Tako bi izjave nekaterih nemških politikov iz prejšnjega tedna lahko razumeli tudi kot slutnjo tega, kako bodo sredi septembra v Karlsruheju razsodili sodniki v rdečih togah, pa so izrabili trenutek za to, da z zahtevami po referendumih potešijo svoje volivce, ne glede na to, kako resno v resnici z njimi mislijo in brez razmisleka o tem, kakšno škodo z njimi povzročajo. Vzgibi, ki so jih vodili k temu so povsem različni, prav tako razumevanje tega, kaj naj bi na referendumu državljane vprašali in kaj naj bi njihova odločitev prinesla.
Če je nemški finančni minister iz vrst krščanske demokratične unije Wolfgang Schäuble junija še pred parlamentarnimi počitnicami ugotavljal, da bo Nemčija prej ali slej s plebiscitom odločala o novi ustavi, je s tem upal na odločitev nemških državljanov v smeri Združenih držav Evrope. S podobnim upanjem za več Evrope se je junija za referendum zavzel tudi šef nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel in prejšnji teden potrdil, da si srednjeročno lahko predstavlja odločitev ljudstva o skupnem evropskem jamstvu za dolgove vseh evrskih držav ob hkratnem strožjem nadzoru proračunske politike članic. S povsem drugačnimi pričakovanji se na ljudstvo obrača šef bavarske Krščansko socialne unije, Horst Seehofer. Ta zahteva plebiscit o prihodnosti Evrope in meni, da je nemško ljudstvo tisto, ki bi moralo odločati o nadaljnjih prenosih bistvenih pristojnosti iz Berlina v Bruselj, o nadaljnji širitvi Unije in o finančni pomoči Nemčije drugim evrskim državam.
Sedanja nemška ustava je pri uporabi neposredne demokracije izrazito varčna. Ljudstvo neposredno odloča le pri novi teritorialni ureditvi države in v primeru odločanja o novi ustavi. Takšna zadržanost do neposredne volje ljudstva se je, če se ozremo v povojno zgodovino Nemčije, tudi zelo dobro obnesla. Nobena od zunanjepolitičnih smernic prvega povojnega nemškega kanclerja Konrada Adenauerja ne bi našla ljudske večine. Prava sreča je, da se je vstop v zahodnoevropske povezave zgodil brez neposrednega glasu ljudstva, je v komentarju zapisal nemški časopis Die Welt.
Danes ni bistveno drugače. Na vsa tri zgoraj zastavljena vprašanja bi namreč bavarska krščansko socialna unija odgovorila z »ne« in pričakuje, da bi tako storilo tudi čedalje bolj kritično in od reševanja evra utrujeno volilno telo. Takšne ocene potrjujejo tudi zadnje javnomnenjske raziskave. Pri tem Seehoferju sploh ne gre za to, da bi preprečil prenos nadaljnjih pristojnosti iz Berlina v Bruselj. Če bi to hotel, bi stranka v parlamentu lahko preprosto glasovala proti. Pa ni. Gre za to, da želi na svojo stran pridobiti volivce, ki bodo na Bavarskem septembra naslednje leto volili nov deželni parlament in ti svojega davkoplačevalskega denarja nočejo več dajati lenim Grkom, ki prepozno hodijo v službo in prezgodaj v pokoj, ter za povrh še nočejo plačevati davkov.
S populizmom se največkrat najlažje zmagujejo volitve in v luči zmagoslavja se redko vidi škoda, ki je z njim nastala. Pa so na drugi strani grški časopisi že kdaj narisali dve črni črti pod nos nemške kanclerke in italijanski Il Giornale je pod naslovom »Četrti rajh« objavil sliko Merklove, ki dviguje desno roko. Napetosti, ki v zadnjih letih spremljajo evrsko območje imajo že poteze psihološkega razkroja Evrope, je za nemški tednik Spiegel dejal italijanski premier Mario Monti. Ljudstva Evrope znova močneje vidijo tisto, kar jih ločuje in manj to, kar jih povezuje. Duhovi, za katere so bili v Evropi prepričani, da jih je zavest o grozotah druge svetovne vojne pregnala za vedno, so znova začeli uhajati iz steklenice.
