Literarna uspešnica Gorana Vojnovića Čefurji raus! je sprva nastala kot scenarij, šele kasneje pa jo je avtor preoblikoval v roman. Ta je bil leto dni na vrhu najbolj prodajanih knjig v Sloveniji in visoko na lestvici najbolj izposojanih knjig v naših knjižnicah.

Po romanu so letos posneli še film, pri katerem je Vojnović sodeloval tudi z legendo jugoslovanskega filma Abdulahom Sidranom - scenaristom kultnih filmov Emirja Kusturice »Se spominjaš Dolly Bell« in »Oče na službenem potovanju«.

Zgodba o Fužinah, o Marku, Adiju, Acotu in Dejanu, o njihovih čefurskih starših, o seksi voditeljici in nadležnih malih čefurkah, pretepenih šoferjih in gorečih kosovnih odpadih bo tako na na ogled drugo leto. Pogovarjali smo se s scenaristom in režiserjem Goranom Vojnovićem.

Kako je potekalo snemanje, kakšni zapleti ...?

Na samem snemanju nekih zapletov ni bilo, bolj so bile težave v zvezi z okoliščinami snemanja. Prvi denar smo dobili šele pol leta po podpisu pogodbe, skratka, namesto februarja, smo sredstva dobili konec avgusta. Takrat pa smo v bistvu že vse posneli. Ta pritisk med snemanjem seveda ni bil najbolj prijeten. Ampak kljub temu smo oddelali kot se spodobi. Uspeli smo ohranjati pozitivno, kreativno atmosfero in naredili nekaj, na kar smo lahko ponosni.

Film je sedaj šele v začetnih fazah post-produkcije... Kakšna so pričakovanja glede končnega izdelka?

Sicer je še prezgodaj govoriti kakšen bo končni izdelek, vendar je vse potekalo po načrtih in brez večjih zapletov. Občutki pa so zaenkrat dobri. Mislim, da je celotna ekipa zadovoljna s tem, kar smo ustvarili. Trenutno pa smo tudi polni vtisov, zato mogoče nisem najbolj objektiven pri celotni stvari. Vsekakor upam, da bomo naredili privlačen film.

Kje je potekalo snemanje?

V glavnem smo snemali v Ljubljani, skoraj v  celoti na Fužinah, zadnje tri dni pa smo preživeli v Bosni.

Koliko snemalnih dni ste potrebovali?

Snemali smo 32 dni, tri dni že junija, v okviru glavnega sklopa pa še 29.

Kako pa so potekale avdicije? Na kaj ste bili pozorni pri iskanju igralske zasedbe?

Ko izbiraš, sploh mlade igralce, nimaš neke fiksne ideje. Dejansko se zavedaš, da boš moral delati s tistim, kar pač najdeš. Smo pa imeli ogromno srečo, saj smo dobili štiri zelo nadarjene fante, ki so zelo ustrezali temu kar smo iskali. Je pa tudi res, da je vsak od njih prinesel nekaj svojega, nekaj s čimer je nadgradil tisto prvotno vizijo.

Glavni liki so bili pred tem še neizkušeni v igralskem poslu?

Vsi so na nek način naturščiki, čeprav je glavni igralec Benjamin Krnetić študent tretjega letnika Akademije. Ampak za vse je bil to prvi večji film. Tu so se v bistvu prvič spoznali z načinom dela, s filmsko igro in s tem velikim svetom filma. Mislim, da so odlično opravili svojo nalogo.

To je vaš drugi celovečerni film po Piran Pirano. Je mogoče med delom takrat in danes potegniti kakšne vzporednice?

Težje je bilo ravno zaradi teh finančnih težav, ki sem jih že omenil. Tu so bili tako veliko večji pritiski, verjetno pa smo v produkcijskem smislu morali pristati na kakšen kompromis več. Sicer pa kot režiser verjetno čutiš vedno enak pritisk. Dejstvo, da imaš že posnet film, ti nič ne olajša dela. Oziroma nasprotno. Če si pri prvem filmu misliš, da so ti drugi pripravljeni malce pogledati skozi prste, si pri drugem filmu tega ne moreš več privoščiti. Je pa res, da sem se tega projekta lotil bolj sproščeno in skušal bolj slediti nekim notranjim občutkom. V prvi vrsti sem želel narediti dober film, neobremenjen film, ki bo privlačen za različne generacije.

Kdaj si bo film možno ogledati?

V načrtu imamo, da bo film predstavljen naslednjo jesen. Ta bo sicer končan že prej, gotovo pa bo tudi pred tem predstavljen na filmskem festivalu v Portorožu.

Glede na priljubljenost samega romana Čefurji raus! se najbrž pričakuje, da bo tudi film dosegel kakšen rekord v gledanosti?

To je težko in nehvaležno napovedovati. Z rekordi se je težko obremenjevati, verjetno pa bo film zbudil določeno pozornost in zanimanje. Veliko bralcev knjige si bo ogledalo film, moj cilj pa je, da jim ponudimo nekaj novega. Želim si, da gledalci ne bodo gledali na film kot povzetek knjige, ampak kot film, ki stoji sam zase kot čisto samosvoje umetniško delo.