Ni je reči na tem svetu, ki je še nisem stlačil v kletvico, medtem ko sem panično zaviral in hkrati besno udrihal po praznem sovoznikovem sedežu. In potem ko sem se naslednje tri do štiri kilometre, kolikor je levi tovornjak, ki je vozil 82 kilometrov na uro, potreboval, da je prehitel desnega, ki je ves ta čas trmasto vztrajal pri svojih osemdesetih, ves razjarjen cijazil za njima, sem jima obema, levemu pa še posebej, iz srca zaželel tridnevno kolono na Dolgi vasi ter najbolj kislo kavo in najbolj mrzel sendvič v zgodovini Petrola. Pa da v življenju ne pobereta nobene luštne avtoštoparke več.

Priznam, v hipu, ko tovornjakar prižge levi žmigavec, jaz izgubim razsodnost in se spremenim v poblaznelo žival, ki tuli, kakor bi ji kakšna zverina napadla mladiče.

Saj me vznejevoljijo tudi bizgeci, ki se čutijo prepomembne, da bi uporabili smerokaz, ko zapeljejo iz rondoja, pa tete, ki z rokama čvrsto oprijemajo volan in se bojijo zapeljati v krožišče, pa namišljeni poslovneži, ki ne speljejo ob zeleni luči, ker sestankujejo po telefonu, pa atati, ki po Celovški vozijo petintrideset na uro, ker si še milijontič ogledujejo spektakularno draveljsko okolico. Jezijo me, skratka, vsi vozniki, ki mi s svojo ignoranco ali čim drugim jemljejo čas, ki ga nisem nameraval preživeti za volanom.

A tovornjakarji na prehitevalnem pasu so vseeno posebna kategorija. Oni mi namreč stegnejo prav posebni živec, ki je drugače rezerviran za nebulozne izpade športnih komentatorjev, ko ti recimo dobijo tisto nedoumljivo potrebo, da ljudem s petminutnim monologom razložijo, da rezultat nič proti nič ni po volji tistih gledalcev, ki imajo radi gole. Pa morda še za radijske voditelje in njihovo neutrudno maloumno klafedranje.

V svoji najhujši nočni mori jaz namreč obtičim za repom natovorjenega prikoličarja, nezmožen ugasniti Radio Ena, s katerega se name neusmiljeno usipa plaz besed, ob katerih špiker brez najmanjšega razloga poka od smeha.

Po naravi sem sicer solidno razumevajoča oseba, ki redkokdaj izgubi živce, in včasih že skoraj bolestno poskušam razumeti človeka, ki mi stoji nasproti in ki se zavestno ali nezavedno trudi početi vse tisto, kar je treba početi, kadar si resnično želiš, da sogovorniku "pade mrak na oči". A meni, vidite, običajno ne pade "mrak na oči", ampak ob takšnih izzivajočih runklih ponavadi vneto premišljujem o njihovem nesrečnem otroštvu, nerednih izplačilih regresa, migrenskih posledicah domačega sadjevca, neurejenih razmerah v lokalnem gasilskem društvu in še tisoč drugih razlogih za njihovo nemogoče obnašanje, ki nimajo nobene neposredne zveze z mano.

Pri tovornjakarjih pa mi tega razumevanja preprosto zmanjka. Naj še tako zelo napenjam svoje možgančke, ne najdem niti približno logične razlage za to, da si nekdo tako zelo želi pripeljati nekaj minut hitreje na cilj, če je ta cilj skladišče Rutarja na Rudniku in če ima ta njegova želja za posledico nekajkilometrsko kolono na avtocesti in vsaj trideset besnih voznikov.

To preprosto nima smisla in edina razlaga, ki mi do neke mere pojasni to iracionalno početje, je ta, da po sedmih urah popolnoma nerazburljive vožnje krvavo potrebujejo nekaj, s čimer bi presekali monotonijo svoje službene poti in se vsaj za trenutek iztrgali letargiji, v katero so zapadli tam nekje pri Slavonskem Brodu. Kar slišim jih namreč, kako na kakšnem nemškem autohofu svojim kolegom rekonstruirajo dosedanjo pot in jim vzhičeno pojasnjujejo, da jim je pot iz Istanbula minila, kot bi mignil, saj so pri Jesenicah prehiteli enega Bolgara, še prej pa pred Novo Gradiško dva Slovenca.

Saj se mi včasih celo zasmilijo ti reveži, ko se na mejnem prehodu Obrežje zapeljem mimo kilometrske tovornjakarske kolone in se nenadoma zavem, da je njihov kruh vse prej kot lahek. A kljub temu se ne morem iztrgati občutku, da je tovornjakar, ki zapelje predme na prehitevalni pas, povsem enak uslužbenki, ki me ignorantsko pusti čakati na šalterju kakšnega urada, nato pa me kot stroga učiteljica zemljepisa ošteje, naj se nikar ne vznemirjam, saj da je edina žrtev obstoječega sistema ona, ki za razliko od mene tu ne izgublja le nekaj ur, ampak celo svoje življenje.

In res je, kaj je tistih nekaj mojih minut, izgubljenih med odcepom za Izlake in Zagorje, v primerjavi z življenjem, ki ga je voznik tovornjaka preživel na betonskih ploščadih ob bencinskih črpalkah?

Zato nekje globoko v sebi vem, da bi moral imeti razumevanje za vse tovornjakarje tega sveta, ki bodo takrat, ko bom jaz že zdavnaj doma, še vedno prikovani za volan, tisoče kilometrov stran od žene in otrok, državo ali dve stran od cilja.

A kaj, ko njihova prehitevanja v teh poletnih mesecih, ko je promet na naših pregretih in prepolnih avtocestah že brez tega dovolj nevaren, ogrožajo mojo varnost. In moj duševni mir.