Ponekod so to velike investicije v oaze toplote in vode, drugod se jim pridružijo drobne in povsem osebne pozornosti do gosta, zopet drugje so našli tiste, ki na ta konec sveta pridejo potešit svojo posebno ljubezen.

Ko občina postane premajhna

Samo s posteljo in jezeri na Koroškem ne pridemo več nikamor, je v Šentprimožu ob Zablaškem jezeru (Turnersee) sklenil koroški Slovenec Milan Wutte. Njegov penzion ne leži neposredno ob jezeru, a se je ta slabost bržkone razvila v njegovo prednost, saj je moral razmisliti, kako bi vanj vendarle privabil dovolj gostov. Njegova strast do muharjenja je pripomogla k temu, da danes v goste prihajajo ribiči z vsega sveta, od tam pa jih vozi ribarit v okoliške vode, čez južno mejo in še dlje na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino.

S turizmom se je začel ukvarjati že njegov oče in najprej so na vrtu poleg penziona zgradili otroško igrišče in v središče svoje pozornosti postavili družine z otroki. Bili so eni prvih in s tem želi uspeh. A so kmalu na okus prišli tudi drugi. "Potem je bilo treba razmisliti, kako naprej," je stavek, ki ga v pogovoru Wutte večkrat uporabi, in po teh razmislekih se je običajno rodilo kaj novega.

Pred dobrimi dvajsetimi leti so začeli razvijati ribiški turizem, ta je bil že tedaj nekaj posebnega in je še danes. Ribiči so dobri in hvaležni gostje, pravi Wutte, zato ker zapolnijo penzion tudi v obdobjih, ko ni kopalnih turistov, vse tja do sredine oktobra, in zato, ker pri njem pustijo veliko denarja.

"Odrasel sem na Koroškem ob meji s Slovenijo in se od otroških nog zapisal muharjenju. V vseh vodah, ki vam jih ponujam, sem sam od mladih nog lovil in z njimi odraščal," je zapisal Wutte v prospekt. To, da ima kot koroški Slovenec odlične stike s slovenskimi ribiškimi družinami, je njegova velika prednost na trgu. S pomočjo evropskih programov medregijskega sodelovanja Interreg je skupaj s slovenskimi partnerji, ribiškimi družinami, penzioni in hoteli na noge postavil ponudbo, ki je po vsej Evropi doživela izjemen odmev. "Samo na Sočo smo pripeljali že več kot 5000 ljubiteljev muharjenja," pove Wutte in pravi, da je za marsikaterega ribiča posebna draž ravno to čezmejno ribarjenje iz enega domicila. To je nekaj, kar drugod ne ponujajo.

Tudi v domači občini, Škocjanu, so Wuttejevi nekaj posebnega. Še pred leti je bila ta občina med najmočnejšimi po številu nočitev v vsej Avstriji in se je uvrščala takoj za Salzburgom. Tedaj je vsakdo oddajal sobe, se spominja Wutte, v občini, ki šteje le 3000 prebivalcev, so letno beležili 1,2 milijona nočitev. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, tedaj je prodal sobo vsak, ki jo je ponujal, danes gost zahteva kvaliteto. Pred štirimi leti je Škocjan svojo turistično ponudbo združil s še trinajstimi občinami v regijsko ponudbo pod okriljem okraja Velikovec, zdaj imajo v Škocjanu še 900 tisoč nočitev na leto.

Pionirji wellnessa

Turracher Höhe je prelaz v Krških Alpah (Gurktaler Alpen) na višini nekaj manj kot 1800 metrov. V torek je bilo ob nekaj manj kot dvajsetih stopinjah in pretežno sončnem vremenu v kraju živahno. Polnili so ga pohodniki s palicami, kolesarji in tisti, ki so se z gondolo zapeljali na 2000 višinskih metrov in se v kraj spustili po letni sankaški progi. Kraj s sto prebivalci ob turraškem jezeru se na polovici deli na koroško deželo in avstrijsko Štajersko, njegova infrastruktura obsega banko, nekaj športnih trgovin in prodajaln spominkov ter skromno ekumensko božjo hišo, ki si jo izmenično delita protestantski pastor in katoliški župnik. Zato pa je mogoče tu poleti trenirati tek skupaj z atleti iz Kenije.

Slovenci kraj poznajo po smučanju, Avstrijci in tujci vanj pretežno zahajajo zaradi hotela Hochschober. Lani je bil odlikovan kot najboljše družinsko podjetje na avstrijskem Koroškem, leta 2006 so jih razglasili za avstrijske hotelirje leta. Na turistični spletni platformi Tripadvisor je ob imenu tega hotela 68 komentarjev, od tega 57 evforičnih, 5 zelo zadovoljnih, 5 manj zadovoljnih in eden uničujoč. Na večino njih in predvsem na vse kritične je osebno odgovorila Karin Leeb, ki je skupaj s svojim možem Petrom Kleinom iz rok svojih staršev kot že tretja generacija prevzela hotel v upravljanje leta 2003.

"Ne moremo zadovoljiti vseh," pove Leebova. Večino na srečo lahko, 75 odstotkov gostov je stalnih in se v hotel vračajo vsako leto, zasedenost hotela čez leto je 85-odstotna. Njen oče velja v Avstriji za pionirja wellnessa, čeprav leta 1986, ko je povečal savno in zgradil whirlpoole, o tej modni besedi še nikjer ni bilo govora. Tudi sam ni razmišljal o wellnessu, temveč je v surovi in neprijazni naravi želel zgraditi zatočišče, kjer vladajo toplota, voda in udobje. Devet let kasneje je ogradil del turraškega jezera in ga začel ogrevati, štiri leta kasneje se je bilo mogoče v njem pri prijetnih 30 stopinjah Celzija kopati tudi pozimi. Tega tedaj niso poznali še nikjer na svetu. Približno takrat so v hotelu uredili tudi turški hamam.

"Res je, da se naša družina čuti tesno zavezana tradiciji, toda hkrati smo bili vedno odprti do drugih kultur, religij in drugih načinov življenja," pripoveduje Karin Leeb. Njeni starši so s potovanj prinesli idejo o turškem hamamu, z možem sta se ob potovanjih na Kitajsko navdušila nad kitajsko arhitekturo in na jaso ob hotelu postavila kitajski stolp, v katerem kraljujejo čaj, meditacija in tradicionalna kitajska medicina. Kitajski stolp sredi avstrijskih Alp ni ravno stvar vsakega okusa, a primerjati ga z Disneylandom in Las Vegasom bi bilo nepošteno. Načrtoval ga je arhitekt iz Kitajske, od tam so pripeljali tudi dragoceno opremo, umetnost ceremonije priprave čaja tu učijo kitajski mojstri in v dvigalu nadstropja niso označena po vrsti od ena do štiri, temveč kovinsko tablico krasijo kitajske srečne številke 0, 6, 8, 9.

"To je bil eden trših orehov," se spominja Karin Leeb, proizvajalec dvigal namreč sprva ni hotel razumeti njihove ljubezni do detajla in tega, zakaj nadstropja v dvigalu ne morejo biti označena tako, kot so označena po vseh njihovih dvigalih drugod po svetu.

Učenje ceremonije priprave čaja je vključeno v ceno bivanja v hotelu, tako tudi vse ostale aktivnosti, tečaji joge, tai chija, uporaba hamama, savn, solarija, izposoja koles, čolnov, ali pa vsa hrana in prigrizki, sadje in pijače, ki so postavljeni vsepovsod po hotelu. "Gostu to daje neke vrste svobodo," pravi Leebova in ocenjuje takšno odločitev kot eno pomembnejših prednosti pred konkurenco.

"Hotel in naši gosti so vsebina našega življenja," Karin Leeb odgovori na vprašanje, zakaj meni, da ti prihajajo k njim in se vedno znova vračajo. "Ko smo jih vprašali, kaj cenijo pri nas, so nam vedno odgovorili, da jih grejeta domačnost in družinsko vzdušje, ki ga občutijo takoj, ko prestopijo vrata hotela," pravi Leebova in pojasni, da družina resnično živi s svojimi gosti, in to 340 dni na leto, vsak dan. Z njimi praznuje praznike, božič, advent in veliko noč.

"Staršem je v osemdesetih in devetdesetih letih uspelo, da so si vzeli dva prosta dneva na teden, midva z možem zaenkrat tega še ne zmoreva." Družinska podjetja so zato drugačna od velikih hotelskih verig. "Kdor ni bil tu rojen in prejel hotela v roke kot zapuščino trdega garanja svojega deda in očeta, ne bi vanj vlagal na tak način," pravi Leebova, "donos ni ravno grandiozen in z vsako investicijo, pri kateri najemaš posojila, se povečujejo tveganja. Te stalne prisotnosti v hotelu, ki je pomembna tako za gosta kot tudi za sodelavce, pa tudi ne moreš plačati nobenemu menedžerju." V hotelirstvu človek ne bo obogatel, pove Leebova, toda po drugi strani zadovoljstvo gostov vrača vloženo energijo, njihovi gosti jim v zameno za njihov trud tudi ogromno dajejo. Le da se to ne meri le v denarju.

Veselijo se Rusov

Vrba ob Vrbskem jezeru (Velden am Wörtersee) velja za avstrijski Monte Carlo. V ta mondeni kraj ob obali jezera prihajajo bogati in slavni z nemško govorečega prostora, pa še množice tistih, ki bi jih radi videli in jim bili blizu. Slovenci smo kraj dobro poznali, ko so bile igre na srečo dovoljene le čez mejo, v vrbskem kazinoju je pred desetletji svoj denar pustilo veliko slovenskih iskalcev sreče.

Sredi avgusta je Vrba polna in vzdušje podobno kot kje ob morski obali. V zahodnem zalivu jezera stoji ena najstarejših in najbolj znanih zgradb v kraju Dvorec Vrba (Schloss Velden). Prvotnega je v 16. stoletju zgradil baron Khevenhüller, ki je sicer domoval na gradu v Landskron pri Beljaku. Kot podjetnik in deželni predstavnik je imel veliko opraviti v Celovcu, in ker je bila pot dolga, si je v vasici ob Vrbskem jezeru postavil dvorec.

Svojo največjo slavo je ta doživel veliko kasneje, od leta 1952 so v njem snemali različne filmske in televizijske produkcije, najbolj znana od njih je bila televizijska nadaljevanka Dvorec ob Vrbskem jezeru (Schloss am Wörthersee), ki je nemškogovoreče gledalce razveseljevala med letoma 1990 in 1992. Leta 2007 je prenovljeni dvorec odprla ameriška hotelska veriga West Paces, hotel, ki so mu nadeli ime Capella, pa je zaradi napak v upravljanju in preveč amerikanizirane ponudbe prinašal le milijonske izgube. Lani je hotel kupil avstrijski milijarder Karl Wlaschek, nekdanji lastnik trgovske verige Billa, k nakupu pa so ga menda vodili nostalgični razlogi. Kot mlad glasbenik je v njem dve sezoni igral klavir. Wlaschek je hotel predal v upravljanje tirolski hotelski verigi Falkensteiner in dejal, da mu dobički sprva niso pomembni.

Novi upravitelj je kljub temu optimističen in upa, da bo že letos izplaval iz rdečih številk, na svoji spletni strani dvorec predstavlja kot enega izmed 25 najboljših luksuznih hotelov na svetu. Direktor hotela Christopher Cox pravi, da je polovica gostov še vedno Avstrijcev in med njimi prednjačijo Dunajčani. Sledijo jim Nemci, tretji so bili doslej Italijani, katerih obisk pa se je letos precej zmanjšal. Veselijo se ruskih gostov, ti ostanejo najdlje, običajno 10 do 14 dni, in zasedejo najdražje suite.

Dvorec je tudi priljubljen cilj zaljubljenih, ki stopajo v zakonski stan, to lahko storijo v prav vsakem kotičku hotela, zagotavlja Cox, matičar in duhovnik sklepata zakonske zveze na vsem njegovem teritoriju.

Podatki o tem, koliko nočitev beleži hotel, pravi Cox, so poslovna skrivnost, pove pa, kako nameravajo dvigniti njihovo število. Ob tem stavi na dva aduta: prvi je 3500 kvadratnih metrov obsežno območje wellnessa, v katerega obnovo namerava naslednjo zimo novi lastnik vložiti okoli 2 milijona evrov, drugi je kulinarika. Restavracija hotela se namreč ponaša s tremi kuharskimi kapami kulinaričnega vodiča Gault Millau. Cox meni, da bi ravno ta odlična kulinarična ponudba utegnila pritegniti petične ljubitelje dobre hrane ob Vrbsko jezero tudi jeseni. Glede na to, da hotel zaradi oddaljenosti smučišč pozimi ne uspe privabiti gostov, je podaljšanje kratke sezone, ki v Vrbi večinoma traja le julija in avgusta, ena najpomembnejših nalog in eden najtežjih izzivov za mladega Nemca, ki je na Koroško prišel iz švicarskega St. Moritza.

Ta izziv deli tudi s turističnimi delavci družbe Kärntner Werbung, ki skrbijo za to, da se Koroška kot turistična dežela čim bolje predstavi na obstoječih in potencialnih trgih, ter si razbijajo glave s tem, kaj bi turistom še lahko ponudili, da se bodo raje odločili za to, da jih obiščejo.

Denar je še vedno na voljo

Koroška je bila v petdesetih in šestdesetih letih razvajeno turistično dete, pravi Martin Doblhammer, vodja marketinga. Bila je prva dežela južno od Visokih Tur, kjer se je še vedno govorilo nemško, in kljub temu da je bilo mejo z Jugoslavijo mogoče prečkati brez težav, se je pot v Slovenijo in na Hrvaško zaradi tedanjega političnega sistema zdela bolj eksotična, kot če se je zaključila ob koroških jezerih.

"Kopalni turizem na jezerih je cvetel tudi še v sedemdesetih letih, desetletje kasneje pa smo opazili prvi močnejši upad. V devetdesetih letih je poletni turizem postal naš problematični otrok, kljub temu da dve tretjini nočitev še vedno dosežemo poleti. Potovanja so namreč postala enostavnejša in cenejša. V Evropi so se pojavili novi trgi: Romunija, Bolgarija, črnomorska obala, močan ponudnik je tudi Turčija. Kdor išče le kopanje, ima danes na voljo široko izbiro," ugotavlja Doblhammer. Zato so se morali preusmeriti in danes promovirajo vse mesece, ko na Koroškem ni snega, torej od aprila do oktobra, kopanje pa je le eden od vidikov dopustovanja na Koroškem in ne več glavni.

Druga posledica spremenjenih razmer je, da so se turistične organizacije začele povezovati in združevati svoja sredstva. Koroška ima 13 turističnih regij s svojimi organizacijskimi strukturami, ki pa so bile denarno prešibke, da bi lahko same uspešno nastopale na trgih. Več let so te organizacije delale paralelno in ne prav uspešno, sedaj so se le dogovorili za skupno strategijo in razvili koncept skupne blagovne znamke. V ta namen so izvedli raziskavo, v kateri so anketirali okoli 20 tisoč potencialnih gostov iz držav, od koder prihaja največ turistov, in jih vprašali, kakšna je podoba Koroške v njihovih očeh, katere so njene prednosti in slabosti ter na osnovi česa bi se odločili za dopust v tej deželi.

"Ugotovili smo, da ni smiselno ponujati kar vsega počez, ter se odločili za štiri tematska področja. Prvo je aktivno preživljanje počitnic v naravi, drugo so počitnice ob jezeru, tretje je taborjenje, kampiranje in četrto zimski turizem. Na vseh štirih področjih so pomembne družini prijazna ponudba, kultura in kulinarika. Še posebej pri zadnjih dveh smo ugotovili, da imamo možnosti le, če ju povezujemo s prostorom Alpe-Jadran, torej da na trgih nastopamo skupaj s Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino. Iz odgovorov vprašanih smo namreč ugotovili, da nam pri nemških gostih prednost pred Salzburgom in Tirolsko daje ravno ta zgodovinska povezanost z omenjenim prostorom, ki se kaže tako v kulturnih običajih kot tudi v kulinariki," pravi Doblhammer. Eden prvih projektov, v katerem so začeli uresničevati to prednost, je pohodniška pot od ledenika Pasterce na Velikem Kleku čez slovensko Posočje z iztekom na morju v bližini Trsta.

Iz ankete so hkrati razbrali, da bi bilo mogoče še izboljšati kvaliteto ponudbe. V ta namen so razvili poseben sistem nadzora kvalitete in se odločili, da bodo prednostno promovirali le še tiste, ki se bodo pripravljeni temu nadzoru tudi podvreči. Za vsako posamezno področje, za hotelirstvo, za žičnice, za gostinstvo, za kampinge, za kmečke turizme idr. so izdelali seznam kriterijev, po katerih bodo ocenjevali posamezne turistične obrate. Doblhammer ob tem poudarja, da imajo bolj ali manj resnične možnosti vpliva predvsem pri servisu in manj pri infrastrukturi. Pri tej lahko politiko le opozarjajo, da je bilo sicer lepo in prav, da so denarno podprli gradnjo žičnic, da pa je sedaj treba urediti tudi infrastrukturo ob jezerih, kopališča in plaže.

Hkrati bi dežela s subvencijami morala podpreti prenovo nočitvenih zmogljivosti v območju dveh in treh zvezdic, kjer je trenutno največ neustreznih, hkrati pa so lastniki v tem razredu denarno tudi najbolj šibki. Tudi sicer je eden večjih problemov v avstrijskem turizmu ta, da imajo turistični obrati le malo lastnega kapitala ter naložbe pretežno financirajo s posojili. Ta je sicer sedaj težje dobiti, pove Doblhammer, vendar je denar še vedno na voljo. Hkrati tako na zvezni kot na deželni ravni vedno znova obstajajo razpisi za subvencije, torej če je nekdo pripravljen vložiti svoj denar, ga bosta tudi država in dežela denarno podprli.

Stiska, v kateri se je po času debelih krav v drugi polovici prejšnjega stoletja znašel koroški turizem, je tako za njegovo prihodnost prinesla tudi nekaj pozitivnega, ocenjuje Doblhammer. Turistične regije so bile prisiljene združiti svoje moči in denar, pa tudi v miselnosti hotelirjev se je moralo marsikaj spremeniti. Povsem prostovoljno bi v časih, ko jim je šlo dobro, nihče ne vlagal denarja v skupen deželni nastop na turističnih trgih, danes je to drugače.