Podobne zakone bodo kmalu sprejele tudi Nova Zelandija, Velika Britanija, Kanada, Norveška in Indija, potem pa - kot je to običajno - še vsi ostali. Svet se združuje v boju proti največjemu zlu našega časa, to pa ni ne globalno segrevanje, ne vojna, ne lakota, ne suša, ne zlom svetovnega gospodarskega sistema.

Po drastičnem povišanju davkov in dajatev, zaradi česar so dobre, stare delavske cigarete postale draga kaprica nemarnih bogatašev, po prepovedih reklamiranja, oglaševanja in razstavljanja cigaret v trgovinah, popolnem izgonu tobačnega dima iz zaprtih javnih prostorov, omejevanju kajenja na prostem, potem pa tudi v zasebnih prostorih, kot je osebni avto, so se protikadilski križarji spomnili, evo, nove genialne domislice: vse škatlice cigaret ne glede na znamko bodo enake, s fotografijami iz medicinske enciklopedije.

Namesto med marlborom, winstonom ali camelom bodo kadilci v trafiki odslej lahko izbirali med rakom pljuč, zamašenimi arterijami in možgansko kapjo. Kot v tistem vicu, ko je Mujo kupil cigarete z opozorilom, da kajenje povzroča impotenco, pa od prodajalke zahteval, naj mu škatlico zamenja za tisto z rakom grla.

Sporočilo novega zakona je jasno: proizvajalci cigaret prodajajo pravzaprav zgolj in samo bolezen. Za vsega štiri evre lahko kupite vrhunski maligni karcinom, ki zanesljivo ubije v letu dni. Šest mesecev kajenja po dve škatlici na dan in imeli boste pljuča in zobe, kot so ti na fotografiji.

Malo sem razmišljal o tem: to je namreč res zanimivo. Proizvajalci so, kot vemo, dolžni na embalaži navesti natančne sestavine izdelka in predvidene so visoke kazni, če v škatlici, steklenici ali konzervi ni natanko tisto, kar piše v deklaraciji in kar je narisano na embalaži. Če kupujete, kaj jaz vem, tablete za hujšanje z veliko sliko anoreksične manekenke na škatlici, po mesecu dni vsakodnevne uporabe pa pridobite dodatnih dvajset kilogramov, lahko pričakujete povsem spodobno odškodnino na sodišču.

Zanima me torej, kaj se bo zgodilo, če nekdo recimo dvajset let strastno kadi po škatlico cigaret na dan in ne dobi raka z velike fotografije na škatlici.

Taki primeri so že bili, to ni povsem nemogoče, torej moje vprašanje ni le hipotetično: dvajset let, na primer, neki Avstralec kadi cigarete, ki povzročajo raka grla, to so mu na zavojčku vsak dan jasno sugerirala velika tiskana opozorila in slika lepo napredovalega raka grla, mož pa se po dvajsetih letih vrne z detajlnega pregleda pri zdravniku - zdrav ko dren. Nima niti kariesa, kaj šele raka grla! Vprašanje se torej glasi: koga bo omenjeni Avstralec v tem primeru tožil: proizvajalca, ki mu je prodal lažni tumor, ali državo, ki ga je v to prisilila?

Obrambo bi seveda zanimalo, kako neumen mora biti nekdo, da bi kupoval smrtonosni karcinom, in zakaj bi navsezadnje to sploh počel. "Zato, ker lahko in ker ne cigarete ne neumnost niso protizakonite," bi zmagoslavno odgovoril Avstralčev odvetnik in pojasnil, da se tu ne sodi njegovemu klientu, ker je neumen, ampak tistemu, ki je neumnežu poskušal prodati tumor.

"Ampak to je škatlica cigaret, ne pa zavojček tumorja!" bi postal nestrpen državni tožilec.

"Se opravičujem," bi odvetnik teatralno potegnil iz žepa in pred poroto visoko v zrak dvignil škatlico, na kateri ni navedeno ne ime izdelka ne ime proizvajalca, prav nič razen fotografije človeškega grla, ki ga je uničil karcinom. "Kako naj bi moj klient to vedel?"

Situacija je vsekakor malce trapasta in še bolj neverjetna, a moja poanta ni v desetih milijonih dolarjev odškodnine, kolikor bo naš junak pokasiral od države zato, ker ni dobil tistega, kar mu je bilo jasno obljubljeno in za kar je pošteno plačal.

Ne gre namreč za to, da tobak ni škodljiv, tako kot sploh ne gre za sam tobak. Gre za mehanizme družbene moči, nadzora in prisile: zato je zgodba o kajenju in avstralskih škatlicah cigaret tako pomembna. Gre za državo, ki odloča o tem, kaj je škodljivo za vas in vašo okolico. Ko pa država enkrat začne odločati o tem, katere zakonite stvari so za vas škodljive, je vedno pametno malce razmisliti.

Cigarete so seveda zdravju škodljive in temu nihče, ki ima količkaj pameti, ne oporeka. Pa vendar, ali ste prepričani, da so od vseh izdelkov, s katerimi nas potrošniška civilizacija vsakodnevno bombardira, samo cigarete škodljive? In vendar imajo samo cigarete opozorilo o škodljivosti in samo cigarete se bodo jutri prodajale v škatlicah brez kakršnihkoli oznak razen strašilnih fotografij. Na avtomobilih ni nobenega črnega okvirja z opozorilom, da lahko izpuhi iz izpušne cevi povzročajo raka, kaj šele da lahko avto povzroči dosmrtno invalidnost ali takojšnjo smrt. Na steklenici alkoholne pijače ni velike fotografije jeter, ki jih je uničila ciroza, in tudi svinjska mast se ne prodaja brez imena izdelka in proizvajalca, samo s sliko napihnjenega, debelega človeškega trupla. Ne: država se je odločila, da so samo cigarete škodljive.

Ker pa po zdravi pameti vemo, da niso, se zdi, da nas država selektivno ščiti. Kakor hitro pa država selektivno določa, kaj je nevarno za družbo - čisto vseeno, ali gre za cigarete ali mednarodni terorizem -, je pametno, kot pravim, dobro razmisliti.

Na Pandorini škatlici namreč ni nobenega opozorila.