Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu je nastala kot kompromis težavnega usklajevanja in vsebuje številne pridržke; predvsem na vztrajanje konservativnih vlad držav članic EU iz bivšega sovjetskega bloka pa je vendarle bila sprejeta.

Evropski parlament je v njej ugotovil, da popolnoma objektivne interpretacije preteklosti niso mogoče in da noben politični organ ali politična stranka nima monopola nad interpretacijo preteklosti, da pa profesionalni zgodovinarji razpolagajo z znanstvenimi metodami za svoje delo in so zavezani nepristranskosti. V neobjektivnih razlagah zgodovine je prepoznal nevarnost izključevanja in spodbujanja sovraštva v sodobnem času. Evropski parlamentarci so nekoliko oporekali samim sebi izjavljajoč v resoluciji, da parlamentarne večine prav tako ne morejo vsiljevati razlage zgodovine in da parlament ne more sprejemati zakonov za nazaj, vendar pa naj bi bil namen resolucije prispevati k ohranjanju spomina na tragično preteklost Evrope in k vzpostavljanju temeljev za spravo. Pridevniki "totalitarni", "nedemokratični" in "avtoritarni" ter "komunistični" se v besedilu uporabljajo in izmenjujejo tako, da ni mogoče sklepati, da gre za sopomenke. Vredno je, da si kratko resolucijo vsak sam pazljivo prebere in si o njej ustvari mnenje; kot vse državljane Evropske unije zadeva in obvezuje tudi nas.

Državni zbor RS je na burni izredni seji 22. oktobra 2009 sprejel deklaracijo o seznanitvi s to resolucijo evropskega parlamenta in v njej navedel, da je že leta 1995 naročil poročilo dvanajstih slovenskih zgodovinarjev z naslovom "Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955" kot "prispevek k objektivizaciji tega časa". To znanstveno poročilo, ki na več kot sto straneh razčlenjuje dobrih 25 let slovenske zgodovine in poda tudi oceno druge svetovne vojne na Slovenskem, ne zajema najbolj ključnega dogajanja za vztrajne ideološke delitve, to so povojni poboji slovenskih domobrancev in civilistov ter tujih vojakov. Državni zbor RS je v svojem uradnem odzivu na resolucijo evropskega parlamenta pred tremi leti še javno obljubil, da si bo "prizadeval, da se tragična dejanja in delitve med drugo svetovno vojno in v času enopartijskega socialističnega sistema po njej ter njihove posledice pomnijo kot zgodovinska dejstva, ki naj ne povzročajo novih delitev, nasprotovanj in sovraštev". Brez komentarja.

Tudi letošnje obeležje 23. avgusta kot dneva spomina na žrtve totalitarizma bo gotovo spet obudilo ideološke delitve znotraj slovenske družbe v povezavi z dogodki med drugo svetovno vojno in po njej. Ko bi vsaj bilo tako samo ob tem dnevu! Tako pa je vsak povod pripraven, da se obuja in utrjuje nepomirljiva, jalova in uničevalna razklanost slovenstva na "bele/črne" in "rdeče". Ne le neposredne vsebine, kot so nedavna nesojena Titova cesta v Ljubljani, evrski kovanec s Francem Rozmanom Stanetom, preimenovanje vojašnic iz narodnih herojev v osamosvojitvene heroje ali ta ali ona proslava, skoraj vsaka politična tema se nazadnje zvrne na našo tragično razdeljenost. Po petdesetletnem molku je razumljivo, da se travma povojnih pobojev obelodani in razčisti, ampak o njih zdaj govorimo že dvajset let in nikamor ne pridemo.

Tudi drugje po Evropi, zahodni in vzhodni, je prihajalo do obračunov s poraženci druge svetovne vojne; tudi drugje so se po vojni bali politične nestabilnosti, ki bi jo vnašala poražena stran v domačo politiko, in hlepeli po maščevanju zaradi vojnih zločinov okupatorjev in kolaborantov. A povojni obračun je tukaj ostal zamolčan, zanikan in potlačen, zato pri nas vre toliko bolj nezadržno in vztrajno na dan pol stoletja kasneje, ta časovna razdalja pa danes dopušča tako znanstveno objektiven pogled na preteklost kot tudi revizijo, potvarjanje in zlorabljanje zgodovine za dnevnopolitične namene in vzpostavljanje novih vrednotnih temeljev naše državne skupnosti.

Štejem se za pripadnico srednje generacije, moja starša sta bila ob koncu druge svetovne vojne še dojenčka. Kakšen je pomen tega oddaljenega dogajanja, ki troši toliko energije naše skupnosti, za moje delo, načrte in želje danes in v prihodnje? Zakaj se moram počutiti prepuščena sama sebi v strahu pred negotovo ekonomsko perspektivo, medtem ko politike obseda preteklost? Zakaj se bije plat zvona, da Slovenija ekonomsko tone, obenem pa se toliko političnega in medijskega prostora še naprej namenja sporni zgodovini? Se morda španski politiki ta čas ukvarjajo s Francovo dediščino, italijanski s fašizmom? Toliko lažje razumem naraščajoč odpor do politike mladih, ki so še generacijo več od mene oddaljeni od druge svetovne vojne in katerih vsakdan zapolnjuje iskanje dela in reševanje eksistenčnih težav v zaostrujočih se kriznih razmerah. (K temu razmisleku me je pravzaprav spodbudil zapis "Ideološke teme pri mladih ne vlečejo: bolj kot s preteklostjo se raje ukvarjajmo s prihodnostjo" v spletnem Dnevniku 7. avgusta 2012).

Ideološke delitve so se v slovenski družbi spremenile v obred: v rednih presledkih konflikt z vso močjo izbruhne, nato ugotovimo, da rešitve ni in da si mnogi želimo, da bi se že nehali ukvarjati s tem, a samo do naslednjega izbruha konflikta. Ker se večina Slovencev po mojem mnenju s to temo več ne identificira, za politike pa je tako pomembna, skupni javni interes očitno ni prioriteta izvoljenih predstavnikov oblasti, pa čeprav tako obljubljajo v vsaki volilni kampanji in celo v aktualni koalicijski pogodbi. A ni dovolj, da samo ugotovimo, da so se ideološke delitve ritualizirale in nas hromijo, treba je najti izhod iz tega začaranega kroga. Zato v imenu vseh, ki smo siti ideoloških delitev na podlagi preteklosti, predlagam, da Državni zbor RS ustanovi slovensko komisijo za resnico, ki nam bo omogočila, da se odvrnemo od obravnave preteklosti na način, ki nas deli in ki izključuje, in preteklost sprejmemo, ne da bi nas ovirala pri reševanju sedanjih problemov, ki jih imamo več kot dovolj, in seveda gledanju naprej. Pri tem nimam v mislih komisije za eno in edino brezprizivno Resnico, ki je tudi po zgoraj omenjeni resoluciji evropskega parlamenta nemogoča in škodljiva, in tudi ne pristranskih in namenskih "resnic", ki jih je toliko, kot je iskalcev, pač pa predvsem prepričljivo razčiščenje in miselni preboj.

Po svetu je bilo doslej ustanovljenih 24 komisij za resnico in spravo. Zanje so se odločale države, ki so se tako kot Slovenija zataknile na razdvajajoči nacionalni travmi iz preteklosti, okrog razumevanja katere je bilo treba najti konsenz, da bi družba lahko stopila naprej po poti vsakršnega razvoja. To so bile zlasti države z zgodovino državljanskih vojn, diktatorskih režimov in apartheida. Prav projekt južnoafriške komisije za resnico in spravo se pogosto navaja kot primer, kako uspešno izpeljati ta zahteven proces. Po južnoafriškem zgledu naj slovensko komisijo za resnico ustanovi Državni zbor RS z uradnim aktom, v katerem bodo natančno opredeljeni pristojnosti komisije (dostop do arhivskih virov, intervjuji s preživelimi, javna zaslišanja itd.), časovnica dela, število in potrebne kompetence njenih članov ter sredstva za njeno delovanje.

Cilj dela komisije naj bo karseda objektiven, natančen in znanstveno avtoritativen odgovor na podlagi stvarnih dokazov, kdo so bile žrtve povojnih pobojev, zakaj je do pobojev prišlo in kdo je odgovoren zanje, pri čemer mora biti ta odgovor umeščen v širok zgodovinski kontekst medvojnega in povojnega političnega dogajanja. Državni zbor si ne sme pridržati, da bi o poročilu komisije še kakorkoli odločal, ampak se z njim seznani in ga odtlej upošteva. Predsednik RS naj po sprejetju akta o ustanovitvi komisije imenuje odbor, ki mu bo v pomoč pri izboru članov komisije, razpis za sodelovanje v komisiji pa bi lahko bil glede na našo maloštevilnost tudi javen. Za predsednika komisije je treba izbrati nesporno moralno avtoriteto, k delu komisije pa za potrditev njene nevtralnosti pritegniti tudi nekaj uglednih tujih zgodovinarjev, specialistov za drugo svetovno vojno in vzhodnoevropsko zgodovino 20. stoletja.

Proces se seveda ne bi mogel izvesti čez noč - v Južni Afriki je minilo 14 mesecev od prve javne uradne pobude za ustanovitev komisije do sprejetja zakona o komisiji za resnico, a Južnoafričanom se je napor izplačal: kljub nekaterim kritikam sta se dva nasprotujoča si kolektivna spomina na apartheid sešla v splošno dovolj sprejemljiv diskurz, da se je južnoafriška družba lahko osredotočila na sedanjost in prihodnost. Tudi v Sloveniji to potrebujemo, pa ne v smislu pavšalne krščanske sprave, da smo vsi grešili in se vsem odpusti, ker niso vsi krivi in ni vse enako, sicer konflikta sploh ne bi bilo, ampak ob natančnem vedenju, kaj je bilo in zakaj je bilo. Komisija ne bo izničila že doslej znanih zgodovinskih dejstev in ne more na novo opredeliti dobrega in zlega. Lahko pa je prispodoba terapevta, ki sooči našo skupnost z vsemi razsežnostmi potlačene travme, da se nam ne bo več treba boleče zadevati obnjo in se prestopati na mestu.

Ne bi pa smeli nekaj narediti samo zato, da je narejeno, kot je to naredila Jugoslavija leta 2001: tedanji predsednik Vojislav Koštunica je imenoval jugoslovansko komisijo za resnico o dogajanju v jugoslovanskih vojnah brez jasnih pooblastil, časovnice in proračuna, parlament in javnost pri tem sploh nista bila vključena. Več članov komisije je odstopilo in nazadnje je utonila v pozabo. Tak neresen pristop bi bil zapravljanje časa. Raje si priznajmo, da imamo resno težavo, in se resno lotimo reševanja. Pomagamo si lahko z veliko primeri dobrih praks nacionalnih komisij za resnico, ki so dosegle svoj namen, med drugim tudi v Nemčiji, Kanadi in ZDA. Naša komisija vsebinsko ne bo začela iz nič, saj je bilo v preteklih letih objavljenih že več tozadevnih znanstvenih raziskav, utemeljenih na verodostojnih zgodovinskih virih.

Komisija za resnico se mi zdi vreden poskus preseganja ideoloških delitev tudi zaradi dogajanja okrog določitve slovensko-hrvaške meje: leta se je zdel ta problem nerešljiv, v vsaki volilni kampanji je bil pomembna tema, občasne zaostritve konflikta so bile včasih že kar zaskrbljujoče, nazadnje pa smo rešitev le prepustili mednarodni instanci in o meji s Hrvaško se zdaj sploh ne pogovarjamo več. Verjetno se bomo spet, ko bo arbitraža opravljena, medtem pa nas s tem nihče ne mori, ker moramo arbitrom dovoliti, da opravijo svoje delo, in nato tudi spoštovati njihovo odločitev, k čemur smo se formalno zavezali.

Upam, da ta predlog ne bo sprožil samo anonimnega ugibanja po spletnih forumih, kdo ga je naročil - podajam ga kot državljanka RS, ki verjame, da se delovanje v skupno korist povrne v obliki boljšega življenja za vsakega posameznika. Ne jaz ne moji kolegi, družinski člani in prijatelji ne bomo izpolnjevali pogojev za članstvo v komisiji, zato tu ni nobene neposredne osebne koristi zame. Škoda bi bilo tudi (spet) odmahniti z roko v imenu vdanosti v usodo, da ni politične volje za kaj takega. Če se strinjate s predlogom, če imate dostop do medijev in politikov, ga podprite! Najmanj, kar si lahko obetamo, je blagodejna odsotnost ideoloških konfliktov iz političnega življenja vsaj za čas dela komisije in s tem več energije za druge, aktualne pereče družbene probleme.

Dr. Cirila Toplak, izredna profesorica Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani