Kreativna renesansa pa ni edino, kar nam The Stranglers v tem trenutku ponujajo. Bolj čudi spoznanje, da vsebine, s katerimi so nekoč nagovorili punkovsko in novovalovsko generacijo, še danes niso "passe". Še več, dobivajo novo težo v svetu, kjer vladata pohlep in neoliberalizem, ki sta nekdanje heroje prilagodila svojemu modelu in s tem poslala na smetišče zgodovine. Kaj se je zgodilo z njimi? Na to vprašanje ni odgovora. Stranglersi so ga odločeni iskati naprej, saj jim leta ne pridejo do živega. Na koncertu so še vedno kompaktni in provokativni - in žilavi, saj je "JJ" Burnel že kmalu po celovečernem nastopu z dodatki zbrano odgovarjal na vprašanja, poleg tega pa še "miril" Dava Greenfielda, ki ga je prekinjal s ciničnimi dovtipi.

Če se najprej poigramo s številkami - od prvenca Rattus Norvegicus je minilo natanko 35 let. V tem času ste izdali 17 studijskih albumov, večkrat obkrožili svet, a še vedno nimate dovolj. Kako vam je uspelo vztrajati ves ta čas?

Razlog je sila preprost - noben korak v naši karieri ni bil načrtovan. Takoj ko bi začeli delati na ta način, bi to pomenilo konec The Stranglers. Vsa glasba se nam je dobesedno zgodila, najprej pub rock, potem punk in nato še ves postpunkovski univerzum. Nikoli nismo želeli vplivati na dogajanje okoli nas. Koncentrirali smo se samo na skupino in odnose med nami. Ti niso bili vedno rožnati, a smo že na samem začetku vedeli, da smo stopili na zelo spolzek teren, kjer bo treba odnose večkrat obnoviti. Če pogledate naše vrstnike, se lahko le redko kateri bend pohvali z neprekinjeno dolgoletno kariero. Ko smo postali del punk gibanja, je namreč veljalo nenapisano pravilo, da noben bend ne bo trajal več kot nekaj let. The Stranglers si nismo izmislili nasprotovanja in upora, mi smo se samo prilagodili sodobnim tokovom na pošten način.

Zgodbo vseeno lahko malce zapletemo: če poslušamo aktualni album Giants, najdemo na njem praktično vse rešitve, s katerimi ste napovedali čas, ki se je šele imel zgoditi.

To je verjetno, več kot verjetno, saj so naši koncepti del našega DNK. Veliko smo vplivali tudi sami nase. Znali smo slediti okolici, razumeti trenutne trende, a jih kasneje izpeljati po svoje. Ta korak nam je uspel zlasti z albumoma The Gospel According to The Meninblack in La Folie leta 1981. Z njima smo poslušalce povabili na temno stran, še preden je novi val črnino posrkal vase.

Ali s tega stališča Giants lahko razumemo tudi kot posvetilo vaši bogati karieri, kot album, s katerim je krog sklenjen?

Četudi nekateri v njem slišijo naše slovo, sam ne razmišljam tako, ker bi to pomenilo, da gre za naš poslednji album. To ni občutek, ki ga trenutno gojim. Da nismo operirali samo z enim konceptom, je bila stvar navdiha, pa tudi med Suite XVI in Giants je preteklo šest let in vmes so se nekatere ideje nadgradile, druge izpustile, tretje ponovile. Kot sem dejal, The Stranglers smo vedno bili inspiracija samim sebi, s čimer smo zunanje dejavnike znižali na minimum ter glasbene rešitve poiskali pri sebi. Mnoge je to zmotilo, a zaupanje v nas same je bilo tako veliko, da se nanje nismo ozirali.

Naslovnica govori drugače - na njej visite obešeni, kar nekako daje slutiti neki konec.

Sliko lahko preberete tudi drugače - še vedno vztrajamo ("still hanging on").

Se pravi, da ste odkrili magično formulo, ki vam je in bo pomagala preživeti?

Nedotakljivost ni vse, veliko je odvisno od talenta. Če bi se izpraznili po prvem ali drugem albumu, potem nam nihče ne bi mogel pomagati. Odnosi bi postali napeti, mi pa smo ravno z The Raven našli novo ravnotežje. Poleg tega nikoli ne smeš pozabiti, zakaj si se začel ukvarjati z rock'n'rollom. Če te slava zasvoji, potem si v nevarnosti, da ne znaš pravilno reagirati, ko uspeh čez noč izgine. In to te uniči! Redko kdo se obdrži na vrhu. Padci so prisotni v vsakem primeru - ne glede na to, ali si del mainstreama ali alternative. Mi smo se znali soočiti z njimi, saj smo se držali svojih načel. A najpomembneje je bilo, da smo vedno uživali v igranju skupaj.

Ali je bilo veliko trenutkov v vaši karieri, ko o The Stranglers leta 2012 ne bi mogli govoriti?

Kar nekajkrat, a najbližje smo bili takrat, ko nas je zapustil Hugh Cornwell.

Lahko bi dejali, da ste njegov odhod preživeli z nekaj praskami, ki pa so se relativno hitro zacelile. Ali ga kdaj pogrešate?

Nikakor ne. Poskušal sem ga poklicati, vendar mi je odložil telefon. Takrat smo se odločili, da za nas ne obstaja več. Ko enkrat zapustiš The Stranglers, poti nazaj ni več. V posmeh vsem zlobnim govoricam smo dokazali, da lahko preživimo tudi brez njega, da nam gre celo bolje, kot nam je šlo z njim. Imamo veliko razprodanih koncertov. Nihče ne sme izstopati iz celote. Hugh je hotel postati novi Sting, imeti filmsko in solo kariero. Danes igra v barih pred dvajsetimi poslušalci.

Določene rešitve, kot je prihajajoča ekspanzija gotha in temnega novega vala, ste - poleg skupine The Damned - res začutili.

Te ugotovitve veljajo zgolj s pogledom nazaj, v aktualnem trenutku jih je težko razbrati. Oprli smo se na instinkt in v nekih pogledih nam je res uspelo napovedati čas. Nikoli nismo sledili trendom - če trendom ne slediš, se zgodi, da jih ustvariš. Da smo čas začutili, se je pač zgodilo, nobenega velikega načrta ni bilo zadaj. Danes berem, kako je naša glasba še vedno aktualna, a nihče ne ve, da nas je na začetku zavrnilo okoli petindvajset založb z obrazložitvijo, da smo za časom, da zvenimo kot nekaj iz šestdesetih.

Tudi punkovska scena vas je izobčila, vsi so vas imeli za "outsiderje".

Kar zadeva mene, je bilo to v redu, saj nikdar nočem pripadati nikomur. Tudi sam ne bi bil rad včlanjen v klub, ki bi me imel za člana; Groucho Marx je rekel nekaj podobnega. Biti zunaj je bila dodatna moč za vse nas, saj smo morali trdo delati, da smo ohranili pridobljeni status. Zasedbam, kot sta Sex Pistols ali Clash, kaj takega ni bilo potrebno. Prav njim smo šli najbolj v nos, saj smo The Stranglers predstavljali London pred gostovanji Ramones in Patti Smith na Otoku. Lahko si predstavljate, kaj vse je moralo rojiti po glavi preračunljivcu Malcolmu McLarnu. Mediji so bili na njihovi strani, zato smo pristali med izobčenci.

Danes je slika obrnjena, mediji kar tekmujejo s pohvalami na vaš račun - kako si razlagate ta preobrat?

Vsi novinarji in kritiki, ki so nas sovražili, so danes mrtvi! Propadli so tudi številni časopisi, ki so grdo pisali o nas. The Stranglers smo zadnji preživeli. Zmagovalci! (Dave iz ozadja: "Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje!")

Ali je napačno tudi spoznanje, da je pesem No More Heroes aktualna še danes, mogoče celo bolj kot v času njenega nastanka?

Žalostno je, da moramo ugotavljati za nazaj, da se pravzaprav nič ni spremenilo. Prav to pesem dela aktualno še danes. Obstajajo velike razlike. Nekoč so bila močna socialna gibanja, danes so ljudje pasivni. Pogrešam napredne ideje, pogrešam tisti vonj sprememb, ki nas je takrat prepričal, da je pesem nastala. Danes smo dobesedno začarani. Čakamo, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe. Tudi ko se pojavi niansa upora, nismo prepričani, za kaj pri vsej stvari gre. Raje jo ignoriramo ter pustimo, da ugasne. Podredili so si nas, mi pa bolestno "uživamo" v tem stanju otrplosti.

Kdo ali kje so potem ti velikani, ki jih kličete na zadnjem albumu?

O velikanih je danes nemogoče govoriti, saj jih ni več. Večinoma so pomrli ali bili odstranjeni. Pozabite na vse samooklicane demokrate, prav tako so pokvarjeni in podkupljeni kot politiki v totalitarnih sistemih. Razlike med njimi ni nobene, zato pa so si v laseh, ker se "grebejo" še za tistih nekaj drobtin, ki so ostale. Na Zahodu še vedno delamo povsem iste napake kot nekoč - skušamo vsiliti naša zahodna prepričanja in religijo ljudem, ki nimajo te tradicije. Ki nimajo nič skupnega z našo miselnostjo. To je sprevrženo! Pravih velikanov ni več, vsi so namreč podvrženi materializmu in korupciji. Primanjkuje tudi strpnih vizionarjev, poudarjam - strpnih!

Zlasti za popkulturo velja naslednje: dlje časa ko si na sceni, težje je biti inovativen. The Stranglers ste v novem tisočletju dokazali prav nasprotno.

Podoživljati preteklost, čeprav je bila ta komercialno uspešnejša od sedanjosti, nikoli ni bil naš namen. Odpirali smo se proti prihodnosti, četudi smo v devetdesetih letih nekajkrat zašli, tega ne zanikam. Problematiko skladanja smo vedno prilagodili našim takratnim razmišljanjem in gledali, kako bi stopili korak naprej ali vstran. Naša naloga je bila - starati se in ostati svež!

Četudi ste razvijali in plemenitili svoj zvok, lahko rečemo, da obstaja svojstvena zvočna identiteta The Stranglers. Na primer: če si zavrtimo vaš novi album, že po nekaj taktih uvodne Another Camden Afternoon vemo, da imamo opravka z vami.

Vsakdo, zlasti pa umetnik, mora težiti k enkratnosti. Zvok, ki ga omenjaš, je naš označevalec. Če skušaš biti podoben nekomu, ti mogoče lahko uspe enkrat, potem moraš razviti svojo umetnost. Veliko glasbenikov zato pride in izgine čez noč, ker so hoteli biti nekdo drug. Res pa je, da te "one hit wonderje" narekuje sodobno potrošništvo, ki se hitro naveliča enih in istih obrazov.

Na aktualnem albumu ste si privoščili eksperiment s tango-heavy metalom v skladbi Adios.

Pesem je nastala v goratih predelih Japonske, kjer sem preživel tri mesece. Zato je besedilo v španščini. (Smeh.) V tišini sem dobil glasno idejo in jo razvil. Splet okolja, spominov na tango in naše težnje po eksperimentu je zložil omenjeni hibrid. Z njim smo bili vsi zadovoljni, zato je skladba končala na albumu. Na neki način izstopa tudi My Fickle Resolve, in to zaradi Jetovega metličnega igranja bobnov. Danes ni veliko rockerskih bobnarjev, ki bi znali tako prefinjeno "pometati" po bobnih.

Vašo identiteto so začinile klaviature, in sicer v času, ko so že izginjale iz formacije in so jih preglasile surove kitare.

The Stranglers si brez klaviatur ni mogoče predstavljati, ne leta 1975 in ne leta 2012. Na začetku so nas imeli za heretike, ker so klaviature gradile naš "sound", kasneje so jih mnogi kritiki kovali v zvezde. Veliko skladb je nastalo prav na osnovi Davovega igranja, ki je posebno tudi za klaviaturiste. S svojimi tehnikami ni samo barval naše zvočne podobe, temveč ji je dal tudi volumen. Poleg tega je Dave enkratna pojava. Kadar koli smo mu dali nalogo, da se prilagodi preostalim v bendu, je iz prilagoditve potegnil največ. Zato ga bomo obdržali še naprej…

Kaj pa komentar, da pevec Baz Warne zveni kot Mark Knopfler?

Vprašati morate njega, sam nikoli ne bi dal te primerjave. Zdi se mi obupna.

Nekaj v zvezi z Dire Straits ostaja preslišano - redko kdo ve, da so začeli tako kot vi, kot pub rock band…

In ne samo to, leta 1976 so celo igrali v istih pubih kot mi. V Hope & Anchor v Islingtonu so nastopali ob ponedeljkih, medtem ko je nam pripadla nedelja. Njih je hodilo poslušat okoli dvajset poslušalcev, nas trije. (Dave: "Samo eden! Prvo nedeljo je prišel samo eden. Posedli smo ga na oder in igrali po njegovih željah.") To je bil čas Dr. Feelgood in 101ers. Špili v pubih so bili poučni za vse nas - pomagali so nam preživeti, saj si na licu mesta dobil odziv, kdaj si postal dolgočasen ali šel čez mejo. Publika je bila zahtevna, žaljivke so bile še najmanjši problem. Večkrat si prestregel tudi kakšno steklenico. V pubih smo se naučili tudi hitro pospraviti opremo in pobegniti domov.

Čeprav se izogibate vsakršni komercializaciji, ste tudi vi izdali več verzij zadnjega albuma, vedoč, da oboževalci ne izbirajo sredstev pri zbiranju celotnega opusa.

Album kot tak je samo eden, a smo mu kasneje dodali še akustični set. Mnogi namreč ne vedo, da izvajamo pesmi tudi v akustičnih verzijah. In prav uživamo v teh špilih. Skladbe dobijo novo, predrugačeno obliko. So bolj jazzovsko naravnane, izbor pa odpade na številne pesmi, ki jih na "normalnih" koncertih ne izvajamo.

Vaši oboževalci so bili dostikrat tudi borbeno razpoloženi. Na Wembleyju so se leta 1979 stepli z oboževalci skupine The Who…

Mislim, da ni bilo tako. Množičen pretep je res bil, vendar so oboževalci The Stranglers in The Who stopili skupaj proti oboževalcem AC/DC. Priznati moram, da je bil pogled res impresiven. Stal sem na odru in gledal, kako se deset tisoč ljudi mlati med seboj.

Glede na to, da imate črni pas v karateju in ste bili takrat znani po nizki tolerančni stopnji, ali vas ni zamikalo, da bi skočili z odra in se pridružili pretepu?

Varneje je bilo na odru!

Mislite, da smo vas ujeli na zadnji turneji skupine?

Po pravici povedano, ne vem. Upam, da se še kdaj podamo na pot, vendar nikoli ne moreš biti prepričan. Jet je na primer še vedno član benda, v studiu nemoteno sodeluje, tudi turnejo je začel, a je pri svojih letih preveč šibak, da bi jo nadaljeval. Ian, ki je nadomestil Jeta na bobnih, je nocoj z nami odigral stopeti koncert. Pred tem je bil deset let Jetov "roadie", z nami je treniral od svojega osemnajstega leta. Ne razmišljam, kaj bo na dolgi rok, pravzaprav niti nočem.