Na ZPIZ so namreč novinarju povedali, da bodo prejemnikom pokojnin izdali ugotovitvene odločbe, s katerimi ne bodo posegli v pravnomočne odločbe, temveč zgolj potrdili višino pokojnine po uporabi 143. člena zakona za uravnoteženje javnih financ, ki zaradi številnih uskladitev ne ustreza več višini pokojnine, določeni v pred mnogimi leti izdani in pravnomočni odločbi. Sprenevedanje brez primere; kot da uporaba pojma ugotovitvena odločba rešuje zahtevno pravno situacijo. Pa tudi sicer so v zavodu zelo inovativni glede pojmovanja postopkovnih določb in načel. Tako bodo proteste in ugovore upokojencev, ki so jih že prejeli na poslano obvestilo, šteli kar za pritožbo zoper odločbo, ki je sploh še niso izdali, kaj šele vročili prizadetim.

V istem članku pa je posebej presenetljivo tudi mnenje Lojzeta Udeta, ki pravi: "Nimata prav ne Rakočevič ne ZPIZ. Odločbe morajo biti izdane zaradi drugačnega pravnega stanja, ki je nastalo po znižanju pokojnin določenim kategorijam upokojencev. Ker se je spremenila zakonodaja, je utemeljeno, da se izdajo nove odločbe." Ude sicer ne pove, v čem nimam prav, ampak očitno stoji na stališču, da veljavnost časovno sicer neomejeno veljavne pravnomočne odločbe preneha s spremembo predpisa, ki je bil podlaga za izdajo te odločbe. S takšnim stališčem se ne morem strinjati, saj je v nasprotju s samim bistvom materialne pravnomočnosti odločb in pravno varnostjo nasploh. Sprejetje takšnega stališča bi dejansko pomenilo, da lahko vsakokratna parlamentarna večina s sprejetjem ustreznega predpisa poljubno posega v pridobljene pravice posameznikov.

Ker niti zavod niti Ude v izraženih mnenjih in pojasnilih ne upoštevata bistva materialne pravnomočnosti upravnih odločb, se mi zdi prav na to še dodatno opozoriti.

Upoštevati je treba, da vse odločbe, izdane v upravnem postopku, ne postanejo materialno pravnomočne, ampak nekatere samo formalno. Razlika med materialno in formalno pravnomočnostjo upravnih odločb pa je še kako pomembna. Materialno pravnomočne postanejo samo tiste odločbe, s katerimi je nekdo pridobil kakšno pravico ali pa mu je bila naložena kakšna obveznost. Materialna pravnomočnost učinkuje sicer proti vsem, predvsem pa napram izdajatelju odločbe, in sicer tako, da ta ne more kar tako posegati vanjo. Poudarjena pomembnost materialne pravnomočnosti izhaja iz bistva upravnopravnega razmerja, ki se s tako odločbo oblikuje. V tem razmerju ima oblastni organ, ki je odločbo izdal, bistveno močnejši položaj od stranke, ki ji je bila priznana zahtevana pravica. Nevarnost, da kdo poseže v pridobljeno pravico, pa stranki preti prav s strani organa, ki je odločbo izdal.

Pravnomočno odločbo je zato mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (225. člen ZUP). Zaradi pravne varnosti je spoštovanje pravnomočnosti zavarovano že v naši ustavi (158. člen). Postopek in pravna sredstva, s katerimi je možno posegati v pravnomočne odločbe, so prav tako določeni v ZUP - to so izredna pravna sredstva, na kar sem posebej opozoril v svojem prispevku. Lahko se izdajo nove odločbe, seveda pa samo po opravljenem zakonitem postopku in s sredstvi, ki so določena z zakonom. In to je, po mojem trdnem prepričanju, treba upoštevati tudi v primeru "drugačnega pravnega stanja", to je v primeru spremembe zakonodaje.

Drugačna pravna podlaga (to je spremenjen predpis) bistveno drugače učinkuje pri tako imenovanih negativnih oziroma zavrnilnih odločbah, ki pridobijo samo formalno pravnomočnost. Če so nekomu z odločbo zavrnili pridobitev kakšne pravice, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev, in je ta postala pravnomočna, potem pa se z novo zakonodajo pogoji omilijo in jih prizadeti po novem izpolnjuje, pravnomočnost izdane odločbe ne predstavlja nikakršne ovire za izdajo nove odločbe neposredno na podlagi spremenjene zakonodaje. Pri odločbah, s katerimi so bile pridobljene določene pravice, pa prav nastanek materialne pravnomočnosti preprečuje poenostavljeno poseganje vanje.

Z Udetom se najbrž strinjava, da se z institutom materialne pravnomočnosti povečuje pravna varnost in zaupanje državljanov v nespremenljivost upravnih odločb, s katerimi jim je bila neka pravica priznana. Nespoštovanje tega pravnega standarda pa, vsaj po mojem mnenju, povzroča pravno negotovost, pravni relativizem in nezaupanje v ukrepe državnih organov nasploh.

Kdo ima po vsem povedanem prav; očitno tisti, tako pač je v realnem svetu, ki razpolaga z ustrezno družbeno (oblastno) močjo, da svoj prav tako ali drugače tudi uveljavi.

Mag. Slobodan Rakočevič, Ljubljana