Glede na porazdelitev ostalih glasov jih Obama od tega za zmago potrebuje najmanj 33, Romney pa najmanj 64. Desetica iz Wisconsina je zanj skoraj nujna.

Ryan je v Wisconsinu preživel dobršen del življenja in je še vedno doma v rodnem Janesvillu. Oče je bil Irec, mati pa nemško-angleškega porekla. Ko je imel šest let, je očeta pri 55 letih zadela srčna kap, podobno kot starega očeta in pradeda. Zaradi tega Ryan zelo skrbi za zdravo življenje, veliko telovadi in pleza, kar mu je skupaj z videzom po oceni spletne opravljive strani TMZ.com prislužilo sloves najbolj čednega podpredsedniškega kandidata v zgodovini. S številnimi športi se je ukvarjal že v mladosti, tudi med študijem v Ohiu, kjer je diplomiral in magistriral iz ekonomije in političnih ved in kjer je tudi v pogovorih z liberalnim mentorjem začel dokončno oblikovati politično prepričanje. Nato se je srečal s politiko v Washingtonu, delal v pisarni senatorja iz Wisconsina in pri 26 letih pomagal pisati govore Jacku Kempu, ki je bil leta 1996 republikanski podpredsedniški kandidat, torej to, kar je zdaj postal Ryan. Po vrnitvi v Wisconsin je bil leta 1998 izvoljen za poslanca v zveznem kongresu za dve leti in nato še na vseh šestih volitvah, ki so sledile.

Izbira, ki prinaša tudi kakšno pomanjkljivost

V predstavniškem domu se je počasi prebijal navzgor, lani pa se je zavihtel na čelo odbora za proračun kot njegov najmlajši predsednik v zgodovini. Leta 2008 je Ryan predstavil svoj predlog proračuna, ki ga je poimenoval načrt za ameriško prihodnost, podobno pa je storil še v naslednjih dveh letih. Kot je o tem v daljšem prispevku pisala revija New Yorker, se republikanci za njegov program niso pretirano zmenili iz taktičnih razlogov, saj so hoteli zaradi stagnacije gospodarstva zgolj kritizirati Obamo, ne da bi mu ponudili alternativo, s katero bi lahko vlekel primerjave. Zato pa je Obama ocenil, da velja izpostaviti Ryanov predlog, ki je med drugim predvideval znatne spremembe v programih zdravstvenega zavarovanja za starejše in revnejše Medicare in Medicaid ter tudi pokojninskega sistema, na kar je večina javnosti občutljiva. Skušal ga je predstaviti kot predlog republikanske stranke in to mu je v precejšnji meri tudi uspelo, Ryanu pa dvignilo prepoznavnost. In zdaj, ko je Romney izbral Ryana, bo ta proračunski predlog nedvomno "postal" tudi Romneyjev, kar za slednjega prinaša tveganje, ki pa ga je očitno bil pripravljen sprejeti. Ryanova izbira pa prinaša še kakšno pomanjkljivost, denimo njegovo dvanajstletno delo v kongresu, zaradi česar bo Romney težje kritiziral Washington, kar je stalnica v predvolilnih kampanjah, pa tudi zunanjepolitično je Ryan neizkušen, čeprav globalna politika v kampanji za zdaj ni imela kakšne vloge.

Pričakovati pa je, da bo Ryan s svojim znanjem financ dobro Romneyjevo orožje za napade na Obamo, čigar najšibkejša točka v kampanji je prav neokrevanje ali počasno okrevanje ameriškega gospodarstva. To pa je tudi ena glavnih nalog podpredsedniških kandidatov: izredno ostro kritizirati nasprotnega predsedniškega kandidata, da si s tem rok do te mere ni potrebno mazati "šefu". In Ryan se v nastopih za razliko od Sarah Palin pred štirimi leti po prvih govorih sodeč zna solidno obrniti. Zdaj je v obdobju, ko se bo volilcem izdatno predstavljal, nato pa sledi njegov prvi veliki vrhunec in preizkušnja na konvenciji republikanske stranke, ki bo potekala prihodnji teden v Tampi na Floridi.