Borut Mehle
Intimnost dveh ljudi je ultimativen dosežek, ki praviloma ostane v zasebni sferi, se pa v kakšnem primeru zgodi preskok. Marsikdo še danes meni, da bi bila usoda te države lahko drugačna, če bi pokojni dr. Drnovšek realiziral domnevno naklonjenost Biance Jagger, bivše žene stonesa Micka.
Za okus podpisanega je glavna Mickova ženska sicer Jerry Hall (za večno), vendar pa tudi Bianca ni od muh in, kolikor je znanega, se je ta razvpita svetovna "jet-seterka" popolnoma navdušila nad idejami in karizmo našega pokojnega državnika.
Danes, z distanco nekaj let, se da tudi bistveno bolj razumeti, zakaj. Volumen poteze, kakršna je bila pomoč Darfurju, ki sta jo izpeljala Drnovšek in Križnar, je svetoven, med trenutnimi domačijskimi politiki pa recimo kar ni zaznati potenciala, da bi kdo zmogel idejo, ki bi se tako zelo prebila na uho kakšne Biance. Predvsem pa, ali si predstavljate, da bi bila prva dama Slovenije Bianca Jagger? Kakšen Sarkozy, lepo prosim!? Kar hočem reči, je, da mali narod, kakršen Slovenci smo, tudi intimne uspehe svojih sodržavljanov razumemo kot Križaja, Kozmusa, Bukovčevo, nogometaše in tako dalje. Kot reprezentante torej. Poleg nujne nevoščljivosti hkrati tudi godi, ko na primer domačijski alternativec izve, da je pevec Mike Patton iz Faith No More svoje čase prijateljeval z Ljubljančanko. Domačijskemu alternativcu to namreč da misliti, da je del velikega sveta.
In ena teh zgodb, urbanih legend, je tudi zgodba pokojne M., stare ljubljanske zasvojenke, ki se je po koncertu stonesov na Dunaju uspela prebiti mimo hotelskega receptorja v sobane benda. Prvenstveno (spet) zaradi Micka, ki pa ga je menda bolela glava in je bil tečen. Zato pa je mimo prišel Keith, se zagledal v oči M. in menda rekel: "Wow, we're the same kind…" (Midva sva si na istem.) Povabil jo je v sosednjo sobo na šut, menda pripravljen z osebnim priborom iz črnega etuija. In potem nekaj mesecev pozneje sediš z omenjeno na pivu in se počutiš korak od Keitha Richardsa. Čudna patetika, ki pa deluje.