Kaj je temeljna "karta" v politični igri protikomunistične desnice? Mrliči, mrtvi, pobiti v povojnih pobojih! Le-te v vsakdanjem boju za prevlado, za absolutno oblast manipulira visoka protikomunistična politika in vsak mali podeželski politikantek.
In gledano z etične strani: pietetni odnos do vseh mrtvih je temeljno sporočilo grške duhovnosti (prek Sofoklejeve Antigone, ki je zahtevala pokop izdajalca, brata Polinejka). Ostanki pietetnega pokopa mrtvih (g. Rački pravi kultni) predstavljajo znak, da je na tem in tem mestu bival človek; živali pač ne "pokopavajo" svojih mrtvih.
Kult mrtvih in zavedanje smrti, pravi g. Rački, "sta bila nujna za učlovečenje človeka, sedaj smo pa vendarle že učlovečeni, zato je danes kultna obravnava umrlih redko konstruktivna in upravičena". Kaj pomeni "učlovečeni", če ne ozaveščeni o končnosti biti? Pa smo res bolj "učlovečeni" kot prvi ljudje, ki so kultno pokopavali svoje mrtve? Velike in male morije se dogajajo dandanes! In zakaj danes z analizami DNK preiskujejo ostanke pobitih, zagrebenih v skupnih grobovih v Srebrenici, če ne zato, da bi jih sorodniki in celotna skupnost pietetno pokopali. Mrtvi ne potrebujejo analiz DNK, in tudi sprave ne potrebujejo mrtvi, ampak živi - a to ne gre mimo pietetnega odnosa do mrtvih. Pravilno je opomnil dr. Franc Rode, da tudi ateisti ne mečejo svojih očetov v kante za smeti, le da je tak odnos do mrtvih ideologiziral, se pravi, da je pietetni odnos do mrtvih izenačil z verskim odnosom, tega pa s katoliškim. G. Rački pa ga enači s "kultnim". Spoštljiv odnos do mrtvih je temeljna dimenzija človečnosti, je apriorni, "genski" vpis v zavedanje človeka kot človeškega bitja.
Spominjam se spravne slovesnosti na Rogu 8. julija 1990. Tedaj je - metaforično rečeno - polovica Slovenije lahko prvič javno pokazala svoje solze, ki so do tedaj tekle navznoter, in druga polovica je prvič javno videla njih, ki so do tedaj žalovali skrivaj, se ozavestila, da sploh so tukaj, med nami, naši ljudje. Po tej slovesnosti, po popravi krivic, izdaji mrliških listov je bila priložnost, da se z mrtvimi neha! Pa se ni, ker so prav pobiti neprecenljiva "karta" v politični igri za absolutno oblast desnice. Pa tudi levica ji gre na roko, saj tudi sama ne pristane na to, da bi prišlo do izjave o polpretekli zgodovini, v kateri bi ocenili (in obsodili) vse, obe strani, ki sta soodgovorni za naš medvojni in še danes živi državljanski spor. Državljanski spor (iskanje in razglašanje nacionalnih sovražnikov) je tisto, na katerem gradi vsaka oblast, ki hoče imeti absolutno prevlado - mimo pooblastila volilcev.
Predvsem torej ne gre za nekakšen "kult mrtvih"; pietetni, torej spoštljivi odnos do mrtvih je srčna zadeva živih, njihovih sorodnikov in širše skupnosti, ki se, ki bi se morala zavedati končnosti bivanja in glede na to urejati svoja medsebojna razmerja. Opravičilo za zlodela bomo nekega dne morali slišati z državnega vrha. Pa tudi RKC bo morala nekega dne pogledati v brezno svoje krivde za medvojni krvavi spopad!
Sicer pa si g. Rački sam seže v besedo, ko pravi: "Vzemimo samo več kot deset tisoč izvensodno pobitih." Ja, mimo mrtvih ne gre, če hočemo razumeti (prizadete) žive. Če hočemo urediti naša družbena razmerja. Vsak je imel, pravi g. Rački, "ožjo in širšo družino, prijatelje in sodelavce, torej je bilo pri tem neposredno ali posredno prizadetih sto do dvesto tisoč ljudi". Sama menim, da je ob dejstvu povojnih likvidacij prizadeta nacionalna skupnost kot taka, saj še danes ne moremo mimo njih! G. Rački pravi, da so bili problemi teh prizadetih "v idiličnem samoupravnem socializmu nevidni, in nevidni so še danes". No, danes niso več v toliki meri nevidni. Meni je šlo prav za to, da se tem ljudem prizna človeško dostojanstvo, mrtvim in živim - in slednjim tudi državljanska enakovrednost, kar pa je primarno mogoče le prek pietetnega odnosa do njihovih mrtvih. Po javni objavi, da so povojne likvidacije zločin, so se svojci pobitih "zopet počutili vidne". Prav zato, ker sem slutila, "koliko grenkobe in gneva" se je v teh ljudeh lahko nakopičilo v teh letih, sem videla edino rešitev v spravi, ki ne pomeni nič drugega kot pietetni odnos do vseh mrtvih in spoštljiv odnos do vseh živih, v tolerantnem odnosu med nami - ne glede na izkušnje, politično prepričanje ali svetovni nazor.
Prav hotenje po absolutni politični prevladi na eni strani, na drugi pa nihilističen odnos do mrtvih, posebej po vojni pobitih (tj. zanikovalni, v smislu svetopisemskega Naj mrtvi pokopljejo mrtve), sta tisti humus, na katerem raste iz dneva v dan naš državljanski spor. Ne z enim ne z drugim problema medsebojnih odnosov med nami, živimi, ni mogoče rešiti. Oba, fundamentalistični in nihilistični, se vpisujeta med vzroke za obnavljanje našega državljanskega spora.
Spomenka Hribar, Tomišelj