Ker menim, da gre v primeru načrtovanega rušenja velikega števila objektov v Bohinju za napako, sem predlagal in pozival odgovorne na pogovor in sporazumno rešitev problema. Sogovornika zaenkrat ni, odgovore dobivam posredno, in tale intervju z gospodom Šolarjem verjetno sodi v to kategorijo. Ob ščitenju občinskih ter tudi legitimnih svojih interesov ščitim predvsem interese velikega števila občanov, ki jim okoljska zakonodaja dodobra otežuje življenje v Parku. Da moramo omejitve sprejemati kot priložnosti oziroma izziv, so pravljice, ki se tudi na državni ravni vsaj zaenkrat še niso pokazale kot verjetne. Le da kriza omejitev in prepovedi v Bohinju traja že neprimerno dlje časa. Gospod Šolar nam očita nespoštovanje zakonov, hkrati pa sam spretno navaja argumente, zakaj se namerava tudi sam kot direktor TNP izogniti zakonu, ki mu nalaga, da sedež Parka preseli v Bohinj.
In tu smo pri jedru problema. Gospod Šolar je strokovnjak za reševanje vprašanj narave in živih bitij v njej, a ima nerešen problem, ker so se mu v enem kotu Parka prekomerno namnožili ljudje, ki hočejo graditi, se voziti, stanovati, delati, skratka živeti. Ker pa se direktor na delo z ljudmi razume slabše kot na delo z naravo in drugimi živimi bitji, jih obravnava kot moteči element. Resda z njimi občasno zvrne kozarček na kakšni veselici v vaseh znotraj TNP (tega mu sicer ne verjamem, vsaj videl ga še nisem...), a nekako nima razumevanja za njihove potrebe. In ti ljudje se potem ne obračajo nanj s svojimi vsakodnevnimi težavami, ampak pridejo na občino k županu. In zato bi bilo dobro, da bi bil sedež TNP čimprej v Bohinju, kjer bi direktor videl potrebe teh ljudi od blizu in z množico šestdesetih vrhunskih strokovnjakov (toliko ali še več jih je menda zaposlenih v blejskem poslopju TNP) bi jim z lahkoto ustrezno pomagala reševati dnevne zagate.
Tako pa z varne razdalje razlaga, kako smo v Bohinju menda srečni, da smemo živeti z vsemi omejitvami in kako da Park z malimi projekti in sredstvi priskoči na pomoč zainteresiranim občanom. Sliši se lepo, a ne spomnim se ga, da bi se oglasil na šilce žganja, ko je bilo v Bohinju težko, na primer ob zadnjih poplavah in plazovih. Stališča gospoda Šolarja so verjetno sprejemljiva za naravovarstveno stroko, za prebivalce Bohinja pa ne. Posebno njegovo pozdravljanje pogumnega inšpektorja, ki bo porušil vse, kar bi moralo biti porušeno že zdavnaj (med drugim tudi stavbe, ki so starejše od TNP), je zelo neobčutljivo postavljeno v čas, ko imajo ljudje že brez teh groženj dovolj opravka s skrbmi za preživetje.
Taka pogumna in pravičniška dejanja nas bodo prisilila - ker se pač sami nočemo odseliti -, da bomo resno razmislili o izselitvi TNP iz Bohinja. Šolarju se to zdi malo verjetno, a če bi bil res toliko med ljudmi, kot sam trdi v intervjuju, bi verjetno poznal njihovo naravo do te mere, da se mu odločitev za izstop Bohinja iz TNP ne bi zdela tako nemogoča.
Vse, kar želimo, je najprej ponovni razmislek in pogovor z odgovornimi o prenagljenih in po našem mnenju spornih odločitvah o množičnem rušenju stavb, v nadaljevanju pa razumen odnos do prebivalcev Bohinja.
Z vsem spoštovanjem do vaših strokovnih uspehov, ko vam je uspelo privabiti volka nazaj v območje parka, ampak... ali res ne morete razumeti, da nič kaj ne uživamo v vlogi ovac, med katerimi naj bi volk sedaj naredil red.
Franc Kramar, župan občine Bohinj
