Štartali smo tipično "zgodaj" in že na počivališču Voklo naleteli na neizmerno gnečo. Izgleda, da se poletje res počasi bliža koncu, saj že vsi bežijo nazaj domov. Podobna zgodba se je odvila tudi na Vršiču. Počutil sem se kot v ljubljanskem BTC-ju. Na vrhu Vršiča, tipično, pobirajo parkirnino (3 € na avto) in ker sem tipičen Gorenjec, smo parkirali pri Erjavčevi koči, kjer je parkirišče brezplačno. Hitro sem vase zbasal sendvič, naložil nahrbtnik na rame in že smo se vzpenjali proti vrhu. Tudi pot na Sleme je bila polna nam podobnih turistov. Z nami je bila tudi 84-letna Špela, ki je pokazala neizmerno vitalnost in vseskozi skakala naokoli. Proti vrhu je sicer malce omagala, vendar je na vrh prišla kot druga, krepkih 5 minut pred ostalimi. Vreme nas ni pustilo na cedilu in pogledi na okoliške vršace so bili fenomenalni. Na vrhu se nismo zadržali dolgo. Po kakšnih dvajsetih minutah smo odpeketali nazaj v dolino.
Po spustu smo odšli na zasluženo pivo v Erjavčevo kočo. No, pivo sem pil samo jaz, ostali so pristali na vodi. Želodci so kmalu zakrulili in ni bilo dolgo, ko sta na mizi zadišala jota in golaž. Hrana je bila dobra, vendar malenkost preslana. Vreme se je popoldan hitro poslabšalo in priletele so prve kaplje ter nas pregnale v kočo. Začuda Špeli v kočo niso dovolili. :)
Z Jako (agencija ENKI) sva ob kosilu padla v debato, zakaj smo včasih znali snemati filme, kot je Kekec, sedaj pa se temu nikakor ne moremo približati. Je razlog v tem, da so včasih pošteno premislili, kako bodo uporabili vsak centimeter filmskega traku, sedaj pa filme »štancajo« kot po tekočem traku?
Za konec smo se odpeljali še do prekrasnih Zelencev in s tem zaključili prečudovit izlet.
P.s.: Ali sem omenil, da je Špela psica? :)
