Tom Jones je namreč zgolj in edino (iz)vrsten pevec vseh derivatov bluesa in soula, kar mu je konec stoletja - če preslišimo preblisk z At This Moment (1988) - odprlo priložnost redefiniranja in preobrazbe tako osebnostnega stila kot celostne glasbene identitete.

 Zavestno se je oddaljil od saharinskih šlagerjev, ki so (od daleč) kazili njegov kakovostni katalog, pomladil svoje izvedbe ter jim dal nov smisel. Z Reload (1999) se je v njem znova prebudil tisti Thomas Woodward, ki je nekoč v velških pubih pel za vrček piva. Prav ta afirmacijska "žeja" je bila odskočna deska za Toma Jonesa, kakršnega poznamo danes in ki preseneča (pravzaprav niti ne) z inovativnimi izleti v mladost, daleč proč od prastare slave ali kakšne dolgočasne AOR ali pop izpeljanke. Vrnitev v "soul of a man" je prevratniška in funkcionalna glede na vse, kar je v preteklosti predstavljal ali moral oziroma hotel predstavljati, edini kompromis pa koncert(i), kjer enostavno ne sme mimo nekaterih označevalcev (What's New Pussycat?), s katerimi je nekoč dražil nežnejši del populacije. Ako ravno omenjeni šlager primerjamo s peklensko izvedbo skladbe Evil pod taktirko Jacka Whita, slišimo ne samo dostojanstveni pomnik Howlinu Wolfu in Williju Dixonu, temveč umazano inkarnacijo bluesa, s katero se "crooner" ne obrača h kakršni koli preteklosti, temveč vrača v prihodnost. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, kaj bi se zgodilo, če bi Tom smel svoj pravi jaz odkriti že davno tega ter bi Praise & Blame in Spirit in the Room dočakali že sredi (recimo) sedemdesetih let? Vse skladbe namreč neodvisno od reakcij občinstva dosežejo svoj namen in dajo vedeti, kakšen je njegov današnji občutek za glasbo. In prepričan sem, da bi termin današnji lahko zamenjali z "že od nekdaj."

Dvojno življenje Toma Jonesa je bila tudi osrednja nit koncerta. In prav je tako, saj so na svoj račun prišli tako ljubitelji lahkotnejših "sixties" melodij (kamor sodi tudi novejša Sexbomb) kot zahtevnejši "new millenium" del ali bolje rečeno manjši odstotek občinstva. Mogoče je šepal le preveč lasvegaški uvod, saj je ekipa z njim na čelu potrebovala dobre pol ure, da je dosegla zadovoljivo izvedbeno raven. Trojček Evil, Just Dropped In (Mickey Newbury) in Tower of Song (Leonard Cohen) stvari ni samo postavil na pravo mesto, ampak je odlično napovedal, kako Tom gleda in razume lastno preteklost. Sledili sta namreč klasiki, a le po naslovu, ker sta bili vešče prearanžirani v gospel (Green, Green Grass of Home) in gypsy swing (Delilah). Prožnost pa ni edina vrlina, ki jo danes goji in neguje, saj termin kot tak ni najbolj primeren. Veliko smiselneje jo je tolmačiti kot občutek za podoživeto dramatičnost. Burning Hell je tako priklicala Johna Leeja Hookerja, Hard to Handle spomnila na Otisa Reddinga, velikana, ki sta že od nekdaj skrita globoko v njegovem "soulu". Morda je prav z njima v glasu našel moč za nov začetek, za odpor, ki ga je s ponovnim nalaganjem (po)iskal v sebi. Tom je namreč eden redkih pevcev, ki je nekdanjo avreolo, sorodno Tonyju Angelinu iz Only Fools&Horses, zamenjal brez posledic in takratne cenenosti premazal s skladbami z močnim karakterjem. Pri tem niti malo ni izgubil strastne vznesenosti, niti - po reakcijah starejše in nekoliko mlajše ženske publike - seksapila. Prav tako ne razkazuje več razkošnega "ljubavnega tepiha", še več, dekleta so morala biti prav pozorna, da so zgolj za trenutek ugledala njegov kosmati velški trebuh (You Can Leave Your Hat On).

Največji minus je bila dolžina nastopa, ki z dodatkom (Kiss incl. Peter Gunn) ni presegel dolžine celovečerca, še zlasti ker njegov aktualni katalog obsega nekaj izjemnih priredb (Ain't No Grave, Bad As Me), največje presenečenje pa pretežno slovensko občinstvo v prepolni puljski Areni, kar odpira številna (pod)vprašanja, o katerih bo treba kmalu spregovoriti v širši zasedbi.