"Razsodbe sodišča so bile pričakovane in tudi v prihodnje bodo enake. Če mene vprašate, bi morali ta zapor zapreti. Že okolje, v katerem stoji, ni takšno, da bi preneslo ustanovo te vrste. Prestaviti bi ga morali na obrobje mesta in zgraditi po veljavnih zaporskih normativih. Stavba na Povšetovi ne ustreza normalnim varnostnim, življenjskim ali delovnim pogojem. Minister sicer obljublja nov zapor, ki naj bi nastal na podlagi javno-zasebnega partnerstva. Upoštevaje čase, v katerih smo, ne verjamem, da bo kaj iz tega," pripoveduje pravosodni policist.
Na Povšetovi vlada gneča. V povprečju je tam zaprtih 200 do 250 ljudi, in sicer od 140 do 150 pripornikov in od 80 do 100 obsojencev. Živijo v skupinskih sobah ali sobah za dva. V prvih, velikih devet, deset kvadratnih metrov, bivajo štirje zaporniki. Večkrat tudi pet, včasih, ko so bili res nagneteni, jih je bilo tudi po šest. Dopoldne je v službi kar precejšnje število paznikov, treba je opraviti nakupe, spremstva na sodišče in v zdravstvene ustanove, obveznosti je veliko. "Popoldne ostane za vodenje hiše enajst, dvanajst ljudi. Delamo na meji varnosti," nam je brez dlake na jeziku povedal naš sogovornik.
Nekateri nočejo iz zapora
V zavodu je kajenje načeloma prepovedano, a zaprti v svojih sobah kadijo. Kadilci predstavljajo večino, medtem ko nekadilce premestijo v nekadilske sobe. So potem vsi zadovoljni? "Običajno je tako, da se šibki podredijo močnejšim," odgovarja paznik. Tudi trenutne temperature niso najbolj prijetne. Višja nadstropja Povšetove se razgrejejo na 37, 38 stopinj Celzija. "Podatke o izmerjenih temperaturah obravnavamo na sestankih, naredi pa se nič. Ni denarja in ni ljudi, ki bi pognali to kolesje," nam razlaga naš vir in dodaja, "več ljudi je v sobah, težje je. Če imajo prostor, premeščamo ljudi v druge zavode, a to ureja uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. Če premestitev ni ravno nujna iz varnostnih razlogov, nanjo čakamo tedne in tedne. Je pa tako, da se večina zaprtih itak pozna med seboj. Že od zunaj, z ulice ali iz samih kaznivih dejanj. Veste, enim praktično nič ne pomeni, da so zaprti. In se tudi redno vračajo. Zunaj zdržijo dva, tri mesece, no, nekateri tudi le kak teden, in so že nazaj."
Imajo pa tudi primere, ko zapornik noče na svobodo. Lani so morali enega takega dobesedno vreči čez prag. Tu so še primeri uklonilnega zapora. "So ljudje, ki nimajo kam, zunaj klošarijo, tu pa imajo vso zdravstveno oskrbo, prehrano in varovanje. Navsezadnje naš oskrbni dan znaša okoli 83 evrov. Zato brezdomci včasih res načrtno kaj zagrešijo, da pridejo k nam na toplo. A to je bolj veljalo za stare klošarje, ki so zdaj že vsi pomrli. Zdaj je na pohodu mlajša generacija. Ta je drugačna, so bolj narkomani kot klošarji," izvemo.
Balkanski bojevniki so glavni
Zaprti živijo neko posebno življenje s svojo hierarhijo. Na Povšetovi trenutno uživajo najvišji status vpleteni v zadevo Balkanski bojevnik s prvoobtoženim Draganom Tošićem na čelu. "To so ljudje, ki imajo denar, lepa dekleta in lahko operirajo tudi od zunaj. Okrog njih se nabira veliko fičfiričev, ki delajo zanje. Enemu takemu je na primer 'glavni bojevnik' plačal odvetnika. Kaj bo dobil za protiuslugo? Ne vem, morda gre za prodajo droge ali pripravljanje terena za bivanje v zaporu na Dobu. Tam je še večja hierarhija kot tukaj," ugiba paznik.
Kot pove, je na Povšetovi moč dobiti vse vrste droge. Med sprehodi čez ograjo na dvorišče zapora dnevno letijo pošiljke tako droge kot mobilnih telefonov. "Če paznik to vidi, seveda pošiljko odvzame, ne more pa videti vsega," opozarja. Zaprti imajo v sobah zdaj lahko televizorje, z dovoljenjem direktorja tudi računalnik, konzole in podobno. S tem se zaposlijo, tako da je konfliktov med njimi vse manj. Še največkrat zavre kri zaradi neizterjanega dolga. Izposojajo si denar za tablete, drogo, še posebej travo, in obresti so visoke.
Takih, kot je bil Šuštar, skorajda ni več
Paznik mora biti pogosto tudi malce psihologa, a kakšnih posebnih tovrstnih veščin jih ne učijo. Tudi psihološke pomoči, ki bi jo včasih potrebovali ob smrtnih primerih (predoziranje s tabletami, drogami, samomori), jim ne nudijo. "Ob samomoru Silva Pluta je bilo tako. Na oddelku je bil paznik, ki so ga ravno sprejeli, in moram reči, da ga je kar prizadelo," nam je povedal pravosodni policist in dodal, da je tudi zaradi tega malo tistih, ki bi vso svojo delovno dobo oddelali za rešetkami. Še posebej zdaj, ko pazniki nimajo več beneficiranega delovnega staža.
"Na začetku, ko sem prišel v to službo, mi je bilo marsikdaj hudo - nekdo se je rezal, drugi najedel tablet... Potem pa otopiš in danes me ne preseneti praktično nobena stvar več," pripoveduje sogovornik. Na vprašanje, kaj se mu zdi pri delu najtežje, pa odgovarja: "'Kvaliteta' zaprtih oseb, če lahko tako rečem, strašno pada. Pred leti si z njimi lahko normalno komuniciral, danes težko. Zelo malo je 'dobrih' zaprtih oseb, kot je bil na primer Boris Šuštar in podobni. Z njimi se je dalo pogovarjati. Večina je danes neizobražena, gre za fante, pobrane z ulice, s polnimi usti kletvic. S takimi vzpostaviti normalen odnos je težko."
