Janšev odgovor, da se to dogaja zato, ker je vlada zaradi krize prisiljena sprejemati nepriljubljene ukrepe, ne more razložiti velikosti tega nezaupanja, razen če Slovenci ne živimo v povsem drugačnem miselnem svetu kot državljani drugih držav, ki se prav tako spoprijemajo s krizo: če državljani verjamejo, da gre oblasti v resnici za to, da bi jih čim prej izvlekla iz težav, in da krize ne zlorablja za kopičenje moči ali obračun z nasprotniki, jo bodo kljub zategovanju pasu podpirali; resda ne v odstotkih, ki so značilni za obdobja razcveta in razvoja, vendar tudi ne v tako nizkih, kot se to dogaja v Sloveniji danes.

Kdo so ljudje, ki podpirajo vlado, kadar sprejema nepopularne ukrepe?

Najprej gre za tiste, ki jim ukrepi prinašajo neposredne koristi: danes v Evropi vključno s Slovenijo protikrizne ukrepe podpira tanek sloj gospodarstvenikov in lastnikov kapitala, ki poglavitno rešitev za svojo konkurenčnost (beri: ohranitev dobičkov) vidijo v zmanjševanju plač in socialnih prispevkov in se navdušujejo nad ukrepi, ki pomenijo zategovanje pasu večini prebivalstva.

Naslednja skupina so politični sopotniki in koristolovci, med katerimi je spreminjajoč se odstotek takih, ki se sicer ne strinjajo z vsemi ukrepi "svoje" vlade, vendar jo s stisnjenimi zobmi podpirajo, saj želijo ostati na oblasti ali ob njenem koritu ali pa se bojijo neugodnih posledic, če bi oblast prevzel nasprotni tabor.

Veliko večino predstavljajo državljani, ki jim ukrepi ne prinašajo nikakršnih koristi, temveč jim zmanjšujejo osebni standard neposredno zaradi zmanjševanja plač in pokojnin ali posredno zaradi zmanjševanja socialnih pravic, ki jih bodo morali v večjem obsegu plačevati iz lastnega žepa. Med temi lahko izločimo vse tiste, ki živijo blizu praga revščine ali pod njim in od katerih nobena vlada ne more pričakovati podpore. Zato tudi najboljše možne vlade v času krize ne podpira večina državljanov, vsaj ne dlje kot nekaj mesecev, dokler ne splahnejo začetna nerealna pričakovanja.

Ampak dobra tretjina ne bi smela biti nedosegljiva številka. Celo več: morala bi biti kritična meja, pod katero tudi v času krize vlada ne bi smela pasti. Pogoj za to je, da vlado podpirajo državljani s tolikšnimi dohodki, da jih ukrepi ne bodo pahnili v revščino, čeprav se bodo morali v znatni meri odpovedati dosedanjemu standardu. To so v slovenskem primeru pripadniki bolje plačanih poklicev, nekakšen preostanek srednjega razreda. Ti ljudje so deloma zaradi boljšega dosedanjega standarda, deloma pa zaradi višje izobrazbe pripravljeni na izbiranje med slabimi alternativami in podpreti tudi ukrepe, ki jim osebno škodijo. Predpogoji so visoka stopnja soglasja strokovnjakov o dolgoročni koristnosti predlaganih ukrepov, pravična in solidarna porazdelitev bremen med državljane in odsotnost slehernega dvoma, da za ukrepi tičijo kakršnikoli skriti nameni vlade v obliki kopičenja oblasti, podeljevanja privilegijev določenim skupinam državljanov in obračunavanja z nasprotniki. Skratka: oblast mora biti prepričljiva v dokazovanju primernosti, uravnoteženosti in poštenosti svojih namenov.

Za Janševo vlado se zdi, da si pri nobenem od naštetih pogojev ne prizadeva za zaupanje državljanov. Kot primer: če bi ji šlo za pravično delitev bremen, ne bi najvišjega davčnega razreda ohranjala pri tisoč petsto evrih, temveč bi zvišala prag in vzpostavila še enega ali dva davčna razreda, ki bi lahko prispevala več kot doslej. Prav tako ne bi populistično znižala kazni za prometne prekrške vsem voznikom, temveč bi po zgledu nekaterih držav vzpostavila kazni, ki so odvisne od gmotnega stanja kršilca predpisov. Ampak od vlade, ki je v nekoliko drugačni sestavi v preteklosti predlagala enotno davčno stopnjo za vse državljane, tega ni mogoče pričakovati.

Pristopa, da je treba jemati devetindevetdesetim odstotkom, da lahko zadnji odstotek zadrži svoje bogastvo, ni mogoče naprtiti samo Janši osebno, saj ima v ekipi goreče neoliberalce. Vendar je to, da so v vladi, posledica Janševe izbire; z njo je pokazal, kakšno ekonomsko politiko bo podpiral.

Poleg ekonomskih pa vsebuje sveženj protikriznih ukrepov tudi take, ki nimajo nobenega opravka s krizo in nosijo od daleč prepoznaven Janšev osebni pečat: z njimi se Janša loteva svojih političnih in ideoloških nasprotnikov in dokazuje, da mu ni posebno mar do same krize, temveč je še vedno obseden z razmišljanjem, kako bi lahko vsako okoliščino izkoristil za dokončen obračun s partizani, udbaši, komunisti, Kučanom in tistimi intelektualci, ki so ga v preteklosti podpirali, nato pa so se od njega odvrnili.

Politiki, ki izjavljajo, da zdaj ni čas za spopade z Janšo, temveč ga je treba podpreti v dobro države in njenih državljanov, pravzaprav razglašajo nenavadno mnenje, da je krizo mogoče premagati že zgolj s tem, da podpremo trenutnega voditelja, pa kakršenkoli že je. Pod to parolo so se v preteklosti že marsikatere koalicije in cela ljudstva strnila okrog diktatorjev, bedakov ali psihopatov - skoraj vselej s katastrofalnimi posledicami.

Najmilejše čustvo, ki ga večina državljanov goji do Janše, je globoko nezaupanje. Zato Janša ne more rešiti krize, veliko verjetneje je, da se bo zaradi njega poglabljala. Edino državotvorno dejanje, ki ga lahko v takih okoliščinah napravi, je odhod iz politike. Za vedno.