Tudi Shakespeare je slišal za slavo mesta Alep. V svojem delu Macbeth je poslal tja ladjo Tiger, ki se je po 567 dneh v spremstvu čarovnic brez izpolnjenega ukaza vrnila domov. Mesto leži - česar si pesnik zaradi svojega notorično slabega znanja zemljepisa še predstavljati ni mogel - 120 kilometrov stran od morja. Prav zaradi svojega položaja med Levantom in puščavami Anatolije ter Arabije so se v Alepu križale karavanske poti iz antičnih časov. Mesto je bilo znano kot počivališče karavan, predvsem pa kot eno najstarejših neprekinjeno poseljenih mest na svetu. Ogrožali so ga puščave, uporniki in redne vojske številnih diktatorjev v tedanjem svetu. Zdaj se tam borijo vojaki sirskega voditelja Bašarja al Asada in poskušajo Alep ubraniti pred uporniki.
Prvič se je mesto Alep v osemnajstem stoletju pred našim štetjem pojavilo na glinastih ploščah. Na eni izmed njih je kralj Zimrilim iz krajev ob srednjem Evfratu prevzel klinopis in objavil, da se je poročil s princeso Schimlu iz Alepa, arabsko Haleba. Od tedaj mesto še vedno nosi svoje arabsko ime.
Roparski pohodi
Ne le trgovci, tudi zavojevalci so potrebovali jasne odnose v vseh časih: Hetiti, Kir iz Perzije, Aleksander Veliki, Rimljani in drugi gospodarji v obdobju Antike. Arabci so se tam naselili po letu 637, razbili so vzhodnorimsko cesarstvo, zasedli so Palestino, Sirijo in Egipt. Alep so za nekaj časa izgubili v 10. stoletju, ko je Nikifor uprizoril "milo smrt Saracenov" in ukazal porušiti mesto. Najhujši je bil mongolski voditelj kan Hulagu, Džingiskanov vnuk. On je tisti, ki je leta 1260 po kratkem obleganju ukazal porušiti slabo branjeno mesto. Mongoli so tamkaj prišli na meje svoje oblasti. Zgodilo se je po porazu muslimanskih mamelukov. Mesto so osvojili, zadržati pa ga niso mogli dolgo. Islam se je utrdil pred grožnjami iz azijskih step in pred krščanskimi vitezi, ki so jim pomagali Mongoli. To so vitezi drago plačali. Nekaj let kasneje je muslimansko maščevanje zbrisalo še zadnje postojanke križarjev v Sveti deželi.
Unesco je leta 1986 Alep zaradi njegovega zgodovinskega pomena imenoval za kulturno dediščino vsega človeštva. Zgodovinski obraz Alepa se je oblikoval po letu 1516, ko so Osmani pod vodstvom sultana Selima I. vzpostavili v Alepu svojo oblast in jo zadržali 400 let - do obdobja po koncu prve svetovne vojne. Ko je britanska vojska pod poveljstvom maršala Edmunda Allenbyja (znanega po vzdevku Bloody Bull) napadla Alep, jo je čakalo presenečenje. Ko so se njegove čete približevale, je izbruhnila ljudska vstaja. Kasneje je Mustafa Kemal Atatürk, tedaj poveljnik umikajoče se VII. osmanske armade, postavil svoj štab v hotelu Baron, ki je bil še dolgo prva hiša na mestnem trgu. Ko je zaslišal hrum, je stopil na teraso hotela, da bi videl, kaj se dogaja. S konjskim bičem je pregnal demonstrante s hotelskega stopnišča. Zatem je emir Fejsal že razmišljal o sanjskem velikoarabskem kraljestvu in ga tudi razglasil z balkona hotelske sobe številka 215.
Sirija je postala neodvisna, prebivalci Alepa pa so bili razočarani, ker njihovo mesto ni postalo prestolnica, temveč je ta čast pripadla Damasku. Alep si je pozdravil vse rane, tudi pustošenje, ki ga je povzročilo več zaporednih potresov v minulih stoletjih. Zadnji katastrofalni potres je bil leta 1822. Porušil je dve tretjini vseh hiš v znamenitem mestu.
Mesto poskuša kljubovati
In danes v času spopadov? Zaprašeni hotel Baron v lasti armenske družine Mazloumian so prenovili. Mednarodna hotelska združenja so tam odprla svoje lastne hiše. V krščanski četrti Džedeide je zrasel designer - hotel. Po izbruhu nemirov v Siriji je bilo v Alepu težko dobiti prosto sobo. Vendar pa je bila ta trgovinska metropola odprta za tujce iz Evrope in za vzhodne kristjane. Franki so se v Alepu bolje počutili kot v islamskem Damasku. Petnajst do dvajset odstotkov domačih prebivalcev je kristjanov.
Že leta 1548 so Benečani v Alepu odprli svoj prvi konzulat, Francozi so jim sledili leta 1562, Angleži pa še dvajset let kasneje. Prvi izčrpni opis mesta je v 18. stoletju sestavil angleški zdravnik - diplomat Alexander Russell. Konec 18. stoletja pa je francoski konzul Rousseau narisal prvi načrt mesta. Sovjetski konzul je bil do razpada Sovjetske zveze vedno kakšen Armenec, ki si je tudi prizadeval za vrnitev izseljencev armenskega rodu.
Od leta 2006 je mesto, ki je ob izbruhu nemirov skupaj s predmestji štelo 2,5 milijona prebivalcev, tudi glavno mesto islamske kulture. Od leta 1993 zgodovinsko staro mesto obnavljajo, pri čemer jim pomaga Nemško združenje za tehnično sodelovanje. Mesto je iz tega naslova že dobilo deset milijonov evrov. Tudi Aga Kan Trust za kulturo in Arab Fund za socialo in gospodarski razvoj sta že poslala svoj prispevek v ta namen. Projekt je dobil leta 2004 od Harvarda nagrado za projektiranje. Princ Aga Kan, verski voditelj in obenem velepodjetnik, je uvedel vsakoletno nagrado Alepu za arhitekturo. Vse to bodo v naslednjih letih ponovili v prid tistim, ki skrbijo za restavriranje citadele Alep.
Tokrat imajo ruševine, ki se nenehno kopičijo po Alepu, svoj vzrok v srcu sirske politike. Pogosto so vse odločitve o usodi mesta sprejemali precej daleč od njega. Ko je v 17. stoletju zatonila safavidska dinastija v Perziji, je z njo zatonila tudi proizvodnja svile in trgovina z njo. Z odprtjem Sueškega prekopa v letu 1869 je prišlo v tem delu sveta do velikih sprememb. Azijska trgovina se je preusmerila na vodne poti.
Zaradi nevtralnosti Turčije po koncu prve svetovne vojne so se Francozi leta 1939 odrekli severozahodnemu kotu Sirije in ga prepustili Turkom, Alep pa je izgubil bližnje pristanišče Iskenderum. Enkrat pa sta mesto in okolje za kratek čas postala samostojna. Francoski general Henri Gouraud je kot guverner kolonialne sile septembra 1920 razglasil Alep za samostojno mesto. S tem naj bi bila oslabljena moč, ki je bila pripisana Damasku.
Tri leta je imel tedaj Alep lastno zastavo. Nato so se nenadoma pojavile male modro-belo-rdeče zastavice, trobojnice s tremi zvezdicami. Zdaj so se te v Siriji znova pojavile - na strani vladi nasprotnih sil. (fl)