Gradbene sramote slovenskih ministrov

Nina Knavs je v Dnevniku zapisala, da zdravstvena politika naložbe resno vzame šele, ko teče voda v grlo, ocena pa je slikovito povzemala milijonske probleme v UKC, zlasti pa probleme na Onkološkem inštitutu. Fotografije cevi, kot je zapisala kolegica, bi prej pripisali kakšni razpadajoči stavbi kot novogradnji. Za silo so težave reševali z nameščanjem filtrov, nedavno so kupili še posebno črpalko za povečanje pretočnosti. Vse to jih je stalo okoli pol milijona evrov.

In da ne bo nesporazumov: da je s cevmi nekaj hudo narobe, je bilo jasno že ob vselitvi v novi Onkološki inštitut leta 2007.

(Ne)namerna slepota ministrov

Zdravstveni minister Tomaž Gantar je (pa ne samo na onkološkem inštitutu) podedoval gradbene sramote svojih predhodnikov, finančno stanje države pa ne obeta hitre in temeljite rešitve. Da bi bančne garancije zares zadostovale za obnovo vodovoda, po oceni poznavalcev ni prav verjetno.

Razliko bodo tako ali drugače plačevali davkoplačevalci. Še dražja bo sanacija klimatskega sistema, ki le hladi, ne pa tudi prezračuje, v isti bolnišnici pa je lahko hkrati v eni sobi prevroče, v drugi pa prehladno. Po neuradnih ocenah naj bi ta sanacija stala okoli pet milijonov evrov ali približno dvakrat toliko kot vodovod. Bančnih garancij zanjo ni, denarja pa prav tako ne. O sanaciji klime zato ne govori nihče več.

Več zdravstvenih ministrov se je ukvarjalo s tem, ali naj predstavnikom bolnišnice sploh verjamejo, da je res tako slabo, in ali za to morda niso krivi sami. Izvajalcu gradbenih del SCT so šli s tem zelo na roko. V času, ko je še migal, mu vodovoda ni bilo treba popravljati, kaj šele da bi plačal za napake.

Ko je strokovno mnenje leta 2009 pokazalo, kar je kasneje potrdilo še mnenje Zavoda za gradbeništvo, je imelo ministrstvo odlično priložnost, da od SCT zahteva takojšnjo sanacijo na njegove stroške. Namesto tega se je odločilo za novo mnenje in čakanje. V mandatu Boruta Miklavčiča je zapadel del garancij, Dorijan Marušič pa je z Ivanom Zidarjem podpisal sporazum o odpravi napak, s katerim si je SCT še enkrat kupil čas. Koliko je šlo za nesposobnost vpletenih, koliko pa za težko dokazljivo zavestno zavlačevanje, je danes z vidika posledic vseeno.