O sposobnostih vlade, ki je vodila Slovenijo v prejšnjem mandatu, vse pove dejstvo, da se sanacije bank ne samo ni želela lotiti, pač pa njeni nekdanji ministri še danes govorijo, da banke sploh niso v tako slabi kondiciji. S tem je Slovenijo pripeljala v sedanjo situacijo, ko je problematika slabih kreditov močno eskalirala, ko je gospodarstvo močno v recesiji in ko je strošek novega zadolževanja za državo - tudi v namen sanacije bank - postal nevzdržen.
Toda podobno nerazumljiva je pot do odločitve o načinu sanacije bank s strani sedanje politične garniture. Po fiasku vlade, ki je želela problematiko slabih kreditov najprej urediti kar znotraj agencije, ki upravlja "dobre" državne naložbe (v okviru državnega holdinga), je vlada - medtem ko je na dopustu - iskanje rešitve o načinu sanacije bank prenesla kar na parlament oziroma na parlamentarno delovno skupino. Na prvi pogled zelo demokratično. Toda zdi se, da so politiki malce zamešali vrstni red v postopku iskanja optimalne rešitve. Namesto da bi vlada na podlagi analize različnih možnih predlogov sanacije bank, ki bi jo naredila skupina strokovnjakov, izbrala najbolj učinkovito in za javne finance najbolj ugodno ter se nato o tem posvetovala s poslanskimi skupinami, je iskanje optimalne oblike sanacije prenesla na skupino poslancev, ki niso niti finančni in ekonomski strokovnjaki, še manj pa imajo izkušnje s sanacijo bank. Končna odločitev predstavnikov petih koalicijskih strank v delovni skupini, da "naj se slabe terjatve bank rešujejo v okviru posebne agencije, ministrstvo za finance pa naj pripravi zakonsko podlago", lahko torej pretežno temelji le na temperaturi avgustovskega zraka, ne pa na skrbnem pretehtanju izračunov ter plusov in minusov različnih možnih načinov sanacije bank.
Kakšen je interes zasebnih vlagateljev?
Možnih modelov sanacije bank je namreč veliko, odločitev za posamezni model pa je odvisna od lastniške strukture bank, obsega in vrste slabih terjatev ter od javnofinančnega položaja države. Države se sanacije bank lotevajo na tri različne načine, pri čemer gre znotraj njih za številne možne variante, prilagojene razmeram v posamezni državi.
Prvi pristop k sanaciji je privatizacija. Treba je vedeti, da so v razvitih državah praktično vse banke v zasebni lasti, zato gre v času bančnih kriz za javno sanacijo zasebnih bank, ko zasebni lastniki tega sami ne zmorejo; za presojo načina sanacije je ključno merilo najnižji možni strošek za davkoplačevalce. V primeru, kot je slovenski, ko je večina bančnega sektorja neposredno ali posredno v državni lasti, pa bi morala odločitev o sanaciji - državnih - bank v prvi vrsti temeljiti na presoji, v kolikšni meri je mogoče banke v težavah privatizirati in jih torej sanirati z zasebnim denarjem namesto z javnim. Nobene potrebe ni, da manjše banke, kot sta NKBM in Abanka, sanira država, če pa bi jih lahko sanirali zasebni kupci. Tak primer je bila denimo sanacija nekdanje SKB, ki jo je kupila in sanirala francoska Société Générale.
Odločitev o privatizaciji namesto javne sanacije posameznih bank bi torej morala biti odvisna izključno od interesa zasebnega kapitala za nakup posameznih bank v težavah. Dokler obstajajo zasebni vlagatelji, ki so pripravljeni kupiti in sanirati posamezno banko, nima prav nobenega smisla, da za njeno sanacijo država v tujini najema dodatni javni dolg in ga odplačuje po 7,5-odstotni obrestni meri. Te najbolj optimalne opcije na žalost naši parlamentarci niso niti povohali.
Javni program in slaba banka
Drugi možni pristop k sanaciji je splošen javni program za odkup slabih terjatev bank. Možna oblika pri tem je, da država odkupuje slabe terjatve po tržni ceni v zameno za izdajo prednostnih delnic, s čimer si država zagotovi, da se bo lahko po sanaciji razmer poplačala s prodajo delnic na trgu. Pri tem pa mora obstajati možnost, da lastniki bank te prednostne delnice - z določenim fiksnim donosom - odkupijo nazaj od države. Tak pristop so denimo uporabile ZDA s programom TARP, ki se je izkazal kot zelo učinkovit. Večina bank je delnice že odkupila nazaj, tako da je bila letos spomladi od začetno predvidenih 700 milijard dolarjev težkega paketa TARP nepovrnjena višina sredstev (in s tem strošek za državo) le še 32 milijard dolarjev, kar je manj od 0,5 odstotka ameriškega BDP.
Obliko takšnega programa je uporabila tudi Irska z ustanovitvijo posebnega sklada v višini 90 milijard evrov, ki je z določenim diskontom od bank odkupoval nepremičnine in jih tako rešil bremena hipotekarnih kreditov. Toda ta rešitev se je na Irskem izkazala kot izjemno draga, saj se je javni dolg povečal za več kot 70 odstotkov BDP.
Tretji pristop k sanaciji bank zajema eno od možnih oblik slabe banke. Pri tem gre za številne možne rešitve, ki lahko vključujejo državo ali pa tudi ne. Dober pregled različnih oblik slabe banke sta pripravila Poljšak in Razboršek (2011).
Najpreprostejša oblika je, da banke same izločijo slabe terjatve v posebno odvisno ali avtonomno enoto in s tem ustvarijo "dobro" in "slabo" banko, pri čemer lahko obe nagovarjata različne skupine vlagateljev za dokapitalizacijo.
Druga možna oblika je, da država določi regulatorni okvir, ki posameznim bankam omogoča, da ustanovijo svojo odvisno družbo za poseben namen (tako imenovani SPV - special purpose vehicle), pri čemer jim država omogoči kredite ter dokapitalizacijo oziroma posebno garancijsko shemo. Tak model je denimo uporabila švicarska UBS ter v splošnem Velika Britanija s posebno garancijsko shemo.
Tretja možnost je, da država ustanovi skupno slabo banko, torej družbo, ki od bank po tržni ceni odkupi slabe terjatve v zameno za državne vrednostne papirje, pri čemer v bankah država pridobi lastniške deleže. Tak primer delne ali popolne nacionalizacije bank je denimo uporabila Švedska v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Četrta možnost je, da država ustanovi več skupnih slabih bank, za vsako vrsto slabih terjatev posebno družbo. Tako je mogoče na bolj učinkovit način enotno reševati denimo vprašanje hipotekarnih kreditov, problem kreditov, ki imajo za zavarovanje vrednostne papirje, ali problem obveznic, ki imajo za kritje stanovanjske kredite.
Peta možnost je, da država ustanovi "dobre" banke, in sicer tako, da banke na skupno slabo banko prenesejo vse slabe terjatve, skupaj z viri financiranja (lastniški kapital, dolg, zavarovanja). To pomeni, da banka vse slabe terjatve odpiše v breme kapitala, s čimer vse izgube nosijo obstoječi delničarji. Država nato preostanek, torej "dobro" banko, dokapitalizira v vrednosti, ki je v dokapitalizaciji ne pokrijejo obstoječi delničarji. Prednost tega pristopa je seveda izognitev moralnemu hazardu, saj celotno izgubo iz preteklega poslovanja nosijo obstoječi lastniki, vrednost državnega premoženja v "dobri" banki pa kasneje ni ogrožena zaradi odpisov. Seveda pa mora država še vedno upravljati slabo banko in se z izterjavo oziroma odprodajo naložb poplačati.
O čem razmišljajo poslanci?
Za kakšno vrsto sanacije so se torej odločili koalicijski poslanci, ki so sodelovali v posebni parlamentarni delovni skupini, ko so sprejeli sklep, da "naj se slabe terjatve bank rešujejo v okviru posebne agencije"? Ne vemo. Verjamem pa, da tudi njim ni bilo jasno, kaj točno so imeli v mislih. Lahko pa špekuliram, kaj bi koalicijski poslanci s posebno agencijo za sanacijo bank utegnili imeti v mislih.
Očitno lahko izločimo možnost takojšnje privatizacije nesistemskih bank, prav tako splošni model odkupovanja slabih terjatev bank po ameriškem modelu. Oboje zveni preveč tržno za naše poslance. Zato predvidevam, da so z agencijo imeli v mislih slabo banko. Toda katero vrsto slabe banke?
Seveda sta od tega, kaj bi koalicijski poslanci glede agencije za sanacijo bank utegnili imeti v mislih, močno odvisna tako strošek kot tudi učinkovitost sanacije bank. Naj ilustriram.
Po zadnjih podatkih Banke Slovenije (Poslovanje bank v tekočem letu, junij 2012) se obseg slabih terjatev v našem bančnem sistemu dramatično poslabšuje. Če slabe terjatve opredelimo kot zamude pri odplačilih bančnih kreditov, daljše od 90 dni, se je od konca leta 2010 do konca leta 2011 obseg slabih terjatev povečal s 3,7 na 5,5 milijarde evrov. V prvih petih mesecih letošnjega leta (do konca maja) pa se je obseg slabih terjatev povečal še za skoraj milijardo evrov (na slabih 6,5 milijarde evrov). Če slabe terjatve opredelimo kot bančne terjatve do podjetij v najnižjih bonitetnih skupinah D in E, kjer je verjetnost neplačila zelo visoka oziroma verjetnost bankrota blizu 1, pa je obseg slabih terjatev maja 2012 znašal 3,4 milijarde evrov. Za lažjo predstavo, konec maja letos se je obseg slabih terjatev nahajal v razponu med 9,6 odstotka (bonitete D in E) in 18,4 odstotka BDP (zamude nad 90 dni). Samo terjatve do podjetij, ki so že v stečaju, so konec decembra lani znašale 1,7 milijarde evrov (4,7 odstotka BDP). Toda trend se drastično poslabšuje, saj se povprečne dolžine zamud podjetij hitro podaljšujejo, hkrati se bonitete podjetij hitro poslabšujejo. Tako se je denimo 29 odstotkov dolžnikov iz bonitete C leta 2010 že leto pozneje premaknilo v boniteto D ali E.
Na podlagi zgornjega lahko sklepamo, da se bo do konca letošnjega leta, ki bo verjetno izhodišče za sanacijo bank, obseg slabih kreditov (z zamudami nad 90 dni) povečal na najmanj 7 milijard evrov. Ker je okoli 85 odstotkov slabih terjatev zgoščeno v velikih in majhnih bankah v pretežno domačem lastništvu, naj bi torej obseg slabih kreditov, ki naj bi jih sanirala država, znašal okoli 6 milijard evrov (16,9 odstotka BDP).
Kaj je najbolje za davkoplačevalce?
Zdaj pa poglejmo, kako bi izbira posameznih opcij sanacije bank vplivala na strošek za davkoplačevalce. Če bi država privatizirala NKBM in Abanko, k prodaji prepričala tudi lastnike Gorenjske banke ter z javnim denarjem sanirala samo NLB, bi bil strošek obvladljiv. Ker ima NLB za 3 milijarde slabih in zelo slabih kreditov ter hkrati za 1,8 milijarde evrov oslabitev, bi država dejansko pokrila samo luknjo v višini 1,2 milijarde evrov ter strošek dokapitalizacije, da bi NLB dosegla zahtevano kapitalsko ustreznost. Davkoplačevalci bi s tem morali pokriti "samo" okoli 1,5 milijarde evrov. Kar bi pomenilo, da bi se "terjatev" nas davkoplačevalcev do države zaradi prve (iz devetdesetih let) in sedanje sanacije ter vmesnih dokapitalizacij povzpela na skupaj 3 milijarde evrov. Še bolje bi bilo torej, če bi država tudi NLB takoj prodala za 1 evro in se izognila dodatnim stroškom sanacije, saj je malo verjetno, da bomo davkoplačevalci ta denar kdaj dobili nazaj.
No, ampak zgornji opciji glede delne ali popolne privatizacije slovenskih bank za našo politično elito ne prideta v poštev, zato poglejmo bolj verjetne ter bistveno dražje opcije. Denimo, da bi država izbrala tretjo opcijo slabe banke - ustanovitev agencije za sanacijo bank, ki od bank po nominalni ali tržni ceni odkupi slabe terjatve v zameno za državne vrednostne papirje. Banke bi ob izločitvi slabih terjatev iz bilanc lahko sprostile rezervacije in realizirale kapitalske dobičke, s čimer bi se zmanjšala potreba po njihovi dokapitalizaciji oziroma bi postale celo nadkapitalizirane. Ta opcija ne bi bila dobra izbira za državo, saj bi po eni strani pomenila visoke enkratne stroške sanacije (v višini 17 odstotkov BDP), po drugi strani pa obstoječi (delni) zasebni lastniki ne bi bili kaznovani za slabo upravljanje bank v preteklosti. Hkrati je vprašljivo, kolikšen del slabih kreditov bi agenciji uspelo poplačati in kolikšen bi bil iztržek države od kasnejše (če sploh) privatizacije bank.
Poglejmo še peto vrsto slabe banke, kjer banke na agencijo prenesejo vse slabe terjatve, skupaj z viri financiranja. V naslednjem koraku posamezne banke vse slabe terjatve odpišejo v breme kapitala, s čimer vse izgube nosijo obstoječi delničarji. V tretjem koraku pa država dokapitalizira kapitalsko podhranjene banke in v zameno dobi prednostne delnice s fiksnim donosom. Strošek tega pristopa bi bil še vedno visok, vendar obvladljiv. Ker so domače banke oblikovale za okoli 3,2 milijarde evrov oslabitev, s katerimi bi ob začetku sanacije odpisale slabe kredite, bi bil začetni strošek za državo namesto 6 samo 2,8 milijarde evrov (8 odstotkov BDP). Nato bi država morala banke dokapitalizirati vsaj še z 1,5 milijarde evrov, kar bi skupni strošek sanacije bank povečalo na 4,3 milijarde evrov oziroma na dobrih 12 odstotkov BDP. V ta namen bi lahko država uporabila obstoječe depozite v bankah (dolgoročne dolgove, ki jih je vlada najela v obdobju 2009-2011 ter naložila v banke), ki jih je za okoli 3 milijarde evrov. Na ta način bi se breme nove zadolžitve za potrebe sanacije bank zmanjšalo na vsega okoli 1,3 milijarde evrov (3,7 odstotka BDP). Kljub trenutno visoki ceni zadolževanja Slovenije bi bil ta dodatni strošek za davkoplačevalce upravičen, saj bi s sanacijo bank država lahko sprostila kreditni krč in spodbudila aktivnost podjetij, hkrati pa bi se boniteta države prav zaradi tega efekta postopno izboljšala. Ob izboljšanju bonitete pa bi lahko država kasneje dražje obveznice zamenjala z izdajo novih po nižji obrestni meri.
In kaj bo izbrala država?
Seveda pa ima zadnja rešitev veliko pasti, ki lahko bistveno vplivajo na učinkovitost sanacije ter na končni strošek. Prvi problem se nanaša na to, katere vrste slabih terjatev bi se prenesle na agencijo. Prenesti bi se morale res samo nelikvidne, zelo slabe terjatve, kjer je verjetnost poplačila bank zelo nizka. Nobene potrebe ni, da bi se na agencijo prenašale terjatve bank, zavarovane z likvidnimi naložbami, kot so zastavljeni kapitalski deleži v podjetjih. Banke bi morale te likvidne naložbe pred začetkom sanacije odprodati in se poplačati. Najslabša rešitev bi bila, če bi v postopku sanacije državna agencija dobila v upravljanje še razne naložbe bank v Mercatorju, Pivovarni Laško, Merkurju itd. Bi pa bilo verjetno smiselno na državo prenesti del stanovanjskih nepremičnin bank, ki bi jih nato država lahko tržila v okviru stanovanjskega sklada za vodenje družinske ali socialne politike.
Drug problem se nanaša na upravljanje portfelja slabih terjatev, ki ga bo prevzela agencija. Dejansko bo pri tem šlo za investicijski sklad, ki bo moral unovčevati terjatve, združevati različne terjatve po vrstah terjatev ali po konsolidiranih skupinah podjetij ter iztržiti zanje čim višjo ceno. Čim bolj učinkovit bo tak sklad, v tem večji meri se bo poplačala država in tem nižji bo končni strošek sanacije za davkoplačevalce. Idealno bi bilo, da bi država vseh 4,3 milijarde evrov, ki jih bo namenila za sanacijo in dokapitalizacijo bank, dobila poplačanih v obliki učinkovite unovčitve slabih terjatev ter kasnejše privatizacije uspešno saniranih bank. Seveda pa je za ta namen treba, prvič, najeti ugledno tujo investicijsko banko, ki bo unovčevala slabe terjatve ter optimizirala upravljani portfelj, in drugič, država se mora zavezati, da bo sanirane banke kasneje tudi resnično privatizirala. Sicer bomo na koncu z dolgimi nosovi in praznimi denarnicami ostali spet mi davkoplačevalci.
Opcije glede načina sanacije bank so še vse odprte, saj ne vladi ne parlamentarni delovni skupini še ni jasno, katero obliko sanacije izbrati. Bi pa obema toplo priporočal, naj blagovolita izdelati strokovno analizo, ki bo pokazala, katere opcije so na voljo, kakšna je njihova učinkovitost in kolikšen bo strošek sanacije za davkoplačevalce. Odločanje brez tega se mi zdi, milo rečeno, skrajno neresno.
Glede na dosedanji pristop k "reševanju" problematike sanacije bank "čutim na vodi", da bo slovenska politika na koncu izbrala za davkoplačevalce najdražjo možno rešitev. To je rešitev, kjer se bo država močno in drago zadolžila v tujini, pri čemer bo "po domače" unovčevala slabe terjatve, saniranih bank pa na koncu ne bo prodala. Hkrati pa se ji bo povečal še portfelj naložb v podjetjih, katerih lastnice so v času tajkunizacije po nesreči postale banke. In začela se bo nova saga o nacionalnem interesu, s tem da bo še več premoženja v državni namesto v zasebni lasti.
