Evropski parlament je resolucijo namenil nacionalnim parlamentom, kar torej velja tudi za priporočilo o razglasitvi dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov (točka 15). Priporočilo vladam, da v luči dnevnopolitičnih potreb poljubno priredijo zgodovinska dejstva, pri tem pa se sklicujejo na evropski konsenz, bi bilo zadnje, kar je parlament želel doseči.
Da o tem ne bi bilo dvoma, je v uvodnih odstavkih resolucije zapisano, da "nobeno politično telo nima monopola nad razlago zgodovine" (odstavek B), da "politične razlage zgodovinskih dejstev ne morejo biti vsiljene z večinskimi sklepi parlamentov, saj ti zgodovine ne morejo zakonodajno opredeliti" (C), in da "zlorabe zgodovine lahko spodbudijo skrajnostne politike, sovraštvo in rasizem" (E).
Dileme so bile, vendar pa, ali naj glasujem proti končnemu kompromisu zaradi bojazni, da bi ga v Sloveniji zlorabili ljudje, ki so sami oziroma njihovi somišljeniki na strani fašistične koalicije izgubili vojno za demokracijo in svobodo, zdaj pa v nadomestni vojni spominov skušajo premagati zmagovalce? To bi očitno počeli v vsakem primeru, z resolucijo pa vseeno imamo orodje, ki nas poziva, da z nepristransko razgrnitvijo izjemno hudih kršitev človekovih pravic obsodimo totalitarne metode vladanja katerega koli ideološkega porekla.
Podatek, da so le štirje parlamenti držav EU (Litve, Latvije, Estonije, Švedske) upoštevali priporočilo, glavnina pa ne (osemnajst članic obeležuje 27. januar, mednarodni dan spomina na holokavst, štiri pa različne druge zanje pomembne datume), je bodisi namig, da razmere še niso zrele za "dostojanstveno in nepristransko" obravnavo, kakor zahteva točka 15, ali pa so evropske države uredile kolektivne spomine po svojih kriterijih in izkušnjah.
Morebitni namen slovenske vlade, da evropsko resolucijo (s priporočilom vred) uporabi v duhu, v katerem je bila napisana, je vnaprej resno omajan zaradi potez, ki jih je potegnila v prvega pol leta vladanja. Škandalozna proslava dneva državnosti, ki so jo protestno zapustili celo štirje veleposlaniki, najbolj strnjeno prispeva k dvomu, da namerava vlada s spominskim dnevom 23. avgustom delovati nepristransko. Nasprotno, okrepila je sum, da poskuša zanikati določena zgodovinska dejstva, ki jih ne sliši rada. Razlaga, po kateri naj bi bila resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu tisto "evropsko orodje", ki naj oboroženi boj slovenskih kolaborantskih političnih sil na strani fašističnega totalitarizma preimenuje v boj za demokracijo, je absurdna in napačna.
Razpravo o totalitarizmih 20. stoletja je želel evropski parlament namreč premakniti tja, kjer bi sočustvovali z žrtvami vseh totalitarnih in avtoritarnih sistemov, a bili tudi sposobni pravočasno zaznati sodobne zametke podobnih vladavin, da te ne bi še kdaj ogrozile demokracije.
Mojca Drčar Murko, evropska poslanka v obdobju 2004-2009