Juš Turk
Človeška goljufivost in lahkovernost sta vedno hodila z roko v roki, zato se številni ljudje, od Sumercev dalje pa vse do današnjega virtualnega sveta, sprašujejo, kaj je res in kaj ni, ali pa podlegajo iluzijam, najsi so nedolžne ali škodljive. Veliki mislec Voltaire je trdil: Iluzija je prva izmed vseh radosti. A so Rimljani že pred dvema tisočletjema opozarjali na nevarnost, ki se skriva v iluzijah: Caveat emptor! (Kupec, bodi previden!) Poglejmo nekaj znamenitih potegavščin, ki so zmešale glave milijonom ljudi, nekateri pa jim še danes podlegajo.
Lažna Konstantinova darovnica
Najbolj svete institucije (če so institucije sploh lahko svete) nikoli niso bile ravno nenaklonjene sleparijam, če je šlo za njihovo korist. Šest stoletij na primer so rimski papeži z namenom, da širijo svojo moč, uporabljali lažno listino, imenovano Konstantinova darovnica (Donatio Constantini). Kaj je pomenila ta darovnica? Rimski cesar Konstantin naj bi bil z njo leta 315 v zahvalo za svoj prestop h Kristusu določil cerkvi orjaško vodilno vlogo in tudi potrdil, da sme ravno takrat čudežno ozdraveli papež Silvester I. prevzeti oblast nad mestom Rimom, Italijo in rimskimi provincami ter uveljaviti duhovno avtoriteto nad vsemi drugimi cerkvami. Govorili so: "Tisti, ki tega ne bodo priznali, bodo goreli v najnižjem delu pekla in izginili s hudičem in vsemi neverniki vred." Toda v resnici o tej darovnici ni bilo nič znanega vse do devetega stoletja, ko jo je prvič omenil papež Leon X.. In šele ob dejstvu, da niti sam Konstantinov biograf, škof Evzebij iz Cezareje, ni nikoli omenil te darovnice, so v petnajstem stoletju le spoznali in priznali, da je bilo vse skupaj izmišljotina. Kljub temu se je laž o tej darovnici vlekla še vse do konca osemnajstega stoletja. Filozof Voltaire jo je označil za "najhujši in najdrznejši ponaredek, ki je stoletja slepil svet".
Mormonova knjiga
Pripadniki tako imenovane cerkve Jezusa Kristusa svetnikov poslednjih dni ali mormonske cerkve, ustanovljene leta 1830, verujejo, da je njihova Mormonova knjiga delo božanskega navdiha in enakovredna Bibliji. Ustanovitelj te cerkve, Joseph Smith, je trdil, da ga je angel usmeril na hrib blizu njegovega doma, kjer je potem našel zlate ploščice s popolnim besedilom za to knjigo. Ob ploščah da je našel še dva predmeta, ki ju je imenoval Urim in Thummim ter ju opisal kot kristala, sklenjena v obliki velikih naočnikov. Da pa je, je še trdil, žal moral ploščice vrniti angelu in da zato nima več nobenega fizičnega dokaza, da je ta najdba res obstajala. Knjiga opisuje skupino judov, ki so se naselili v Ameriki, tam pa jih je potem obiskal Jezus. Nekateri deli knjige vsebujejo navedbe, vzete neposredno iz Biblije kralja Jakoba, ki je bila najbolj znana prav v času Josepha Smitha. Tako je iz nje vzeto besedilo iz Markovega evangelija (16:15-18) in nato skoraj dobesedno prepisano v Knjigo mormona (9:22-24). Še več, tudi slog besedišča je popolnoma enak kot v Bibliji kralja Jakoba. Strokovnjaki za lingvistiko tudi trdijo, da je vso knjigo Mormona napisal en sam človek in da ne gre, kot je navajal Smith, za delo več avtorjev. Poleg tega so v knjigi opisi nekaterih živali in rastlin, ki jih vse do Kolumbovega prihoda v Ameriki tam sploh ni bilo.
Kip marsovca iz Roswella
Zgodba o nezemeljskih bitjih, ki so menda pristali v Roswellu v ZDA, je sicer dovolj znana, manj nekatere njene novejše podrobnosti. Leta 1995 je Ray Santilli povzročil neznanski preplah, ko je izjavil, da ima posnetke bitja iz NLP, ki naj bi ga leta 1947 našli pri Roswellu. Santilli naj bi truplo videl in posnel v šotoru ameriške vojske. Petega maja 1995 je imel predstavo v Londonskem muzeju. Posnetka trupla sicer tam ni pokazal, temveč dotlej še neprikazani filmski material porušenega predmeta, ki naj bi bil ostanek neznanega letečega predmeta. Četrtega aprila 2006 sta Santilli in njegov producent sporočila, da je njun film le deloma pristen ("le nekaj kadrov", sta rekla), da pa sta vse drugo vzela iz 22 filmskih zvitkov, ki jih je Santilli leta 1992 pregledal in iz njih naredil kopije. Ker pa se je pozneje zaradi vlage in vročine vse pokvarilo - je navzočim lagal - je moral prositi nekega kiparja, da je dve trupli NLP iz Roswella pregledal in eno rekonstruiral iz raznih delov neke ovce in ptiča. In to pokazal ljudem kot kip tistega nezemeljskega bitja iz Roswella.
Morska deklica iz leta 1842
Leta 1842 je takrat najslavnejši cirkus na svetu, Barnum, pokazal gledalcem mumificirano truplo bitja, ki naj bi bilo napol sesalec in napol riba. Ali tudi groteskna različica morske deklice. Spako si je cirkus Barnum izposodil od nekega možakarja, ki se je pisal Kimball in mu nato zanjo plačeval po 12,5 dolarja na teden. Potem je cirkus to reč v vsaki izmed svojih predstav prikazoval po Združenih državah Amerike vse do konca devetnajstega stoletja, ko je cirkus zajel požar. Nazadnje je ta nenavadni eksponat končal v arheološkem in etnološkem muzeju neke univerze, kjer so tudi natančno ugotovili, kaj je grozljiva spaka in kako je sestavljena. V jedru je bila namreč le nekakšna harpuna, ki jo je neki Indonezijec izdelal iz papirne mase, eksotične ribe ali ribjega repa, iz okostja še neodraslega orangutana in iz lobanje neke druge opice. A so ljudje kar dobrega pol stoletja mislili, da gre za pristno okostje morske deklice.
Velikan iz Cardiffa
Tri metre visoki Velikan iz Cardiffa je bila ena največjih potegavščin v ameriški zgodovini. Tega "okamnelega velikana" so "našli" 16. oktobra 1869 delavci, ki so kopali vodnjak v kraju Cardiff blizu New Yorka. A je šlo le za drzno potegavščino, kajti kip je dal izdelati Newyorčan George Hull, ki je se je načrta lotil kot trden ateist, ker se je sprl z duhovnikom zaradi odlomka v Prvi Mojzesovi knjigi, kjer je navedba, da so nekoč živeli na zemlji velikani. Hull je najprej najel nekaj delavcev in jim naročil, naj v kamnolomu s sadro izkopljejo približno tri metre dolg blok, češ da namerava iz njega izdelati kip pokojnega predsednika Abrahama Lincolna. A je nato naročil žagarju, naj iz bloka oblikuje nekaj, kar bi spominjalo na človeka velikana, hkrati pa naj zapriseže, da bo vse skupaj ostalo le med njima. Možakar se je potrudil, kip obdelal, da bi bil videti kar se da star in zdelan od vremena. Ko je delo končal, je dal Hull "okamnelega velikana" za eno leto še pokopati, dokler ga niso "našli" delavci, ki so kopali vodnjak. Ko pa je takrat nekdo izjavil, da je to zagotovo truplo nekega starega velikanskega Indijanca, je ta reč privabila tolikšne množice radovednežev, da je cirkus Barnum ponudil zanj kar 60.000 dolarjev za tri mesece prikazovanj. Ker pa mu velikana niso odstopili, je Barnum najel nekoga, da je velikana naskrivaj oblil z voskom in izdelal njegovo kopijo, potem pa je cirkus začeli svoje gledalce prepričevati, da je to pravi velikan in ne tisti, najden v Cardiffu. Potegavščina se je vlekla kar dobra štiri leta, ko je sodišče presodilo, da sta oba velikana ena sama nesramna potegavščina.
Izmišljeno sionsko priorstvo
Zgodba o sionskem priorstvu je znana, a zagotovo tudi največja goljufija 20. stoletja, saj je v določenih delih osnovana na ponaredkih ali pa na popolnoma napačnih trditvah, kot je na primer tista, da se je o priorstvu govorilo že leta 1099, čeprav se je to zgodilo šele leta 1950. Sionsko priorstvo naj bi bila skrivna združba, ki se resda pojavlja v mnogih književnih delih ali v teorijah zarote, v katerih priorstvo povezujejo s svetim gralom oziroma z Jezusovimi potomci. Zadnje, a med bralci zelo priljubljeno delo, v katerem je beseda o priorstvu, je Da Vincijeva šifra. Toda skoraj vsi znanstveniki, strokovnjaki in komentatorji se strinjajo, da je sionsko priorstvo le drzna potegavščina in ne starodavna skrivnost. Edini, ki so še vedno prepričani, da ni tako, so trije britanski avtorji knjige Sveti gral in sveta kri in morebiti še avtor knjige Da Vincijeva šifra, Dan Brown (pri čemer pa sama da Vincijeva slika ni problem). Sionsko priorstvo se je že leta 1957 izkazalo kot velika potegavščina, ki si jo je izmislil Francoz Pierre Plantard in jo skupaj s svojimi privrženci potem širil po Franciji. Upal je, da bo to izmišljeno priorstvo postalo vplivna, tajna, prostozidarska loža, ki se bo potegovala za obnovitev viteštva in monarhije, v kateri bi kar Plantard sam zasedel francoski prestol, do katerega naj bi imel kot daljni Jezusov potomec, kot je trdil, vsekakor pravico. Po izidu Brownove knjige (in filma) Da Vincijeva šifra se je res veliko govorilo o sionskem priorstvu, vendar kljub temu o njem ni nobenih trdnih dokazov.
Turek, ki je matiral Napoleona
V poznem 18. stoletju se je pojavil nekakšen stroj, ki je menda znal igrati šah. Rekli so mu turek, ker je z njim tudi ravnal človek v turškem oblačilu. Šlo je za nekakšno omaro, ki je imela na vrhu šahovnico, ljudje pa so imeli to reč za neverjetno pameten avtomat, dokler se ni izkazalo, da je vse skupaj prav nesramna goljufija. Prvič so stroj pokazali leta 1770 v znameniti avstrijski palači Schönbrunn. Avtomat je bil v lasti možakarja, ki se je pisal Kempelen in ki je celo na avstrijski dvor naslovil pismo, v katerem je navedel, kakšno čudo ima. Preden je napravo vključil, je gledalcem natančno pokazal, kako je sestavljena, potem pa pozval izzivalca. S tem, da bo naprava igrala z belimi figurami in igro seveda tudi začela. Če je napadla nasprotnikovo kraljico, je možakar dvakrat pokimal, trikrat pa, če je naprava ogrozila nasprotnikovega kralja. Če je nasprotnik naredil nedovoljeno potezo, je Kempelen začel odkimavati, na koncu premaknil nasprotnikovo figuro nazaj ter postavil svojo figuro na določeno mesto, s tem pa največkrat prisilil nasprotnika, da je izgubil kakšno figuro. Kakšen opazovalec je pri tem ugotovil, da igra stroj preveč napadalno in da navadno premaga nasprotnika v manj kot tridesetih minutah.
Toda ta "turek" je bil v resnici mehanična iluzija, ki je omogočala šahovskemu mojstru, da je, skrit v omarici pod šahovsko desko, vodil igro. Če je bil to izkušen šahist, je seveda zmagal v večini partij. Stroj so več kot 80 let kazali po Evropi in Ameriki, dokler leta 1854 napravica ni zgorela v nekem požaru. Premagovala je številne izzivalce, med katerimi sta bila tudi državnika Napoleon Bonaparte in Benjamin Franklin.
Nogavica, ki je naredila barvno televizijo
Leta 1962 je imela švedska televizija en sam kanal in še ta je bil črno-bel. Na dan prvega aprila pa je njen tehniški strokovnjak Stensson nastopil v informativni oddaji in sporočil gledalcem, da lahko vsi spremenijo svoje črno-bele televizorje v barvne tako, da jih kratko in malo samo prekrijejo z najlonsko nogavico. In jim tudi pokazal, kako to gre. Poročali so, da mu ju je nasedlo na tisoče in tisoče gledalcev. (jt)