Katja PetrovecFoto: Jaka Gasar

Prek Kobarida vstopi človek v najbolj zahodni del Slovenije, v Breginjski kot, ki se je kot nedotaknjen svet pred množičnim turizmom začel odpirati šele pred kratkim. A to ne pomeni, da je pred tem vanj komaj kdaj stopila človeška noga. Le kot vsak kot zahteva tudi ta nekaj časa, da človek prevozi vse ozke serpentine, ki ga popeljejo v osrčje Nadiže. Nekaj urnih korakov, da stopi s poti in skoči v tolmune najtoplejše alpske reke ali se povzpne proti Stolu, Muzcu, morda Matajurju. Nekaj krepkih zamahov na pedala, da prevozi v gostih gozdovih skrite traktorske vlake, in seveda nekaj raziskovalnega duha, da najde najbolj pristne kotičke, ki jih kot vedno skrije narava za tiste, ki si drznejo narediti korak naprej.

Breginjski kot šteje trinajst naselij in okoli šeststo prebivalcev. V Breginju, največjemu naselju, jih živi okoli 250, v Robidišču, najbolj zahodni vasici Slovenije, jih tudi čez zimo ostane le devet. A ljudje so zdaj morda bolj kot kdajkoli prej začutili, da jih vodi naprej le povezovanje, zato sinergija domačinov oživlja tudi ta del Slovenije. Počasi, a zato toliko bolj v povezavi z naravo in njenimi danostmi.

Lepše kot na Havajih

"Ljudje v Breginjskem kotu ugotavljajo, da morajo izkoristiti naravne danosti, da je to vse, kar imajo," pove Tatjana Humar, vodja TIC Kobarid. Tako so se pred okoli tremi leti začele dogajati spremembe. Nekateri posamezniki so zbrali pogum in odprli apartmaje, kjer lahko gostje uživajo v neokrnjeni naravi in miru, pri tem pa okušajo zelenjavo z domačega vrta. Za marsikaterega tujega gosta iz mesta je to neprecenljiva ponudba. Če pred desetimi leti v Breginjskem kotu ni bilo niti ene postelje, jih danes ponuja 65, v poletnih mesecih pa je največ gostov skoncentriranih v kampu Podbela.

"Nadiža je naše morje, starejši pa pravijo, da je reka tudi zdravilna," omeni enega od biserov Breginjskega kota Tatjana Humar. Poleg urejenih kopališč reka ponuja dovolj radovednemu duhu še prave tolmunčke, ki jih skrbno skriva v svojem najbolj neokrnjenem delu. Na Nadiži je tudi dvoje korit, ena so Nadiška, dosegljiva iz vasi Podbela, druga, uradno sicer kar Korita, pa domačini rečejo Krejska korita, po vasi Kred. Med Breginjem in Robidiščem je vasica Logje, ki se strmo razrašča na pobočju. Zanjo je bolj kot za katerokoli drugo vasico v Breginjskem kotu značilna ozka cesta, kjer je na kakšnem ovinku treba tudi popravljati avtomobil. Logje so tako rekoč samo središče Breginjskega kota, saj se vse okoli njih razprostirajo le temnozeleni gozdovi, ki poraščajo vrhove vseh bližnjih hribov. "Logje so lepši kot Havaji. Ko greš enkrat tja, se zaljubiš vanje," nadaljuje z breginjskimi biserčki Tatjana. "In potem Stol v večernih urah. Popoldne se lahko odpraviš na Muzec, prenočiš v tamkajšnjem bivaku in doživiš božič tudi poleti, saj vidiš daleč v dolino vse polno lučk. Če imaš srečo, ugledaš tudi beloglavega jastreba, ki gnezdi na Cresu, a prijadra vse do nas. Seveda ne smem pozabiti na jogurt v Robidišču in na jadralno padalstvo s Stola, ki je pravi raj za padalce," našteva Tatjana.

Življenje v komuni

A to je le nekaj zakladov Breginjskega kota, ki ga začuti človek šele, ko se dejansko odpelje tja. Najprej v Breginj, k Pavlu Tonkliju, ki zna povedati marsikaj o Breginju nekoč in danes, rušilni potres leta 1976 je namreč dodobra spremenil podobo kraja, predvsem pa spremenil način življenja samih vaščanov. Na marsikateri sliki v tamkajšnjem muzeju je mogoče videti staro strnjeno vasico, ki je bila s svojo beneškoslovensko arhitekturo v slovenskem prostoru nekaj posebnega. "Živeli smo v sožitju, bili smo kot neka mini komuna. Kadarkoli si prišel domov, si se srečal z ljudmi, sedaj pa marsikoga ne vidim niti po dva meseca," pove Pavel Tonkli, s katerim se dobiva na dvorišču muzeja v Breginju, ki je pravzaprav nekakšen muzej na prostem. Gre namreč za ostanke stare vasi, ki so danes restavrirani in dajejo podobo Breginja, kakršen je bil pred usodnim majem 1976. "Postavitev hiš je bila kot zaključeni ogradi, na enem dvorišču je živelo več družin, ki pa niso bile v sorodu. Čeprav je težko dobiti zapise, saj se je izgubila še cerkvena kronika, pa ocenjujejo, da je bila ta gradnja stara več kot tristo let. Vas je bila nekoč povsem samooskrbna. Ilovico se je kopalo ob Nadiži, kamen je vse okoli nas, hrane je bilo dovolj. Kjer se nahaja današnja vas, so bila nekoč najboljša polja. Kasneje so se v vasi pojavili mini obrtniki za izmenjavo, krojači, čevljarji. Potem pa je potres vse uničil," se spominja tistih časov Tonkli. Na kratko opiše, kaj se je dogajalo. Maja 1976 je prvič zatreslo tla, do septembra so vaščani že obnavljali stare hiše v vasi, a je 15. september spet obrnil vse na glavo. "Ob četrti uri in petnajst minut zjutraj je ponovno zatreslo zemljo in vrglo na kolena vso vas. Človek je bil takrat popolnoma razočaran nad naravo, saj je od maja do septembra že popravljal in delal, potem pa je bilo njegovo delo ponovno izničeno. Marsikdo se je, tudi če je imel bolj malo uničeno hišo, raje odločil, da gre na novo. Do konca septembra je imel projektant nalogo, da zriše novo vas. Za božič so bili ljudje že vseljeni," pripoveduje Tonkli.

Je pa na območju stare vasi zrasel muzej, ki je začel dobivati današnjo podobo po osamosvojitvi Slovenije. Ustanovljeno je bilo Turistično društvo Breginj z namenom, da vsa stvar ne razpade. Skoraj deset let so obnavljali stare stavbe, sedaj pa so tisti, ki muzej vzdržujejo. Radi bi uredili še gostinsko ponudbo v lokalnem slogu in ponudili gostu kaj domačega - polento na vse načine, enolončnice, krompir, skuto, sire, izdelke iz koruzne moke. "Želja in cilj sta tudi, da bi se iz senikov in hlevov naredile sobe za spanje. Hišo na koncu dvorišča bi lahko oddali tudi kakšnemu umetniku, predvsem pa bi radi najbolje, kot je možno, izkoristili dvorišče, kar sicer že delamo," izda želje Tonkli.

Ljudem se je bilo po potresu težko navaditi na novo življenje. "Nenadoma se je dvignil standard bivanja, dobili so hiške z vsem, kar potrebuje človek, medtem ko so imeli prej le tri prostore, od tega ni bilo niti sanitarij. Po razpadu Jugoslavije se je začelo koristiti tudi možnosti dela v Italiji, saj le z živinorejo ne moreš živeti, danes pa poskušajo dobiti mladi delo v dolini," tako Tonkli. Čeprav se je v zadnjih 40 letih v Breginju marsikaj spremenilo, z vidika materialnega standarda seveda na bolje, pa se Pavlu Tonkliju še vedno potoži po nekdanjih časih, ko je vasica res živela v sožitju.

Napredne Robidiščanke

Iz Breginja vodita proti zahodu dve poti, ena pelje na Most na Nadiži, druga pa povezuje kraj z idilično vasico na hribčku, Logjem. Tam je pred desetimi leti kupil kmetijo še en Pavel Tonkli, ki prav tako prihaja iz Breginja - Tonkli je pač breginjski priimek. Počasi, s pridnim delom na kmetiji, je pred enim letom odprl v vasici tudi apartmaje, na mejnem prehodu Robič pa gradi trgovino, bar, sobe in letno kuhinjo, kjer bo lahko vsak, ki bo vstopil v našo državo, že takoj okusil pristno domačo hrano z njihove kmetije. S svojimi vlaganji bi rad ustvaril tri do štiri delovna mesta za svojo družino. "Cilj je, da živimo od naših krajev in virov. Imam tri otroke in upam, da bodo vsi ostali tu," pove Tonkli, ki se zaveda, da se mora danes povezovati Breginjski kot kot celota in razviti lastno identiteto, v turizmu pa nastopiti pod eno temo, ki bi lahko bila Nadiža. "To je druga dolina, ki nima nič s Sočo in Posočjem. Soški del je hitro alpski, nadiški pa predalpski, narava je bolj blaga in tako kot narava smo oblikovani tudi ljudje. Zato je naše delo, da razvijemo pojem Nadiže, kar bo seveda trajalo nekaj časa," je realen Tonkli, ki je med tistimi domačini, ki so zaslutili svojo prihodnost v turizmu. "Ljudje, ki pridejo sem, so kar presenečeni, saj padejo v prijetno okolje in v mirno vas. Tujci se ne morejo načuditi, kako še obstajajo takšni kraji. In ko vidiš, da je gost navdušen, se še bolj potrudiš," še pove Tonkli.

Robidišče, najbolj zahodna vasica Slovenije, leži tik ob italijanski meji ter nosi v sebi nekaj preteklega in obenem svežega. Je beneškoslovenska vas z veliko elementi beneškega, naj so to ganki, ozke ulice, imenovane landrone, tlakovana tla. V vasi pa stoji tudi več kot tristo let stara Vančeva hiša z nespremenjeno notranjščino in črno kuhinjo. Robidišče je bilo bolj kot katerakoli druga vas v Breginjskem kotu ožigosana zaradi številnih povojnih prebegov. Če je še leta 1910 živelo tu več kot 200 ljudi, jih je bilo ob potresu leta 1976 le še okoli 40. Iz nekoč močne vasi, ki je imela tudi osnovno šolo, so se ljudje razselili po vsem svetu. Samo v eni noči je odšlo okoli 50 vaščanov. "Zaradi takih prebegov, ki jih je bilo največ od leta 1949 do 1951, je bila posledično vas neenakovredno upoštevana v razvoju," pove dr. Staša Mesec, stalna spremljevalka tukajšnjih študentskih taborov, ki s številnimi akcijami oživlja nekoč pozabljeno vas, še posebno zanimivo z etnološkega vidika. "Prvič sem bila v vasi pred trinajstimi leti in takrat se je zdelo, da je konec. Bilo je sicer nekaj več starih prebivalcev, a hiše so se podirale dobesedno pred očmi. V tistih letih je mož Simon na stari domačiji začel delovne tabore, ki so se jih udeleževali prostovoljci iz vsega sveta. Vsem je bil kraj všeč in radi so se vračali. Od tu sta počasi rasla ideja in pogum, kaj s podedovano podrtijo, kako vas ponovno oživiti. To, kar smo naredili skupaj z domačini in njihovimi potomci, ki se v vas vračamo že leta, je primer dobre prakse lokalnega razvoja. Kako iz nič narediti veliko. Vse hiše, ki so lastniško rešene, obnavljajo potomci domačinov, propadajo pa tiste, ki imajo preveč lastnikov po vsem svetu. Reševanje lastniških zagat se odvija zelo počasi. A dela seveda ne zmanjka in vsak dan nas čakajo novi izzivi." Nekaj o zanimivi etnologiji pove Vida Škvor, pobudnica sekcije Ohranimo Robidišče: "Tudi v Robidišču so bile dekle. Skoraj vsaka punca je šla pri trinajstih letih služit, v Rim, Torino, Milano. Bile so zelo pridne, znale so dobro oprati in zlikati, imele so čisto hišo, dobro so kuhale. Med obema vojnama so prinesle sem neko bivalno kulturo, tako da Robidišče ni bilo tako zaostala vas. Če so si za plese Breginjke še risale črte na najlonke, pa so Robidiščanke imele že prave najlonke s črto."

Tako kot marsikatera vas v Breginjskem kotu je bilo tudi Robidišče pred potresom samozadostna vas. Danes se zdi, da se vzdiguje v svojih temeljih. Nekaj počitniških hiš, obnovljenih v nekdanjem arhitekturnem slogu, kaže, da se vas prebuja, medtem ko prazne hiše še čakajo, da jih kdo naseli. "Nekaj se čuti v vasi, generacije mladih vlečejo stvari naprej, popravljajo vas in jo lepšajo. Dokaz, da smo na dobri poti, so gostje, ki se radi vračajo ali priporočajo bivanje na Robidišču svojim prijateljem, čeprav se vas res zdi odročna. Z letošnjo turistično sezono smo več kot zadovoljni. V Robidišču je sedaj pozitivna energija in prava pot, nov veter piha," še pove Staša.

Sladki jogurt in sožitje

Pred dvema letoma in pol se je tu odprla tudi izletniška ekokmetija Robidišče, ki je izpod pridnih rok Pavle in Igorja Cenciča dobro zaživela. Oba sta bila že prej ekološko ozaveščena, zato se ni bilo težko zediniti, kam bosta usmerila svojo ponudbo. Gost dobi pri njiju vse, kar zrase na kmetiji in se pase na njunih travnikih, sloves o jogurtu, ki mu dodata še med, sezonsko sadje, naj so to jagode, borovnice, ali mandeljne, pa se je razširil že čez meje. "Skute imamo vedno premalo, gre za slano skuto, ki ima poseben okus in je tod okoli zelo iskana. Če ne bi imeli jogurta, bi bilo že prav strašno. Vedno moramo narediti veliko njokov, raviolov, polnjenih s skuto in divjimi zelišči, jagnječjega golaža in polente. Predvsem tujci so taki, ki že kar vedo, kaj bodo jedli," pravi Pavla, ki je prišla v Breginjski kot s Štajerskega, sedaj pa skupaj z Igorjem uresničuje svoje želje. Nekatere, kot je kamp in delo z otroki, se šele počasi odpirajo. "Delava spontano, veliki improvizatorji smo, obiska pa je vedno več. Tako se dogaja, da vsako leto posadim premalo in počasi ne bom več mogla sama obvladovati njiv," pripoveduje Pavla. Letos sta z Igorjem odprla tudi kamp in poleg individualnih gostov gostila dve večji skupini. Vse več prihaja v Robidišče družin z otroki, česar si Pavla, nekdanja vzgojiteljica, najbolj želi. "Z otroki bi rada imela delavnice. Ena bi bila Šola življenja v naravi, drugi projekt pa Objem za življenje. Izdelovali bomo tudi ekohišico, ki bo kasneje namenjena za bivanje otrok," razlaga o svojih načrtih. Jasno je, da lahko topla alpska reka in okusna domača hrana privabita sem tudi tiste turiste, ki jim postaja ob enih in istih pogledih ter okusih vse bolj dolgčas.

Nikoli pa ni dolgčas v zraku. Pravzaprav vse kaj drugega kot to. "V zraku uživaš, sediš, to je zastrupitev. Poseben občutek svobode, sam si, letiš in vse ti da narava," opiše jadralno padalstvo Klavdij Rakušček, ki se z njim ukvarja že 23 let. Začetnik padalstva na tem območju je bil Miro Fratina, ki je navdušil nekatere svoje sokrajane. "Začelo se je zelo amatersko, ni bilo učiteljev in priročnikov, vedeli smo le, kako se vpeti. Verjetno smo imeli kar nekaj sreče," pripoveduje Klavdij. Letos je bilo del Posočja, Kobarid-Tolmin, po oceni enega najbolj priznane revije Cross Country izbrano med 24 najboljšimi kraji za letenje na svetu. Tudi sicer uvrščajo revije to območje kot letalno in zanimivo za tekmovanja najvišjega ranga. "Letimo s Stola, Kobale in Kuka, kjer so registrirani starti, označeni so tudi pristanki, a žal ti ne uspejo vsem, zato pristane kdo tudi zunaj uradnega. Tam je kot povsod problem zasebne lastnine," razlaga Rakušček. Čeprav v zraku zaradi službe ne preživi vsak dan, pa je z jadralnim padalstvom povezan kar se da tesno, saj se je družinsko podjetje, kjer dela, specializiralo s ponudbo za jadralne padalce, od gostišča do organiziranih prevozov na starte. "Vse skupaj je dovolj, da preživimo kot družinsko podjetje. Ta dolina bi morala živeti od turizma, in to vedno bolj. Zato si želim sožitja z vsemi," so besede Klavdija, ki kar kličejo po tem, da se uresničijo.