Sedeli smo na odejici sredi ogromnega travnika na jugu nemškega Kölna, ki mu pravijo Marienfeld. Marijino polje. Tam se je avgusta 2005 zbralo rekordnih milijon mladih katoličanov. Praznovali so svetovne dneve mladih, ki jih je ustanovil Janez Pavel II. "Mladi ste upanje svetega očeta in upanje Cerkve," je govoril pokojni papež.

Dogajanje v Kölnu pa je vse bolj spominjalo na Woodstock. Monica in njena prijateljica Karla sta soncu ves božji dan nastavljali gola ramena in s pogledi lovili pol milijona fantov v kratkih hlačah, ki so igrali kitare in po travi nabijali žoge. Dekleta so grabili za roke, skupaj so vpili, peli, si šepetali in ekstatično tekali v vse smeri. Po Marijinem polju se je razlila večja količina prvinskega libida, ujetega v mlada telesa vseh barv in oblik iz sto triindevetdesetih držav sveta, kot jo zmore na enem mestu zbrati kateri koli festival seksa, drog in rokenrola. Prizor je bil bibličen. Festival ljubezni.

Vsi skupaj so nekako čakali, da jih bo s prižnice, ki je bila montirana kar na najbližji hrib, nagovoril novi papež Benedikt XVI. Njegov nastop tam zgoraj pa je bil idealno nasprotje dogajanja na travniku: dva tisoč let stari cerkveni spisi na eni in milenijski žur otrok z ipodi na drugi strani.

Joseph Ratzinger je vodenje Katoliške cerkve prevzel v težkih časih. Sprejel jo je iz rok poljskega papeža, ki je vse svoje moči zastavil za to, da je Evropo iz hladnovojne razklanosti spremenil v enoten (ekonomski) poligon. Katoliški cerkvi je uspela velika poteza: v njeno naročje se je vrnilo bogastvo, ki ga je odnesel družbeni prevrat po drugi svetovni vojni. A niso se vrnili ljudje. Obenem s celino se starajo tudi odnos institucije z verniki in verniki sami. Voditelj nemške katoliške mladine Dirk Tänzler je v enem od nedavnih intervjujev, kritičnih do nemškega papeža, rekel, da tudi oglašanje po socialnih omrežjih Facebook in Youtube papežu ne pomaga. Mladi pričakujejo, da bo komunikacija dvosmerna.

V Sloveniji so nas minule tedne, ko smo spraševali, ali je izgon nekdanjega nadškofa Urana povezan z nekajstomilijonsko finančno izgubo mariborske nadškofije, ki je padla na pleča petinšestdeset tisoč ljudi, urili prav v takšni enosmerni komunikaciji. Sveti sedež sprejme odločitev, ne daje pa pojasnil in razlag oziroma to stori zgolj izjemoma, je na Dnevnikova vprašanja o Uranovi kazni odgovoril ljubljanski tiskovni predstavnik RKC Andrej Saje.

Način delovanja cerkvene inštitucije je s stališča družbe prihodnosti, ki (se) vse bolj razgalja in vse manj skriva, videti atavističen. A v resnici je kar dobro sinhroniziran z načinom delovanja (globalne) politike, s katero je Vatikan tesno prepleten. "Religije, še posebno katolicizem, so nagnjene k drakonskemu kaznovanju," je v včerajšnjem članku z naslovom Zakaj morajo religije prenesti norčevanje zapisal Spieglov esejist Dirk Kurbjuweit. Svet religij obvladujejo dogme, dokončnosti, nezmotljivosti in avtoriteta. Dobro je ločeno od zla in vedno je jasno, kdo je grešil. Obsodba je kot božji izrek. Kdor je v tem sistemu prepričan, da se ne moti, je nosilec moči.

Treba je zgolj zamenjati subjekt in namesto "katolicizma" v formulo vstaviti "stranka" ali "vlada". Ujemanje ni popolno, je pa skoraj razodetje. Ni čudno, da ljudje še med mašo mislijo na žur.