Pri vsem tem je sposobnost slovenske politike najti krivce za trenutne katastrofalne ekonomske razmere v različnih družbenih segmentih prav neverjetna. Enkrat so to pač potratni in popolnoma nepotrebni javni uslužbenci, drugič leni, nekoristni visokošolski učitelji, tretjič spet pohlepni, neumni in preplačani bankirji ali menedžerji, prav nikdar pa to ni slovenska politika sama in njene napačne, katastrofalne odločitve. Slovenska javnost tako na primer še do danes ni bila seznanjena z resnično temeljito, celovito in ekonomsko relevantno analizo pravih vzrokov za trenutno uničujoče stanje, na podlagi katere bi bilo potem možno izpeljati potrebne in učinkovite ukrepe. Obstoječe populistične ekonomske poenostavitve, lovi na "čarovnice", ki jih je soustvarjala prav politika, in različne ideološke teme tako samo zamegljujejo dejanske vzroke za trenutne alarmantne razmere.

Zapravljena priložnost

Gledano iz pravno-ekonomske perspektive je enciklopedično izpeljani implementaciji evra v času ministra Mramorja v obdobju 2004-2008 sledila popolnoma napačna prociklična fiskalna politika ministra Bajuka s posledičnim pregrevanjem gospodarstva, politično vzpodbujenim in asistiranim prekomernim kreditiranjem, zadolževanjem ter neaktivno centralno banko, katerih uničujoče posledice so vidne danes. Vstop v območje evra je bila seveda velika priložnost, hkrati pa je v skladu z vsemi ekonomskimi teorijami zaradi izgube samostojne monetarne politike zahtevala tudi izjemno previdnost in restriktivno fiskalno politiko. Ta priložnost je bila zapravljena.

Seveda se lahko z zgodovinske oddaljenosti in ob kasneje storjenih učbeniških napakah, na katere je ekonomska stroka ob političnem posmehovanju vseskozi opozarjala, pogovarjamo o tem, ali ni bila morda uvedba evra napačna, preuranjena poteza. Uvedbi evra je, kot je že pojasnil Jože P. Damijan z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani v enem svojih zadnjih komentarjev, sledil še absolutno napačen krizni odziv Pahorjeve vlade z višanjem plač, dvigom minimalne plače in neučinkovitim zadolževanjem. Z novim zadolževanjem v višini okoli 7 milijard evrov tako Pahorjeva vlada ni zagnala ne gospodarstva niti ni sanirala bank, ki so bile v drugih krizno prizadetih državah, kot so recimo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Danska in Francija, deležne absolutne prednostne obravnave in sanacije.

Po dolgih letih napačnih ekonomskih politik je ustanovitev posebne agencije, na katero se bodo prenesle slabe terjatve bank (katerih sanacija bi morala biti opravljena že zdavnaj) in s katero se bodo poizkusili rešiti nakopičeni problemi, tako končno pred vrati. Za zunanjega opazovalca je splošno ocenjevanje te dolgo pričakovane in absolutno nujne poteze predvsem zaradi omejenih informacij o izvedbenem načinu, strukturi in uporabljenem modelu sicer zelo nehvaležno početje. Pa vendar imamo v zadnjem času na voljo kar nekaj podobnih primerov ustanovitev tako imenovanih slabih bank, ki lahko Sloveniji služijo kot vzor ali opomin.

Za primere in različne modele takšnih slabih bank se nam ni treba ozreti prav daleč, saj so jih za reševanje svojih bank in bančnega sistema ob začetku krize uvedle tako Irska, Nemčija, Italija, Velika Britanija, Švica, Španija kot Švedska in Japonska. ZDA so se po drugi strani zaradi svojega specifičnega položaja in neomejene likvidnosti centralne banke svoje banke raje odločile reševati (bailouts) s tako imenovanim Troubled Asset Relief programom, s katerim finančno ministrstvo od bank odkupuje preferenčne delnice in jim s tem v bistvu omogoča dostop do svežega kapitala.

Osnovni koncept slabe banke je zelo preprost, saj banka v principu svojo aktivo razdeli v dve kategoriji. V prvo kategorijo uvrsti nelikvidno, tvegano in toksično aktivo (posojila, premoženje), v drugo pa tisti zdravi del in tako prepreči nadaljnjo kontaminacijo tega zdravega dela. S tem pri investitorjih in svojih partnerjih ponovno vzpostavi zaupanje v svoje finančno stanje, kapitalsko ustreznost, v svojo sposobnost trgovanja, posojanja, izposojanja, povečevanja kapitala itd. Seveda pa je izvedbena raven takšne slabe banke izjemno zahtevna in komplicirana naloga. Pri tem sta poznana dva osnovna načina znotrajbančnega reševanja in dva načina zunajbančnega reševanja. Pri znotrajbančnem načinu banka sama ustanovi interno enoto za prestrukturiranje (primer Dresdner Bank) ali s pridobitvijo državnega jamstva za določena posojila (primer Citibank). Uvedba in izpeljava teh dveh načinov je lahko izredno hitra in enostavna, primerna za banke z nizkim odstotkom toksičnih posojil, ali pa je namenjena zgolj kupovanju prepotrebnega časa za uvedbo kompleksnejšega mehanizma. Pri zunajbančnem načinu reševanja pa sta bila v praksi preizkušena ustanovitev posebne pravne osebe, na katero se prenesejo slabe terjatve, ali pa ustanovitev posebne agencije (pravzaprav nove eksterne slabe banke). Prvega je na primer z ustanovitvijo posebne pravne osebe pri Švicarski narodni banki, na katero je UBS prenesla za okoli 24 milijard evrov nelikvidne aktive, uporabila Švica. Drugi model z ustanovitvijo nove agencije, slabe banke, pa velja za najbolj preizkušenega pri velikem odstotku toksične aktive v celotni ekonomiji. Za uspešen primer takšnega urejanja velja Švedska, ki je v letih 1991-1993 z uporabo 2 odstotkov BDP rešila resno bančno krizo, v kateri je bilo pet od sedmih švedskih bank s skoraj 90-odstotnim tržnim deležem insolventnih. Švedska, od politike popolnoma neodvisna agencija Secorum je nato upravljala toksične terjatve bank in jih po uspešno opravljeni sanaciji spet prodala.

Brez zagotovil o uspehu

A sama vzpostavitev agencije (slabe banke) po švedskem modelu še ne pomeni rešitve za bančni sistem in odpravo kreditnega krča. Uspeh takšne slabe banke namreč ni zagotovljen sam po sebi in rezultata se dejansko ne da napovedati. Ravno nasprotno, Irska izkušnja govori, da je možnost katastrofe izjemno velika in v skrajnem primeru bi lahko prišlo do recimo popolne izgube zaupanja komitentov in posledičnega katastrofičnega umikanja depozitov ali pa do tako imenovanega japonskega scenarija ekonomske stagflacije in izgubljenega desetletja. Poleg tega bodo banke s prenosom izgubile del svoje aktive in bodo tako morebiti še šibkejše (dokapitalizacija?), hkrati pa bo s prenosom nemudoma razgaljen dejanski, potencialno šokanten obseg izgub. Implementacija švedskega modela je zaradi različnih vzrokov, kot so odsotnost lastne monetarne politike, drugačne globalne makroekonomske razmere, splošno nezaupanje v nosilce oblasti in globalna ekonomska kriza, zato lahko silno nevarna. V kolikor pa se dejansko odločimo za takšen švedski model, so njihove izkušnje neprecenljive. Popolna politična enotnost, bianco državno jamstvo za vse obveznosti bančnega sistema, takojšnje ukrepanje, ustrezno pravno in institucionalno ogrodje, neomejeno financiranje, popolno razkritje vseh informacij vseh vpletenih strani, ukrepi za preprečevanje moralnega hazarda zasebnih so/lastnikov bank, neodvisnost agencije ter absolutno hkratni in učinkoviti makroekonomski ukrepi (pokojninska reforma, reforma trga dela itd.), ki naj simultano končajo krizo v realnem in finančnem sektorju in vzpostavijo izgubljeno zaupanje na mednarodnih finančnih trgih, so tisti absolutno nujni predpogoji za uspeh takšne potencialne slabe banke. Poleg tega pa se moramo tudi zavedati, da bo reševanje bank dolgotrajen (desetletje?) in zahteven proces, odvisen predvsem od velikosti toksičnih terjatev.

Izbrani model in z njim povezan sklop ekonomskih ukrepov sta tako ena izmed naših zadnjih priložnosti za preprečitev črnega scenarija. Vlada in politika morata z enotnostjo vzpostaviti izgubljeno zaupanje na mednarodnih finančnih trgih, pomiriti morata strahove med potrošniki in poslovneži, in to ne z lažmi o dejanski ekonomski situaciji, ampak s projiciranjem obvladovanja položaja, samozavesti, odločnosti in enotnosti! Časa za ukrepanje nam preprosto zmanjkuje, saj so v tej neusmiljeni igri to resnično ene izmed naših zadnjih kart.

Doc. dr. Mitja Kovač, LL.M., Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani